V Reporterju sem na osnovi zbranih podatkov Ivana Rutarja iz Kobarida pisal (šest nadaljevanj med 13. februarjem in 20. marcem 2017), da so partizani med drugo svetovno vojno na Kobariškem umorili mnoge ljudi, civiliste, »nezveste« partizane, »dezerterje«, ženske, mlada dekleta in celo več članov ene družine (Lavrenčičeve oziroma Licjotove iz Logov pri Breginju). V veliki večini so jih ubijali posamezniki ali skupine v zločinskih izpadih nasilja.

Slovenski prostor je nabit z neustrezno, zavajajočo terminologijo

Morda je kakšna partizanska »komanda« koga med njimi tudi »obsodila« na smrt in potem umorila. Toda ob tem je treba vedno znova opozarjati ljudi, da naj bodo posebej pozorni na to skrajno neustrezno terminologijo. Partizani niso mogli nikoli nikogar »obsoditi« na smrt, ker je šlo za popolnoma nelegitimno in nelegalno paravojsko, ki jo je ustanovila in vodila komunistična partija. Politična stranka torej in s tem so bili partizani tipična (para)vojska politične stranke. Ta je zasledovala le en cilj, uničevati dotedanjo tradicionalno oblast in z revolucijo (to je nasiljem) priti na oblast, ki bo že v osnovi totalitarna. Seveda je potem takšna tudi bila. Vse ostalo, »upor« (proti okupatorju), »osvobodilnost« (»naroda«) so bile politične floskule, s katerimi so prikrivali svojo naravo in početje, predvsem pa pridobivali simpatizerje in zagovornike uporništva. Tisoče in tisoče so jih dobili na te limanice. »Osvoboditev« »naroda« je za komuniste pomenilo »osvoboditev« komunistov, to je zavzetje oblasti.

Komunistični mit o uporništvu

Tudi tu lahko vidimo, kako je človeška pamet omejena. Namreč, še danes nekateri, tudi vrhunski izobraženci, negujejo lepi mit o uporništvu. Tudi zato, ker da je bilo v slovenskem primeru zaradi sovražne in nasilne okupacije nujno, kar je do neke mere seveda bilo, da se je okupatorju treba upirati. Toda ne razlikovati od te nujnosti smotrnosti, racionalnosti in človečnosti je tipična slepota človeka. Še huje je pri tej slepoti to, da je vendar vsak lahko jasno videl (danes pa sploh), da so komunisti med vojno zlorabili tri velike stvari: najprej okupacijo z vso njeno težko specifiko, domoljubna čustva in vrednoto dostojanstva (svojega in drugih ljudi).

Partizansko sodstvo? Ne, šlo je za zločine.

V zadnjih letih je bilo objavljenih precej besedil o tako imenovanem partizanskem »sodstvu«. Sicer je večina avtorjev tudi omenila, da je bilo to sodstvo pravno zelo pomanjkljivo (dokazni postopek, nezmožnost obrambe). Toda to so le tu in tam omenili, v 99 odstotkih pa so ga opisovali kot resno temo. Še legalnosti in legitimnosti mu niso oporekali.

Znanih je precej konkretnih primerov partizanskih »sojenj«. Toda prav vsi nam prikazujejo, da je šlo za »sojenje« le v farsični obliki. Tisto, kar pa je pri tem najpomembnejše, pa je, da ne med vojno in tudi ne v mesecih po njej komunisti niso imeli nikakršne legitimnosti, prav tako ne legalnosti, da bi lahko komur koli sodili.

Noro je, da so sodniki Vrhovnega sodišča še nedavno pisarili o tem, kako da je bil t. i. kočevski proces leta 1943 pravno legalen in politično legitimen. Prav vse, kar so zapisali s tem v zvezi v svoji sodbi, je zagovor zločina in zločincev.

Kdaj bomo postavili spomenik »sodnikom«?

Ali: kako lahko kdor koli (preprost človek, izobraženec ali pravnik) ne pozna naše nedavne zgodovine, ko pa je bilo v zadnjih 36 letih o njej napisanih in objavljenih izjemno veliko kakovostnih prispevkov. Ti prispevki nam zelo jasno in z neštetimi konkretnimi primeri prikazujejo, da je bila partizanska vojska le paravojska političnega spačka, imenovanega komunistična partija, ki je zasledovala in izvajala nepopisno nasilje nad ljudmi. Rop in grožnje so bile stalnica, umorili so na desettisoče Slovencev, mnoge na najbolj grozovite načine. Na oblast so komunisti prišli z neizmernim nasiljem.

Oblast so potem 45 let vzdrževali z okrutnim udbaškim režimom, ki je sistematično teptal človekove pravice. Neki sodniki (in to celo vrhovni) pa se gredo v svoji sodbi nekakšno intelektualno in pravno povsem deplasirano kvaziargumentacijo o legalnosti »kočevskega procesa« (samo preberite si tisto njihovo nemogočo latovščino). Glede na to, da so na tem »procesu« »obsodili« na smrt vrsto ljudi (še veliko več pa so jih umorili v zakulisju te zločinske pravne farse), je to sramotno »pravno« nasilje vrhovnih sodnikov čisti zagovor zločina in zločincev.

Ker je Slovenija preplavljena s spomeniki zločincem, lahko zdaj enega postavimo tudi tem »sodnikom«. Tako poteptati pravo in tako poteptati svoje dostojanstvo je res dosežek, vreden bitja, ki se imenuje človek. Ampak, kaj, saj takšne dosežke gledamo vsak dan na odprti sceni – že 85 let.

Tudi na Kobariškem, tako kot drugod po Sloveniji, ljudje morajo častiti komunistične »narodne heroje« (Staro Selo pri Kobaridu, »spomenik« Marku Redelonghiju). Foto: Ivo Žajdela

Partizanske mobilizacije so bile ugrabitve

V Partizanskem dnevniku so 17. decembra 1944 komunisti zapisali (in se s tem pohvalili), da je KM (to je Komanda mesta) Kobarid pri tekmovanju pri mobilizaciji moških za partizane in iskanju skrivačev imela velik uspeh, saj jim je uspelo mobilizirati kar 28 moških in dva skrivača. Ja, še danes, 80 let po teh dogodkih, je za marsikoga to (bilo) nekaj normalnega. Torej to, da so partizani »mobilizirali« ljudi. Vsaka mobilizacija je nasilno dejanje nad posameznikom. Partizanska pa je bila sploh to, tudi zato, ker so bili partizani kot komunistična paravojska v osnovi teroristična organizacija, ki ni imela nobenega mandata, ne legalnosti in ne legitimnosti. Njihovo početje je bilo zato čisto nasilje in zločin, »mobilizacije« so bile tipične ugrabitve ljudi. Kot so zapisali v Primorskem oziroma Partizanskem dnevniku, so pri tem početju celo tekmovali.

Lažnive floskule o koncu vojne, in celo o osvoboditvi

Propartizanska literatura nam na veliko govori, kako so partizani leta 1944 (in tudi že prej) »mobilizirali« (ugrabili) vsakega moškega, ki je bil vsaj v osnovi fizično zdrav. Te »mobilizacije« so bile množične, nasilne in neusmiljene. Posameznik ni imel nobenih pravic, enostavno so ga ugrabili in uporabili za sužnja (nošnja vojaškega materiala), ki naj se bojuje in ubija »sovražnika«. Pri komunističnih partizanih niti nasprotnika ni bilo, bil je le »sovražnik«, ki ga je (bilo) treba uničiti, kakor koli.

Iz gradiva, ki ga je pred leti na Kobariškem zbral Ivan Rutar, upokojeni učitelj, bom v nadaljevanju objavil še več primerov umorov in drugega nasilja (tudi »pravnega«) nad ljudmi po vojni. Po vojni so komunisti z nasiljem in zločini nadaljevali. Konec vojne je je bil le formalnost, »osvoboditev«, »svoboda« in »mir« pa lažnive floskule.

Umori »ljudske oblasti« (komunistične diktature)

Matija Koren iz Drežnice se je takoj po končani vojni v prvi polovici maja 1945 javil »ljudski oblasti«, da se je vrnil od domobrancev, kamor da so ga ti prisilno mobilizirali. Toda ta »ljudska oblast« ga je umorila. Če bi se javil Zavezniški vojaški upravi, se mu ne bi zgodilo nič žalega. Takratni komandir tedanje ljudske milice v Kobaridu Janko Manfreda je izjavil, da »je že tam, kjer mora biti«. Domači so čutili, da nekaj ni v redu in začeli so sumiti na najhujše, da so ga zaprli, ker je bil pri domobrancih. Ker ga sumljivo dolgo ni bilo domov, se je med ljudmi začelo šušljati, da partizani ubijajo vse domobrance in jih mečejo v jame ali zakopljejo na skrivnih krajih.

Na prisilnem, v resnici suženjskem delu

Žrtev povojnega nasilja je bil tudi Matijev brat Jožef Koren (1917–1980), ki so ga od doma nasilno odgnali na prisilno delo v Kočevje in na gradnjo Litostroja v Ljubljani. Domači vse do prihoda domov leta 1950 več kot dve leti sploh niso vedeli kje je in kaj je z njim. Bili so prepričani, da so ga ubili, tako kot brata Matijo.

Po vrnitvi domov je bil popolnoma spremenjen. Iz veselega človeka se je spremenil v vase zaprtega in le redko so ga srečali na vasi. Sovaščani so se spraševali, kaj je s Pepijem Kaptanhovim, kot so mu rekli po domače. Po nekaj letih se je začel vračati med ljudi, vendar se je začel tudi opijati. Nikoli v pogovoru ni omenil, kaj je doživel. Pepijev brat Milan je ženi govoril, da če se ne bo spremenil, se bo še obesil, in da dobro, da imajo vsaj konja, s katerim rad dela in se vsaj z njim pogovarja.

Komunistično mitologijo Breginjskega kota so komunisti zavarovali s kar dvema »spomenikoma« »narodnemu heroju« Marku Redelonghiju, v Starem selu in v Podbeli pri Kobaridu (prizor iz Podbele). Foto: Ivo Žajdela

Po sledeh narodnega heroja Marka Redelonghija, Novi Matajur, 18. 5. 2016Živ spomin na beneškega partizana, Novi Matajur, 10. 5. 2017

Ali komunistični zločini niso bili nič?!

Kaj, ali mar pravkar opisano ni bilo nič, sem leta 2021 vprašal »sodnike« Vrhovnega sodišča Damijana Florjančiča, Majo Tratnik in Vesno Žalik ter druge podobne »ljudi«, ki razmišljajo, se obnašajo in živijo enako nečloveško, arogantno, ignorantsko do temeljne resnice, pravice, poštenja, dostojanstva?!

Dodal sem: »Zato, Damijan Florjančič, Maja Tratnik in Vesna Žalik, preberite kdaj kaj o tem. Res, da je tovrstnega pisanja o partizanskih zločinih zelo veliko, toda služba, ki jo opravljate, pomeni, da nekaj morate tudi vedeti. Ne pa biti ignoranti resnice in pravice, kot ste se pokazali v sodbi v primeru Viktor Habič.« Ampak, v Sloveniji med temi sodniki in ostalimi državljani zeva velik prepad.

Nadaljevanje v: Ivan Rutar, Andrej Uršič, Irma Cencič, Avguštin Kracina, Kobarid, ljudska oblast, komunisti [2]

Ivo Žajdela, »Ljudska oblast na Kobariškem«, Reporter, 4. 10. 2021

1/3