Nadaljevanje iz: Ivan Rutar, Andrej Uršič, Irma Cencič, Avguštin Kracina, Kobarid, ljudska oblast, komunisti [2]

Francko Baloh so komunisti aretirali 25. januarja 1950 z obtožbo, da dela za zahodni kapitalizem in da vzdržuje tajne zveze s tujino. »Obsodili« so jo na dve leti zapora z odvzemom vseh državljanskih pravic. Vzrok za njeno aretacijo je bil umik (»pobeg«) Mickovih iz Podbele čez mejo. Umaknila se je vsa družina: oče Anton z ženo Marijo in hčerko Frido. Z njimi je odšel tudi eden od »graničarjev«, ki je bil zaljubljen v mlado Frido. Francko so aretirali in jo obdolžili, da je Mickove nagovarjala za »pobeg«, saj je bila z njimi v sorodu.

»Napad« na ugrabitelje, roparje in goljufe. In seveda morilce.

Že od leta 1944 je v očeh pripadnikov OF veljala za nezanesljivo, ker je obtoževala partizansko vojsko. Namreč mož Remigij Čušin – Onekčev ji je umrl ranjen in obnemogel tako rekoč pred hišnim pragom (23. septembra 1944), pozabljen in zapuščen od soborcev. Poleg tega sta bila ubita tudi brata Maksimilijan (1921) in mlajši Janez (1925). Preko znamenitega aktivista Petra Skalarja je bila tudi sama sodelavka OF.

Moža so ji partizani mobilizirali nasilno, ker je bil bolan in nasploh rahlega zdravja. To ji je bil prvi znak, da ni vse tako kot se govori. Njeni protesti pa so postali »napad« na NOB. Po moževi smrti je ostala sama s petletno hčerko Silvo in triletnim sinom Ferdinandom. Kako naj potem še sodeluje s tako organizacijo?

Zakaj je bila »kontrarevolucionarka«

Na odboru OF in pri ljudem na vasi je tožila, kam so ji barabe spravile moža. Ker je bila po naravi bistra in razgledana ženska ter brez dlake na jeziku, je pogosto dala kakšno izjavo, ki so jo drugi aktivisti razumeli po »svoje«. Tako je postala »kontrarevolucionarka«. »To sem tudi bila, ker mi smo se od začetka borili za osvoboditev izpod italijanskega fašizma, nikoli se ni govorilo o kakšni revoluciji. To govorjenje se je pojavilo šele po kapitulaciji Italije oziroma v letu 1944,« je povedala kasneje.

Komunizem v družbi fašizma in nacizma na spomeniku v Kobaridu. Foto: Ivo Žajdela

Udba v Tolminu jo je silila v »dodelovanje«

Ljudje so Francko imeli radi, ker je znala pomagati, posebno bolnim in umirajočim, tudi ranjenim partizanom, celo injekcije jim je dajala, ker je bila poučena tudi v nudenju prve pomoči. Veliko zdravil in sanitetnega materiala ji je dajal, kot tudi navodila za uporabo, znan kobariški zdravnik dr. Marangon.

Ob aretaciji so jo odpeljali najprej v Tolmin. Da bi iz nje izsilili priznanje o tajnem čezmejnem sodelovanju, so jo hudo duševno mučili. Ponujali so ji celo sodelovanje ter jo vabili, da bi šla z otrokoma v Trst in bi tam živela kot »dama«, seveda za protiuslugo t. i. kontrašpionažnega dela. »Taka dama ne bi hotela biti za vse na svetu«, je kljub starosti in vsega hudega prestanega v življenju dejala Francka pred dvajsetimi leti Ivanu Rutarju.

»Še sem tu, da lahko vsakemu pogledam v obraz!«

Najbolj jo je prizadelo, ko so jo začeli strašiti, da ji bodo vzeli otroke. Očitali so ji, da ni ženska, ki bi znala vzgajati otroke v državljane socialistične države, zato jih bodo dali v vzgojni zavod. »Bila sem tako prizadeta in prestrašena, da bi zaradi otrok kmalu naredila hudo napako. Hotela sem kar vse, za kar so me obdolževali, priznati, samo da me pustijo domov k otrokoma. Hkrati je bila v meni jeza, da bi zasliševalce in izsiljevalce pregrizla in steptala v zemljo, tako kot so oni pretepali mene, da sem bila vsa podpluta in v praskah. Sam Bog mi je dal moči in razuma, da nisem pristala na obljube in sodelovanje.«

Po nekaj tednih je prišlo »sojenje« pred vojaškim sodiščem v Tolminu. »Pomislite, pred vojaškim sodiščem so sodili mamo dveh majhnih otrok, vdovo po možu partizanu in dveh padlih bratov, nezaslišano! Hvala Bogu, vse sem prestala, obsodbo na dve leti, dve leti taborišča in zaporov v Brestanici ali Rajhenburgu, lakoto, žejo, vsa poniževanja. Še sem tu, da lahko vsakemu pogledam v obraz,« je dodala.

Komunistično mitologijo Breginjskega kota so komunisti zavarovali s kar dvema »spomenikoma« »narodnemu heroju« Marku Redelonghiju, v Starem selu in v Podbeli pri Kobaridu (prizor iz Starega sela). Foto: Ivo Žajdela

Z nasiljem so pregnali tudi duhovnika Štefana Tonklija in Mirka Mazora

Komunisti so s svojim režimom s Kobariškega pregnali tudi dva duhovnika in pesnika, rojena v Breginju, Štefana Tonklija (1908–1987) in Mirka Mazora (1913–1983). Tonkli je bil med letoma 1936 in 1946 duhovnik v Grahovem ob Bači. Ko so mu komunisti po vrsti prošenj leta 1946 le dovolili, da je lahko obiskal svoje domače v Breginju, ki je bil v coni A, se je umaknil v Gorico. Tam je v samozaložbi izdal štirinajst svojih pesniških zbirk (pod psevdonimom Venceslav Sejavec). Od leta 1948 je živel v Argentini, leta 1963 se je vrnil v Gorico, bil duhovnik v Mavhinjah in na stara leta živel v Gorici, kjer je hrepenel po rodnem Breginju. Njegove pesmi so izražale globoko bolečino ob izgubi domovine. Umrl je leta 1987. Še vedno čaka, da bi ga pokopali ob materi in očetu na domačem pokopališču na Kladju.

Mirko Mazora je bil od julija 1941 župnijski upravitelj v Srpenici. Literatura navaja, da se je v Gorico umaknil »zaradi vojnih razmer«. Verjetno se ni pred Italijani umaknil v Italijo, ampak je bolj verjetno oziroma logično, da se je umaknil pred komunisti. Do smrti je ostal v »varnem« zamejstvu.

Komunisti so župnika iz Drežnice Antona Češornjo zaprli za pet let

Med prvimi duhovniki na Primorskem so komunisti že 8. aprila 1948 zaprli župnika iz Drežnice Antona Češornjo. »Obsodili« so ga na enajst let strogega zapora. Skoraj pet let (do 7. januarja 1953) so ga trpinčili v zaporu. Doma je bil iz Breginja, v Drežnici pa je služboval od leta 1931.

Nepopisno nasilje Udbe v Tolminu

Simon Hrast se je rodil 18. decembra 1910 na Livku. Komunistični režim ga je zaprl leta 1949. Bil je tri mesece v preiskovalnem zaporu Udbe v Tolminu, od koder je nameraval celo pobegniti, toda ni mu uspelo in je bil zato še posebej kaznovan. Po šestih mesecih so mu 28. junija 1949 na t. i. prvem tolminskem procesu v Tolminu »sodili«. »Obsojen« je bil skupaj z livškim župnikom Jožkom Kragljem in študentom elektrotehnike Srdjanom Kacafuro iz Tolmina. Kraglja so »obsodili« na smrt z ustrelitvijo, in zaplembo celotnega premoženja, Hrasta na osemnajst let s prisilnim delom, Kacafuro pa na tri leta zapora.

Na sojenju so bili prisotni tudi žena Simona Hrasta Vida, hči Nada, sin Milan in brat Jožko (ki je bil partizan prekomorskih brigad). Očitali so mu sodelovanje z imperialisti. V zaporu je bil osem let. Odvzeli so mu tudi državljanske pravice in zasluge, ki si jih je pridobil kot partizan, komandir Gregorčičeve brigade, kasneje Briško beneškega odreda (s činom poročnika).

Župnika na Livku Jožka Kraglja je komunistično »sodišče«, predhodnik sedanjega Vrhovnega sodišča, najprej »obsodilo« na smrt z ustrelitvijo, potem mu je kazen dvakrat »znižalo«, v zaporu je bil dolgih sedem let in pol. Popolnoma nedolžen. Jožko Kragelj 31. avgusta 2002. Foto: Ivo Žajdela

Duhovnika Jožka Kraglja je imela Udba zaprtega sedem let in pol

O Jožku Kraglju je bilo že veliko napisanega, sam je svojo »zgodbo« opisal v knjigi Moje celice (Ljubljana, 1990). Udbovci so ga »aretirali« (ugrabili) 30. decembra 1948 in zaprli v svoj zapor v Tolminu. Po »obsodbi« na smrt so ga najprej »pomilostili« na dvajset let ječe, potem pa še na petnajst. Iz zapora so ga izpustili pogojno 7. julija 1956, po sedmih letin in pol.

Božo Rustja, Praktične vaje iz sociologije v udbovskem zaporu, Zdenko Roter, Jožko Kragelj, Ognjišče, 1. 9. 2025

Udba je Simona Hrasta s »sojenjem« in zaporom uničila

Simon Hrast je bil doma iz ugledne gostinske in kmečke družine, ki so jo hoteli tedaj tudi zapleniti, toda zanjo se je postavil Simonov oče, ki je bil ugleden vaški župan še iz časa Avstro-ogrske, rekoč, da naj kar zaplenijo, kar je last obsojenega sina, ki pa na srečo do tedaj še ni bil lastnik ničesar.

Po izpustitvi iz zapora si ni več opomogel. Začel je piti, zanemarjati gospodarstvo. Ko mu je kmalu umrla še mlada žena Vida, je bil čisto izgubljen. Taval je sem in tja ter tako prizadet umrl v svojih bolečinah, ki jih je le redkim zaupal. Umrl je star 71 let, strt in osamljen.

Hrastov rod je z Livka izginil

Po poroki hčerke in njenem odhodu z Livka ter po smrti sina, je domačija popolnoma propadla, rod pa je z Livka izginil. To je tragedija nekoč najuglednejše in najbogatejše domačije na Livškem – delo komunističnih montiranih procesov.

Če bi kdo hotel obnovo tega »sodnega« zločina, in bi primer prišel pred Vrhovno sodišče, tako kot t. i. kočevski proces, bi verjetno vrhovni »sodniki« Damijan Florjančič, Maja Tratnik in Vesna Žalik na dolgo in široko »utemeljevali«, kako da so njihovi predhodniki, komunistični »sodni« zločinci, vse »sodili« zakonito in prav.

Konec v: Ivan Rutar, Stanko Sivec, Ludvik Šturm, Ivan Kobal, Janko Matelič, Kobarid, Tolmin [4]

Ivo Žajdela, »Sodbe« v Tolminu, Reporter, 18. 10. 2021

1/5