Dela razkrivajo izjemni pripovedni razpon Ivana Cankarja, od socialne kritike, psihološke poglobljenosti in simbolizma do pretresljivih zgodb o umetniku, človekovi osamljenosti, hrepenenju, ljubezni in družbeni krivici.

Nekaterih Cankarjevih romanov v knjigarnah že dolgo ni mogoče kupiti

Urednik Sašo Puljarević je takole pojasnil odločitev za integralno izdajo romanov: »Seveda smo kot založba, ki nosi ime po Cankarju, želeli obeležiti obletnico njegovega rojstva s posebno knjižno izdajo. Da bomo iz velikega Cankarjevega opusa izbrali prav romane, smo se odločili, ko smo ugotovili, da nekaterih romanov v knjigarnah že dolgo ni mogoče kupiti.«

Dodal je, da nas pri branju Cankarja še danes enako živo kot v času nastanka nagovarjajo bivanjska vprašanja, ki se v njegovih delih prepletajo s kritičnim premislekom o družbenih neenakostih in spolni diskriminaciji ter dodal: »V besedila nismo posegali, največji izziv pa je bil romane na novo postaviti. Sam sem navdušen nad zračnim in sodobnim prelomom oblikovalke Jerneje Rodice in nad sijajnimi naslovnicami, ki so nastale na podlagi slike slikarke Tine Dobrajc.«

Zbirka predstavlja celovit vpogled v Cankarjevo romaneskno ustvarjanje

Izdajo dopolnjuje sodobna, folklorno navdihnjena likovna podoba akademske slikarke Tine Dobrajc, ki klasičnim besedilom daje novo vizualno razsežnost. Zbirka predstavlja celovit vpogled v Cankarjevo romaneskno ustvarjanje ter omogoča, da bralci spremljamo razvoj njegove poetike in idej skozi vsa ustvarjalna obdobja. Dodana je tudi povezava do zvočnih knjig v interpretaciji priznanih slovenskih igralcev in radijskih napovedovalcev, kar odpira nove možnosti doživljanja Cankarjeve literature.

Cankarjevi romani tudi v digitalnem svetu

Nova izdaja romanov ne bo samo oblikovni in likovni presežek, temveč bo klasika, kot je Ivan Cankar, umestila v digitalni svet: vse tri knjige so opremljene s QR-kodami, ki vodijo do zvočnih knjig v aplikaciji Mladinska knjiga PLUS. Tam že lahko prisluhnemo zvočnim izvedbam vseh romanov. Puljarević poudarja, da je projekt digitalizacije podprlo digitalno uredništvo Mladinske knjige. Raziskave branja in bralnih navad namreč pokažejo, da različni bralci posegajo po različnih formatih knjig, eni berejo samo tiskane knjige, drugi e-knjige, tretji poslušajo zvočnice: »Da bi dosegli čim širše občinstvo, so se odločili k sodelovanju povabiti igralca Blaža Šefa in Marjana Buniča, igralko Majo Kunšič in radijskega napovedovalca Ivana Lotriča, ki že od jeseni v studiu berejo Cankarjeve romane. V sodelovanju z RTV Slovenija pa so objavili romana Hiša Marije Pomočnice in Na klancu, ki sta ju prebrala igralca Branko Jordan in Matej Puc. Izkušnja poslušanja Cankarjevih besedil v mobilni aplikaciji pokaže, da Cankar povsem suvereno deluje tudi v digitalnem okolju.«

Slikarka je želela premostiti časovno distanco med njegovim in našim časom

Slikarka Tina Dobrajc je o projektu povedala: »Tokratno srečanje s Cankarjem je bilo zame drugačno, saj sem se z njegovimi deli srečala skozi proces likovnega ustvarjanja. Cankarjevi romani delujejo izjemno vizualno in atmosfersko močno. Njegovi simbolistični elementi in skoraj scenografsko grajenje prostora ustvarjajo občutek, da svet njegovih romanov ni le pripovedovan, ampak uprizorjen.

Naslovnice sem razumela kot fragmente enega večjega prizora, tri samostojne podobe, ki šele skupaj tvorijo celoto. Likovno delo, ki je nastalo ob ponovnem prebiranju Cankarja, je tako nekakšen triptih v obliki ene same slikarske kompozicije. Platno zapolnjujejo med drugim ženske figure, živali, krajina s kozolci in predalpskim svetom v ozadju. Vzdušje, ki povezuje Cankarjev čas s sodobnostjo, je bilo eno ključnih izhodišč pri nastajanju likovne zasnove zbirke. Predstavljala sem si nekakšno kuliso notranjega in družbenega sveta – prostor moralne napetosti, socialne izključenosti, osame, revščine, tesnobe in hrepenenja – hkrati pa sem želela s svojim slikarskim pristopom premostiti časovno distanco med njegovim in našim časom.

21. stoletje Cankarju ne bi bilo tuje in predstavljam si, da bi mu bilo srhljivo aktualno, vojne, odtujenost, razslojevanje, prikrivanje moralnih razpok, sprenevedanje, a nad vsem tudi potreba po bližini, dostojanstvu in smislu. Tudi sama se v svojem delu pogosto ukvarjam z družbeno realnostjo, občutkom odtujenosti, ekologijo ter identiteto žensk in naroda, zato sem v Cankarju tokrat našla nepričakovano sodobnega sogovornika, v potrebi, da umetnost odstrani površino stvari in pokaže tisto rano, ki jo družba pogosto želi prikriti s premajhnim obližem.«

Cankarjeva založba je izdajo romanov Ivana Cankarja predstavila v Ljubljani 9. junija 2026: na sredini Alojzija Zupan Sosič in desno Marijan Dović, velika poznavalca del Ivana Cankarja. Foto: Ivo Žajdela

Cankarjeva Erotika z obširno spremno besedo

Cankarjeva založba je ob 150. obletnici rojstva Ivana Cankarja izdala tudi znamenito pesniško zbirko Ivana Cankarja Erotiko. Zbirko so opremili z obširno zelo kakovostno spremno besedo literarnega zgodovinarja Marijana Dovića, ki je v spremni besedi Cankarjevo zbirko Erotiko osvetlil kot prelomno delo slovenske moderne in eno najpomembnejših pesniških zbirk v slovenski literaturi. Ob njenem izidu leta 1899 je zbirka zaradi drznega erotičnega in dekadenčnega izraza sprožila burne odzive ter postala simbol spora med umetniško svobodo in moralno cenzuro. Ljubljanski škof Anton Bonaventura Jeglič je večino naklade odkupil in dal sežgati, s čimer je Cankarja nehote postavil v središče kulturnega dogajanja.

Marijan Dović razkriva širši kulturnozgodovinski pomen Erotike

Marijan Dović pokaže, da zbirka ni le zbirka ljubezenske poezije, temveč izraz nove umetniške senzibilnosti, ki v slovensko književnost prinaša simbolizem, dekadenco in drznejše razumevanje erotike. Posebno pozornost je namenil ciklu Dunajski večeri, v katerem se prepletajo poželenje, socialna kritika, religiozna simbolika in občutje odtujenosti, ter pojasni, zakaj je prav ta del zbirke izzval največ zgražanja.

V spremni besedi hkrati razkriva širši kulturnozgodovinski pomen Erotike, ki je s svojo provokativnostjo in estetsko inovativnostjo zaznamovala začetek slovenske moderne. Zato naj iz nje povzamem daljši odlomek.

Proti koncu 19. stoletja so se vrata slovenske literature postopoma razpirala v široki svet

Kot je zapisal Marijan Dović v spremni besedi so proti koncu 19. stoletja na vrata slovenske literature, ki se je postopoma razpirala v široki svet, vse glasneje trkali simpatizerji in zastopniki novih umetniških struj – najprej naturalizma, potem pa tudi novoromantičnih usmeritev, zlasti dekadence in simbolizma. Kot točko dokončnega obrata k novi umetnosti običajno razumemo nastop četverice avtorjev slovenske moderne, Ivana Cankarja, Otona Zupančiča, Dragotina Ketteja in Josipa Murna. Vsi štirje slovenski znanilci fin de siècle so se sprva profilirali kot pesniki, se postopoma uveljavili v devetdesetih letih 19. stoletja, ko so kot dijaki objavili prve pesmi, potem pa so v razmeroma kratkem časovnem razponu knjižno objavili svoje prvence.

Kette in Murn, preminula v cvetu mladosti, nista dočakala izida pesniških zbirk: Kettejeve Poezije so izšle posmrtno leta 1900, Murnove Pesmi in romance pa leta 1903. Pač pa sta Cankar in Zupančič svoja prvenca, Erotiko in Čašo opojnosti, objavila že leta 1899 in z njima v slovenskem literarnem polju sprožila viharen pretres in močno vrednostno polarizacijo. Odzivi na obe zbirki so bili izrazito čustveni: nihali so od navdušene, evforične recepcije do obsojanja, zgražanja in smešenja, naposled pa so privedli celo do eksemplaričnega sežiganja, ki je doletelo Cankarjevo zbirko.

Literarni zgodovinar dr. Marijan Dović. Foto: Ivo Žajdela

Požig zbirke je ambicioznega mladega literata postavil v središče zanimanja

V tem smislu je, kot piše Dović, mogoče zlasti izid Erotike – skupaj z odmevnim recepcijski škandalom, ki ga je ta povzročil – šteti za prelomni, paradigmatski dogodek, s katerim se šele zares konstituira slovenska literarna modernost. V nadaljevanju je Marijan Dović raziskal zlasti genezo in usodo Cankarjevega knjižnega prvenca, »tega pristnega sadeža pesništva slovenske dekadence, ki ga je takoj po izidu marca 1899 večinoma pokupil in požgal ljubljanski škof Anton Bonaventura Jeglič«. Poseg, ki ga je liberalni tisk izkoristil za frontalni napad na »inkvizicijsko« mentaliteto klerikalnega tabora, je ambicioznega mladega literata postavil v središče zanimanja, kot znanilca erotične revolucije v slovenski poeziji. Opisal je potek slovite cenzurne epizode, nato pa s pozornim branjem Erotike, zlasti najbolj problematičnega cikla Dunajski večeri, pokazal, zakaj je zbirka morala v ogenj.

Cankar je na slovensko literarno polje ambiciozno stopil predvsem kot pesnik

V impresivni celoti Cankarjevega opusa, ki v Zbranem delu obsega kar trideset knjig, pesništvo sprva deluje nekoliko obrobno, spomni Dović. Toda podrobnejši pogled na Cankarjeve objavljene in neobjavljene pesmi kaže, da je ta opus še vedno tehten tako po obsegu (dve knjigi) kot po vsebini. Ni dvoma, da je Cankar na slovensko literarno polje ambiciozno stopil predvsem kot pesnik: začel je pesniti že pri petnajstih letih, se v dijaških združenjih Sloga in Zadruga po letu 1891 v krogu mladih svobodomislecev proslavil z zbadljivimi pesmimi na račun klerikalnih nasprotnikov svobodne misli in umetnosti, od leta 1893 pa je svoje verze objavljal v osrednjem literarnem glasilu liberalne orientacije, Ljubljanskem zvonu.

Ivan Cankar Vir: AS 1549

Vsekakor je šlo za drzno knjižno izdajo

Mladi Cankar, ki je v Ljubljani neuradno že slovel kot prvak »dekadentov«, je že od aprila 1897 mislil na samostojno pesniško zbirko, ki jo je hotel izdati pri ljubljanskem tiskarju in založniku Otomarju Bambergu. V ta namen je uspešno lobiral s pomočjo Antona Aškerca in Frana Levca in že 14. junija 1897 z Bambergom sklenil pogodbo o izdaji knjige, za katero je dobil spodoben honorar 200 goldinarjev.

Po manjših zapletih – Cankar je zavlačeval z oddajo rokopisa (popravljanje in dopolnjevanje) kar do sredine julija 1898, Bamberg pa je potem zamujal z dokončanjem tiska – je Erotika naposled izšla konec marca 1899. Zbirka je skupaj obsegala 50 pesmi, od tega jih je bilo le 20 že prej revijalno objavljenih, razdeljena pa je bila v štiri cikle: Helena (10 pesmi), Iz lepih časov (20 pesmi), Dunajski večeri (8 pesmi) in Romance (12 pesmi).

Vsekakor je šlo za drzno izdajo. Že naslov je bil neposredno izzivalen in Cankar se je zavedal, da utegne povzročiti škandal. Tudi po vsebinski plati je bila poezija – navdahnile so jo Cankarjeve (konkretne) muze, ki jih je v teh letih pesnik hitro menjaval – provokativna: zbirka, ki bi bila kot celota posvečena (erotični) ljubezni, v slovenskem jeziku dotlej še ni izšla.

Pesmi v »kužni« zbirki naj bi narekovala pohota

Nekaj dni po prvih časnikarskih noticah o izidu knjige se je začel »vik in krik«, ki ga je v pismu napovedal Fran Govekar. Prvega aprila je katoliški Slovenski list anonimno diskvalificiral Cankarja: pesmi v tej »kužni« zbirki naj bi narekovala pohota (»Ta piruh je zaprtek; kdor ga kupiš, odpri okno, da ti ne okuži zraka«).

Toda razmere je zares zaostrila šele intervencija ljubljanskega škofa Antona Bonaventure Jegliča, ki je kmalu po izidu pri založniku pokupil vse dosegljive izvode Erotike – od natisnjenih 1.000 izvodov naj bi jih v roke dobil okrog 700 – in jih dal sežgati. Cankar je hitro dojel, da škofov »inkvizicijski« poseg na dolgi rok ne bo mogel povsem uničiti pesmi, saj je že 9. aprila pisal bratu Karlu: »Škof je torej res tako prismojen, da se gre blamirat s tako srednjeveško neumnostjo. Pesmij s tem ni zatrl. Zakaj po §. 20. zákona o autorjevem pravu mora izdati založnik tekom treh let drugo izdajo knjige, drugače pa imá vse pravice zopet pisatelj sam.«

Spomenik Ivanu Cankarju na Vrhniki: Foto: Ivo Žajdela

Omejeni zeloti, ki zatirajo svobodno misel in umetnosti

Razvnela se je huda polemika, ki so jo zvesto dokumentirale opombe Franceta Bernika k prvi knjigi Cankarjevih Zbranih del. Cankarju se je 10. aprila v bran postavil socialdemokratski časopis Rdeči prapor, ki se je pritožil nad »novodobno inkvizicijo«, Slovenski narod pa je v polemičnem uvodniku 13. aprila ostro napadel katoliško duhovščino in jo obtožil, da so se iz njenih vrst od nekdaj rekrutirali najbolj »fanatični sovražniki duševne svobode«, omejeni zeloti, ki zatirajo svobodno misel in umetnosti. Dva dni pozneje je F. G. (najverjetneje Fran Govekar) v podlistku Žrtve zelotizma v istem časopisu še zaostril obtožbe in napadel fanatično »sovraštvo slovenskega klerikalizma do svobodne besede«; klerikalne »zelote« pa označil za »bornirane reakcijonarje« ter slepe in gluhe za umetnost.

Nikjer v Evropi ni zbrano na tako majhnem prostoru toliko nestrpnosti

Fran Govekar: Od slovitega škofa Hrena, ki je sežigal cele vozove slovenskih knjig, do kranjskega dekana Dagarina, in do škofa Mahniča, ki je proklel »pijanca in pohotnika« Prešerna, do Mahniča, ki je ubil S. Gregorčiča ter obrizgal J. Stritarja, A. Aškerca, dr. Tavčarja in druge z žolčem in blatom, – vsi so jednaki sovražniki svobodomiselne slovenske literature in slovenske umetnosti. /.../ Nikjer v Evropi ni zbrano na tako majhnem prostoru toliko nestrpnosti, toliko fanatičnega sovraštva do svobode v umetnosti kakor pri nas. In ta klerikalna mora duši in davi že od Hrenovih in Dagarinovih časov našo umetnost, ki se pa ugonobiti vzlic temu ne da.

Stara zadrega cenzorjev: promocijska vloga njihovih odločitev

Pisec je branil Cankarjevo poezijo pred očitki o nemoralnosti in domneval, da je »cerkvena cenzura« udarila po Cankarju zlasti zaradi cikla Dunajski večeri. Pravilno pa je sklepal tudi, da bo »knezoškofijska konfiskacija« za mladega pesnika predvsem rekla­ma – preostalih 300 izvodov bo namreč zdaj romalo iz roke v roko: »vsak jih bode bral, vsak jih bode užival še z večjo naslado, a vsak bode iskal v njih – nemoralnost.« Škofov poseg bo po njegovem torej izzval nasproten učinek: namesto da bi preprečil »pohujšanje«, ga bo spodbudil, saj bodo Erotiko zdaj »natanko preštudirali« tudi bralci in bralke, ki se sicer sploh ne bi menili zanjo. Govekar je tu opozarjal na staro zadrego cenzorjev, promocijsko vlogo njihovih odločitev – tudi papeške indekse je bilo pač od nekdaj mogoče brati kot bibliografije, ki so bralce vodile k napetemu branju sadežev, oslajenih s prepovedjo.

Hinko Smrekar, karikatura Ivana Cankarja.

Cankar do kritike ni bil brezbrižen

Medtem ko konservativni tisk ni našel pravega odgovora na liberalno ofenzivo, je Govekar za Slovenski narod pridobil kritiko Vladimirja Levca, ki je izhajala od 29. maja do 2. junija. Levčeva kritika je bila resna in temeljita, a Cankarju ne pretirano naklonjena: pesnik Erotike se mu sicer še ni zdel naravnost »lasciven«, a se že giblje ob »nevarni meji«. Pri obravnavi prostitucije je Levec pesniku očital slepoto za socialno razsežnost pojava, kritiziral njegov nerazumljivi »motni misticizem« in nezrelost in se spotaknil ob nacionalistični podton, ki je bil anahronistično pritaknjen Trubarju v romanci Ungnadovi gostje.

Cankar je v korespondenci kritikove očitke skušal razvrednotiti in pokazati, da je Levca pri pisanju gnala zlasti »osebna mržnja«. Toda do njegovih očitkov vseeno ni bil brezbrižen: kot se je izkazalo v novi izdaji Erotike leta 1902, je nekatere njegove opazke vzel nadvse resno. Anton Aškerc je, nasprotno, v kritiki za Ljubljanski zvon junija 1899 Cankarja zagovarjal skoraj brez pridržkov. V bran je vzel tudi problematični cikel Dunajski večeri, v katerem naj bi Cankar le zvesto beležil, kar je v moralno razpuščenem velemestu že tako našel: »Kjer slika greh, nemoralnost, ne pravi nikjer, da odobrava to življenje. On samo riše po naravi. Nemoralnosti Cankar torej tukaj ne uči in je ne proslavlja.« A celo Aškerc je menil, da se Cankar tu in tam vendarle nevarno bliža neki »delikatni meji«.

Diskusije so ostajale na ravni pamfletov

Katoliški tisk se je večinoma odzival s paberkovanji in ironizacijo, napadal pa je zlasti Aškerca in Govekarja, piše Marijan Dović. »Diskusije so ostajale na ravni pamfletov – niti Evgen Lampe ni argumentirano vzel v bran škofovega požiga. Devetindvajsetega julija je, pričakovano, pozitivno kritiko Erotike objavila tržaška Slovenka. V njej je Etbin Kristan branil Cankarja, češ da je pesniku iz pornografične vsebine uspelo oblikovati umetnino in naposled – obsoditi pohoto. Epizoda Erotike s škofovo intervencijo je vsekakor učinkovala kot klasični sprožilec slovenskega kulturnega boja in povzročila močno polarizacijo v kulturnem in političnem prostoru. Odmevi nanjo še leta 1900 niso potihnili, požig pa je odmeval celo izven slovenskih meja.«

Drugo izdajo Erotike je Cankar izdal pri Lavoslavu Schwentnerju

Cankar je praktično takoj začel razmišljati o novi izdaji. Ker Bamberg ni imel avtorskih pravic, se je že maja 1899 začel o novem natisu pogajati najprej z Narodno tiskarno (neuspešno) in potem z Bambergom: 27. maja je pisal bratu Karlu, da bo Bamberg prenovljeno izdajo natisnil v letu dni. Toda izkazalo se je, da je Bamberg novo izdajo pogojeval s tem, da Cankar izpusti inkriminirane pesmi – na to pa Cankar ni hotel pristati. Za Bambergovo pogojevanje, ki se zdi nekoliko nepričakovano, saj je založnik med slovenskimi literati veljal za brezobzirnega poslovneža (Cankar ga v korespondenci označil za »žida«), izvemo šele v poznejšem pismu Lavoslavu Schwentnerju, na katerega se je Cankar v zvezi z novo izdajo obrnil poleti 1901.

V pesnikovem pismu založniku in mecenu slovenske moderne 21. avgusta 1901 izvemo, da namerava Cankar zamenjati od 15 do 20 pesmi, a hkrati obdržati najbolj sporne: »Vse tiste, ki jih je škof smatral za pohujšljive, pa ostanejo.« Po krajšem barantanju sta se pisatelj in založnik dogovorila za honorar in sklenila, da bo knjiga izšla za veliko noč 1902. Cankar, ki je honorar tudi tokrat dobil in porabil že mnogo pred oddajo rokopisa, je z oddajo spet zamujal in v zbirko vnašal številne spremembe. Tako je njegov »kruto zamorjeni« prvenec, kot je zapisal Schwentner v oglasu konec leta 1901, naposled izšel v začetku julija 1902.

Odzivov je bilo manj, bili so mnogo bolj umirjeni

Pismo Schwentnerju 23. aprila 1902 razkriva zanimivo podrobnost, Cankar je tik pred izidom podvomil o naslovu zbirke: »Naslov sem dal 'Pesmi. 'Erotika' je malo smešen naslov – ali če ravno hočete, pa ga obdržite.« Naposled se je vendarle odloči za stari naslov Erotika in podnaslov »nova izdaja« (namesto »druga izdaja«). Primerjava s prvo izdajo pokaže, da je Cankar enaindvajset pesmi izločil, dodal je štirinajst novih, nekatere pa je predelal. Na izločitve, spremembe in predelave je najbolj vplivala samokritika, saj pesnik z mnogimi pesmimi ni bil več zadovoljen, deloma pa je upošteval tudi očitke kritikov.

Toda nova izdaja ni več pretirano razburkala duhov. Leopold Lenard je sicer v Domu in svetu avgusta 1902 zbirko ocenil kot blasfemično, nihilistično in izprijeno ter obsodil tudi dodano prvo pesem Dunajskih večerov in nenaslovljeni prozni epilog. Toda eksplozivnosti, s katero se je javnost odzvala na prvo izdajo, ni bilo več, odzivov je bilo manj, bili so mnogo bolj umirjeni – in naposled si tudi Schwentner s knjigo ni napolnil blagajne.

Cankar je napravil križ čez mladostni idealizem

Cankar je v epilogu k novi izdaji temeljito obračunal s svojo mladostno poezijo (»sentimentalni, luninih žarkov polni verzi« so zdaj le še »oveneli, malo na novo parfumirani šopek«, h kateremu se ozira z nostalgično resignacijo), pa tudi s svojimi hipokritskimi kritiki, »velikimi duhovni in farizeji«: »O veliki noči leta tisočosemstodevetindevetdesetega so napravili velik ogenj in v njem so zgorele vse moje pesmi, vse napisane in še ne napisane. /.../ To so bile sanje, ki sem grešil v njih. Ali tisti človek, ki je sanjal te sanje, je bil v vsem svojem nehanju najpoštenejši, najnedolžnejši in najmiroljubnejši človek /.../ Nedolžen je bil in hodil je po meglenih ulicah bolan in ubožen, tako ubožen, da niti grešiti ni mogel.«

V luči novih življenjskih spoznanj je Cankar napravil križ čez mladostni idealizem in tudi svoje dotedanje literarno udejstvovanje: »Preveč natanko gledajo moje razočarane, umazanosti in vsakdanjosti navajene oči, da bi mogle še kdaj mirno sanjati ter si domišljati nad stvarmi rožnobarven pajčolan, ki ga je bilo bridko izkustvo že davno vzdignilo.«

Igor Kavčič, Cankarjeva Erotika in vseh deset romanov, Gorenjski glas, 16. 6. 2026

Božo Rustja, Luč je in Bog je, radost in življenje, Ivan Cankar, Ognjišče, 1. 4. 2026Laura Praster, Ivan Cankar, Če človek nima prepričanja, je samo senca, Nedelja, 1. 5. 2026

Adrijan Pahor, Prvi maj in Ivan Cankar, Primorski dnevnik, 1. 5. 2026Dimitrij Rupel, (Proti)evropska blokiranost Ivana Cankarja, Delo, 12. 5. 1988

1/3