Košarica Košarica
Zapri

Tvoja košarica je prazna.

Zapri
Iskanje

Italija: papeževo zdravje ali nogomet?

Mojca Masterl Štefanič
Za vas piše:
Mojca Masterl Štefanič
Objava: 12. 07. 2021 / 12:37
Čas branja: 6 minut
Nazadnje Posodobljeno: 24.11.2022 / 12:42
Ustavi predvajanje Ustavi predvajanje

Italija: papeževo zdravje ali nogomet?

Italija: papeževo zdravje ali nogomet?
Italijanska nogometna reprezentanca je sinoči osvojila naslov evropskega prvaka FOTO: Vatican Media
Italijanski nogometaši so sinoči postali novi evropski prvaki, v finalni tekmi so po enajstmetrovkah premagali Angleže.

Novi evropski prvak v nogometu je nogometna reprezentanca Italije, ki je sinoči v velikem finalu Eura 2020 po enajstmetrovkah premagala Anglijo s 3:2 (1:1, 1:1, 0:1). Kot poroča STA, se je na londonskem stadionu Wembley zbralo 65.000 gledalcev, Italijani pa so s sinočnjo zmago osvojili drugo lovoriko na evropskih prvenstvih, prvič so bili doslej prvaki leta 1968. Angleži so v finalu evropskega nogometnega prvenstva igrali prvič, na velikih tekmovanjih pa so leta 1966 osvojili naslov svetovnih prvakov.

Veliki finale se je začel navdušujoče za angleško moštvo, saj so že v prvem pravem napadu poskrbeli za zadetek in obenem rekord: žoga v mreži nasprotnika po 116 sekundah igre je namreč najhitrejši gol v finalnih tekmah na evropskih prvenstvih doslej.

Italija je začetni rezultat izenačila v 67. minuti, do konca rednega dela igra pa se mreža ni več zatresla. Podaljšek ni prinesel sprememb, pri enajstmetrovkah pa so bili očitno bolj zbrani Italijani.

Italijani so s sinočnjo zmago osvojili drugo lovoriko na evropskih prvenstvih, prvič so bili doslej prvaki leta 1968.

Italija: Cerkev in družba povezani v nogometni vročici

Italija se je na sinočnji uspeh pripravljala že ves teden. Na zunaj se je morda zdelo, da je bila tema, o kateri se je pred sinočnjo finalno tekmo največ govorilo, papeževo zdravje, saj so Frančišku teden dni pred velikim finalom v rimski bolnišnici Gemelli opravili razmeroma zahtevno operacijo na črevesju. V javnosti so se pojavljale različne teorije, da gre svetemu očetu pravzaprav dosti slabše, kot so sporočali iz Vatikana, da njegova operacija v resnici ni bila »načrtovana« in podobno. Kot je na spletnem portalu cruxnow.com v prispevku zapisal John Allen Jr., pa papeževo zdravstveno stanje Italijanom ni povzročalo prevelikih skrbi.

Po njegovih besedah so Rimljani vajeni najrazličnejših preplahov glede papeževega zdravja in premorejo nekakšen šesti čut, s katerim zaznajo, kdaj so razmere resnično zaskrbljujoče. Trenutno so očitno prepričani, da s Frančiškovim zdravjem ni nič tako narobe, česar zdravniki ne bi mogli urediti. Po drugi strani pa minuli teden na ulicah italijanske prestolnice ni bilo domačina, pa naj si bo v trgovini, restavraciji, taksiju ali trafiki, ki se ne bi spraševal, kakšen bo izid sinočnjega soočenja. Njihova pričakovanja so bila po mesecu dni napornega procesa bogato poplačana.

Kot piše Allen Jr., Italija po številnih gospodarskih in družbenih udarcih zaradi koronaepidemije nujno potrebuje zunanjo spodbudo, in prestižni nogometni naslov je za to nadvse primeren, saj nogomet ali calcio, kot mu pravijo, velja za pravo narodno obsedenost.

Papež Frančišek in Aleksander Čeferin, predsednik Evropske nogometne zveze. FOTO: Vatican Media

Nogomet in katolištvo kot znamenji narodne istovetnosti

Dve stvari o italijanskem odzivu na letošnje evropsko nogometno prvenstvo sta po Allenovem mnenju še posebej zanimivi.

Prva je zapis italijanskega veterana med kolumnisti, Beppeja Severgninija, ki je v dnevniku Corriere della Sera ponosno opažal, da goli, ki so jih italijanski nogometaši zadeli na letošnjem prvenstvu, niso bili le taktično primerni, temveč tudi estetski, umetniški in dramatični: »Ti veličastni goli v celoti zadovoljijo italijansko potrebo po lepoti, ki je človek nikoli ne bi smel podcenjevati. Med tem, kaj je dobro in kaj je lepo, pogosto dajemo prednost slednjemu … pomislimo le na našo narodno nagnjenost do lepega vedenja, in kako si zanj prizadevamo,« je zapisal Severgnini.

Na svetu ni Italijana, ki bi se oblačil neestetsko, so samo takšni, ki jim ni kaj dosti mar do lepih oblačil.

»Naravna lepota, umetniška lepota, lepota, povezana s predmeti, hrano, oblačili – na svetu ni Italijana, ki bi se oblačil neestetsko, so samo takšni, ki jim ni kaj dosti mar do lepih oblačil,« tako italijanski kolumnist. Ta želja po bella figura, nagnjenje, da stvari izgledajo lepo, ima korenine tudi v Vatikanu, kar pojasnjuje, zakaj znajo tudi tam poskrbeti, da so stvari vedno prijetne na pogled.

Italijani, Neapeljčani, Sicilijanci, Umbrijci?

Druga razsežnost trenutnega italijanskega navdušenja nad uspehom narodne nogometne reprezentance je pomen vloge, ki jo tako nogomet kot katolištvo igrata pri oblikovanju narodne zavesti med Italijani. Italija do leta 1870 ni bila združena na način, kot ga poznamo danes, in pogosto je bilo težko najti odgovor na vprašanje, kaj iz človeka naredi »Italijana« - za razliko od Neapeljčana, Sicilijanca, Umbrijca ali pripadnika katere koli druge znamenite italijanske pokrajine.

Odgovor na to vprašanje je postal malce lažji v dvajsetih oz. tridesetih letih prejšnjega stoletja, ko so se začela pojavljati prva mednarodna nogometna prvenstva, na katerih je med prvimi sodelovala tudi Italija. Italijansko moštvo je zmagalo na predhodnici svetovnega pokala leta 1934 in na nogometni tekmi na olimpijskih igrah v Berlinu leta 1936. Takrat je na Apeninskem polotoku prvič resno zašumelo in ponudil se je odgovor na pomembno vprašanje: »Kaj sploh pomeni biti Italijan?«

Eden od odgovorov, ki se Italijanom še danes zdi povsem smiseln, je takle: »To pomeni, da navijaš za Azzurre, 'modre',« kajti modra barva je značilna za dinastijo Savojcev, eno najstarejših kraljevskih družin v Evropi, ki je pripomogla k zedinjenju Italije.

Italijani namreč v resnici nimajo prav dosti skupnega: način življenja, vrednote, prepričanje in pričakovanja nekoga, ki živi na severu države, se močno razlikujejo od ljudi, ki živijo recimo na jugu Sicilije. Onkraj dejstva, da ima Italija eno narodno vlado, sta edini sili, ki združujeta celoten polotok, Katoliška cerkev in strastna privrženost narodni nogometni reprezentanci.

Je sinočnjo tekmo v svoji bolniški sobi spremljal tudi papež Frančišek?

Ker v sodobni sekularizirani italijanski družbi Cerkev ne more več veljati kot temelj narodne istovetnosti, je nogomet postal nekakšna »civilna religija«, posvetni steber italijanske istovetnosti. Z navijanjem za Azzurre Italijani ne spodbujajo le svojih nogometašev, temveč oznanjajo, da so, vsem razlikam navkljub, en narod.

Nogomet in katolištvo v Italiji hodita z roko v roki.

Seveda pa navijanje za žogobrce hodi z roko v roki z narodno katoliško istovetnostjo: pred pomembnimi tekmami Italijani vedno goreče molijo k Devici Mariji, s seboj nosijo svete podobice in množično prižigajo sveče.

Azzurri so torej sinoči znova poskrbeli za okrepitev narodne istovetnosti, in večer je bil gotovo v veliki meri posvečen goreči molitvi pred televizijskimi zasloni. Finalno tekmo je v svoji bolniški sobi morda spremljal tudi papež Frančišek, ki še iz svoje domovine Argentine slovi kot pravi nogometni navdušenec, njegovi predniki pa prihajajo iz italijanske pokrajine Piemont.

Nalaganje
Nazaj na vrh