Zapri
Iskanje

[IZ ARHIVA] »Brez resnice in spomina ni sprave«

Za vas piše:
Bogomir Štefanič
Objava: 23. 08. 2021 / 11:30
Oznake: Družba, Slovenija
Čas branja: 18 minut
Nazadnje Posodobljeno: 23.08.2021 / 11:36
Ustavi predvajanje Ustavi predvajanje

[IZ ARHIVA] »Brez resnice in spomina ni sprave«

[IZ ARHIVA] »Brez resnice in spomina ni sprave«
Dr. Lovro Šturm FOTO: Tatjana Splichal
Danes obhajamo evropski dan spomina na žrtve vseh totalitarnih in avtoritarnih režimov, ki ga je uvedla resolucija Evropskega parlamenta o evropski zavesti in totalitarizmu, sprejeta aprila 2009.

Na resolucijo je pred dobrimi dvanajstimi leti v slovenskem medijskem prostoru prvi poglobljeno opozoril prav tednik Družina, in sicer skozi pogovor s pravnikom in nekdanjim predsednikom Ustavnega sodišča Republike Slovenije dr. Lovrom Šturmom. Kot pravosodni minister je bil leta 2008 v času prvega slovenskega predsedovanja Svetu Evropske unije eden osrednjih pobudnikov evropske razprave o totalitarizmih, iz katere je nato izšla omenjena resolucija Evropskega parlamenta. Večina spoznanj, ki jih je v takratnem pogovoru izrekel dr. Šturm, ostaja veljavnih še danes.

»Brez resnice in spomina ni sprave«

S 553 glasovi za, 44 proti in 33 vzdržanimi je Evropski parlament v četrtek, 2. aprila, sprejel resolucijo o evropski zavesti in totalitarizmu. Ta dokument je bil povod za pogovor z nekdanjim predsednikom ustavnega sodišča in ministrom za pravosodje v prejšnjem mandatu prof. dr. LOVROM ŠTURMOM, ki se v svojem delu posveča tudi vprašanjem ustreznega vrednotenja narave in posledic totalitarnih režimov.

Poslanci Evropskega parlamenta so sprejeli resolucijo o evropski zavesti in totalitarizmu, v kateri med drugim izražajo spoštovanje do vseh žrtev totalitarnih in nedemokratičnih režimov v Evropi. Kakšno težo ima pravzaprav takšen resolucijski dokument?

Resolucija tako pomembne ustanove, kot je Evropski parlament, pomaga predvsem pri oblikovanju družbene zavesti o tem, kaj so bili totalitarni režimi 20. stoletja v Evropi in kaj so povzročili – tudi kakšne zločine. To je namreč dokument, ki na več mestih izrecno poziva, da spoznanj o teh režimih ne smemo pozabiti in da je potrebno zločine totalitarizmov jasno obsoditi. Velika sporočilnost resolucije je tudi v tem, da je bila sprejeta z zelo veliko večino. Proti je bilo le 44 poslancev. To pomeni veliko zavezo vsem ustanovam Evropske zveze pa tudi vsem njenim državam članicam, da spoznanja in ugotovitve tega dokumenta čim prej in tudi čim bolj prepričljivo ponotranjijo.

V tem duhu je zapisan tudi njegov zadnji člen, ki predsedniku Evropskega parlamenta nalaga, naj resolucijo med drugimi posreduje parlamentom držav članic Evropske zveze. To seveda pomeni, da bo ta dokument predsednik Evropskega parlamenta poslal predsedniku slovenskega Državnega zbora ...

... pa predsedniku slovenske vlade, seveda tudi Evropskemu svetu in Evropski komisiji, državam kandidatkam za vstop v Evropsko zvezo in še komu.

Kaj naj v Sloveniji naredimo s to resolucijo? Govolili ste o njenem »ponotranjenju«.

Gotovo nas v tem pogledu še vedno čaka veliko dela. Marsikaj je bilo resda že narejeno, a tudi marsikaj opuščeno. Sam v tem dokumentu vidim zavezo tudi za slovenski parlament, da sprejme primerljivo resolucijo, in zavezo vladi, da med drugim podpira dokumentiranje in pričevanje o evropski in naši (pol)preteklosti. Resolucija namreč jasno poudarja pomen ohranjanja spomina na preteklost, »saj brez resnice in spomina ni sprave«. Če to prevedem v konkretne slovenske razmere, bi to pomenilo, da je vlada tista, ki mora zagotoviti sredstva za tiste nevladne organizacije in raziskovalne ustanove, ki se izrecno ukvarjajo s temi vprašanji. Pri nas je to zlasti lani ustanovljeni Študijski center za narodno spravo. Slovenija je morda še posebej poklicana, da se zaveda pomena teh vprašanj. Kot predsedujoči in kot slovenski pravosodni minister sem v razpravah v Evropskem svetu nekajkrat opozoril na to, da ima Slovenija med vsemi državami Evropske zveze prav posebno zgodovinsko izkušnjo, kajti je edina država, ki se je soočila z vsemi tremi najpomembnejšimi totalitarnimi sistemi, ki so v 20. stoletju divjali po evropskih tleh: najprej s fašističnim totalitarnim sistemom, potem med drugo svetovno vojno z nacionalsocialističnim in komunističnim totalitarnim sistemom, pod zadnjim pa je potem preživela še dolgo obdobje do prvih svobodnih demokratičnih volitev leta 1990.

Resolucija države članice Evropske zveze tudi poziva, naj si »resnično prizadevajo za odprtje arhivov«. Prav nedostopnost arhivskega gradiva je ena izmed perečih tem v slovenskem soočanju z lastno totalitarno preteklostjo.

Veliko arhivskega gradiva je bilo uničeno ali pa je neznanokam izginilo. Vsega res še nismo dobili, ker je tudi zunaj Slovenije, pa tudi za tisto gradivo, ki ga že imamo, je med zgodovinarji razmeroma majhno zanimanje. Premalo zgodovinarjev se ukvarja z raziskavo in obdelavo teh arhivov. V drugih vzhodnoevropskih državah samo tovrstne arhive proučuje več sto zgodovinarjev. V to delo bo treba vložiti več naporov, ljudi in sredstev in tako prispevati, kot pravi resolucija, k »obsežnemu prevrednotenju« zgodovine.

Toda besedno zvezo »prevrednotenje zgodovine« pri nas uporabljajo skorajda kot – oprostite izrazu – psovko, s katero obkladajo ljudi, ki se zavzemajo za drugačen pogled na slovensko preteklost, kot je bil desetletja v veljavi!

Imate prav. Pa vendar se je zdaj ta pojem pojavil v resoluciji Evropskega parlamenta. Kolikor sem obveščen, so jo podprli vsi slovenski poslanci, zato bi pričakoval, da odslej tudi pri nas ne bomo več tako negativno gledali na potrebo po prevrednotenju zgodovine. Saj je to normalen proces. Pogled na preteklost je treba v skladu z novimi zgodovinskimi in dejanskimi spoznanji o tem, kaj se je resnično zgodilo, na novo ovrednotiti.

Kako presojate predlog resolucije, da bi bil 23. avgust evropski dan spomina na žrtve vseh totalitarnih in avtoritarnih režimov?

Ta predlog je gotovo treba podpreti. 23. avgusta 1939 sta dva največja takratna totalitarna sistema v Evropi, nacionalsocialistični in komunistični, sklenila pakt o sodelovanju in nenapadanju. Kot vemo, sta ga podpisala zunanja ministra nacistične Nemčije in komunistične Sovjetske zveze Ribbentrop in Molotov. Prav bi bilo, da bi na ta dan vsako leto dostojanstveno in nepristransko počastili spomin na vse žrtve totalitarizmov.

Ta spominski dan na tako rekoč isto raven postavlja nacizem in komunizem. V Sloveniji imamo s tem precejšnje težave.

Vedno manj! Del splošnega prepričanja je morda še vedno takšen, da ima s tem težave. To je pač posledica mišljenja, ki je bilo posredovano ljudem od osnovne šole naprej in se je stalno utrjevalo skozi medije, pa vendar vidimo, da se ti pogledi postopoma le spreminjajo. V pogledu enake obravnave vseh totalitarizmov je resolucija Evropskega parlamenta nedvoumna. Izhaja iz spoznanja, da je z vidika žrtev vseeno, kateri režim jim je iz kakršnega koli razloga povzročil krivice, in v tem duhu poudarja spoštovanje do vseh žrtev totalitarnih in nedemokratičnih režimov v Evropi ter jim tako priznava in vrača odvzeto dostojanstvo. Človekovo dostojanstvo je čisto posebna temeljna človekova pravica, ki za razliko od drugih pravic ni priznana samo živim osebam, temveč tudi pokojnim. To pomeni, da nikdar ne zastara.

Vprašanje nezastarljivega dostojanstva mrtvih se je v vsej tragiki odprlo ob prizorih iz rova sv. Barbare v Hudi Jami. Seveda pa se je ob tem postavilo tudi vprašanje nezastarljivosti takih zločinov proti človečnosti. Zakaj so to nezastarljivi zločini?

Ker so bili kot taki od nekdaj opredeljeni v človeški zavesti in vtkani v občekulturna in pravna načela civiliziranih narodov. Kot take so jih opredelili tudi vsi najpomembnejši pravni akti, med drugimi statut nürnberškega sodišča, seveda tudi statut Mednarodnega kazenskega sodišča, ne nazadnje pa so vključeni tudi v slovenski kazenski zakonik.

Morda bo kdo ugovarjal, da gre za dokumente, ki so »za nazaj« inkriminirali določena dejanja. V povezavi z revolucionarnimi poboji je bilo tudi pri nas slišati stališča, da takšna dejanja leta 1945 pač niso bila inkriminirana kot nezastarljivi zločini proti človečnosti, zato danes zanje nikogar ne bi smeli obtožiti, kaj šele obsoditi.

To stališče je preseženo. Res je bilo navzoče, verjetno z namenom, da bi stvari zameglili in preprečili kazensko-pravni pregon teh dejanj. To je nemogoče, ne le zaradi številnih mednarodnih dokumentov, temveč tudi zaradi neke slovenske posebnosti. Slovenija je imela leta 1944 poseben kazensko-pravni akt, t. i. Uredbo o vojaških sodiščih, ki je že takrat omogočala preganjanje vseh zločinov zoper človečnost, kar pomeni, da v nobenem primeru ni mogoče govoriti, da v Sloveniji pregona teh zločinov ne bi bilo mogoče začeti. Tako stališče je zavzelo tudi slovensko sodstvo.

V povezavi s poboji govorimo o množičnih kršitvah človekovih pravic. Tudi tu slišimo pomisleke, da je pojem človekovih pravic nekakšna novost, ki se določno vzpostavi šele s Splošno deklaracijo človekovih pravic leta 1948.

Za slovenski pravni in kulturno-civilizacijski prostor to gotovo ni res, kajti znameniti profesor dr. Leonid Pitamic, eden izmed matičarjev ljubljanske univerze, je že leta 1927 pri družbi sv. Mohorja v Celju izdal slovito knjigo Država. V njej je razgrnil sodoben katalog človekovih pravic, zelo primerljiv s katalogom človekovih pravic, ki jih vsebujejo slovenska ustava in druge moderne demokratičen ustave. Ta knjiga je bila splošno poznana. Leta 1935 je v angleškem prevodu izšla tudi v ZDA. V pravni, pa tudi širši družbeni zavesti je šlo torej za znano področje.

Nezastarljivi zločini slovenske inačice totalitarizma so predmet kriminalistične akcije Sprava. Ta doslej, kar zadeva kazensko-pravni izplen, zaradi številnih ovir, predvsem nedostopnosti arhivskega gradiva, o čemer sva že govorila, pa tudi molka na strani storilcev ni posebej uspešna, zato se morda komu zdi, da bi bilo najbolje, če bi »ugasnila«. Ali bi se s tem strinjali?

Nikakor! Zelo pomembno je, da so se preiskave v okviru te akcije začele, pa tudi da preiskava teče naprej, da je ves čas odprta. Kajti s tem v zavest ljudi, ki stvari vrednotijo tudi skozi odzivanje ali neodzivanje države, prodira spoznanje, da država aktivno preiskuje nezastarljive zločine zoper človečnost, kar pomeni, da jih obsoja. Počakajmo, bomo videli, do kakšnih rezultatov se bo ta kriminalistična preiskava še dokopala!

Kako nezastarljive zločine zoper človečnost ureja veljavni slovenski kazenski zakonik?

V skladu s statutom Mednarodnega kazenskega sodišča. Slovenski kazenski zakonik v petih členih posebnega poglavja, v katerih govori o genocidu, hudodelstvih zoper človečnost, vojnih hudodelstvih, agresiji, odgovornosti vojaških poveljnikov in drugih nadrejenih ter združevanju in ščuvanju h genocidu, k hudodelstvom zoper človečnost ali agresiji, pokriva vsa področja zločinov zoper človečnost: tako tista, ki se zgodijo med vojno, kot tista, do katerih lahko pride v obdobju pred vojno ali po njej. Pomembno je, da kazenski zakonik na novo inkriminira tudi omalovaževanje ali smešenje takih zločinskih dejanj ...

... o čemer govori 297. člen zakonika, ki velja od 1. novembra lani in je nastal v času vašega vodenja pravosodnega ministrstva. Zakaj ste v kazenski zakonik sploh umestili ta člen? Morda ga kdo razume celo kot omejevanje svobode govora.

Ta člen pomeni zakonsko izvedbo 63. člena ustave, ki govori o prepovedi razpihovanja sovraštva in nestrpnosti med ljudmi. Ta ustavna določba je dobila kazensko-pravno vsebino. Kazenski zakonik tako z zaporom do dveh let grozi tistemu, ki med drugim »zanika, zmanjšuje pomen, odobrava, omalovažuje, smeši ali zagovarja genocid, holokavst, hudodelstvo zoper človečnost, vojno hudodelstvo, agresijo ali druga kazniva dejanja zoper človečnost«. Na potrebo po uvedbi tega člena, ki sicer govori še o drugih oblikah javnega spodbujanja sovraštva, nasilja ali nestrpnosti, so opozarjali tudi poslanci v državnem zboru v preteklem mandatu.

Ali ste morda v javnih odzivih na Hudo Jamo odkrili kakšne primere, ki bi sodili pod ta člen kazenskega zakonika?

Vseh odzivov seveda ne poznam, saj je nemogoče spremljati vse, kar se je zgodilo po odprtju rova sv. Barbare. Gotovo pa govorjenje o »preštevanju kosti« ali še kaj hujšega, kot so anonimne internetne izjave, da »jih je bilo še premalo pobitih«, pomeni omalovaževanje in nespoštljiv odnos, kar sodi pod inkriminacijo, ki jo zajema 297. člen kazenskega zakonika.

Eden izmed njegovih členov inkriminira ustanavljanje t. i. hudodelske združbe, katere cilj so zločini proti človečnosti, in članstvo v njej. Ali ta člen zadošča za obsodbo slovenske oz. jugoslovanske Komunistične partije in članstva v njej?

Takšna sodba bi šla po mojem mnenju predaleč in bi težko vzdržala sodno presojo. Bi pa ta člen prišel v poštev pri opredeljevanju posameznih skupin, ki so sistematično izvajale zločine zoper človečnost tudi v Sloveniji.

Pri iskanju odgovora na taka vprašanja si morata najbrž podati roke zgodovinopisna in pravna stroka.

Pri teh zadevah je sodelovanje zgodovinske stroke nepogrešljivo. Ko že govoriva o hudodelskih združbah, naj opozorim na neko zanimivost. O njih je enako govoril že 378. člen nekdanjega kazenskega zakonika, ki je bil v veljavi po 1. januarju 1995, potem ko smo prenehali uporabljati jugoslovansko kazensko zakonodajo. Vendar je ob vnovični spremembi zakonika pred petimi leti, to je bilo leta 2004, številka tega člena sicer ostala, popolnoma pa se je spremenila njegova vsebina. Določba o hudodelskih združbah je takrat skrivnostno izginila in tako je bila lani le vrnjena v zakonik. Ta določba je docela v skladu s statutom Mednarodnega kazenskega sodišča.

Ali je jasno, kako je lahko ta vsebina izpadla iz slovenskega kazenskega zakonika?

Še zdaj mi ni jasno, kako je prišlo do tega. Morda kaj več vedo nekateri kazensko-pravni strokovnjaki, ki so takrat pripravljali spremembo kazenskega zakonika.

Postavljam vam hipotetično vprašanje: kaj bi se v družbi spremenilo, če bi kakšnega storilca, povezanega s povojnimi poboji, vendarle postavili pred sodišče in mu tam krivdo dokazali?

Resolucija Evropskega parlamenta izraža dosledno podporo okrepljenemu mednarodnemu pravosodju, s tem pa neposredno tudi kazensko-pravnemu pregonu totalitarnih zločinov. Spoštujmo torej resolucijo in se po njej ravnajmo. O tem, kolikšno spremembo bi morebitna pravnomočna obsodba pomenila za slovensko javno zavest, je težko soditi, gotovo pa bi bila zelo vplivna.

Obrniva se znova k žrtvam totalitarizma. Kakšne so njihove pravice? Govorili ste že o ohranjanju njihovega dostojanstva, ki ne ugasne s smrtjo. Ali je s tem vsega konec?

O tem vprašanju je pred dvema letoma izšla posebna študija, pravzaprav priročnik pod okriljem Mednarodne komisije pravnikov s sedežem v Ženevi, ki govori o popravi krivic žrtvam množičnih kršitev človekovih pravic in in s tem v zvezi o dolžnostih države. Žrtve imajo pravico do rehabilitacije, do preiskave storjenih zločinov, do resnice in odškodnine, naloga države pa je pregon in kaznovanje storilcev takih dejanj ter na vseh ravneh – gmotni, psihološki, medijski in tudi moralni – zagotoviti, da pridemo do resnice in da se resnično spoznanje o zločinih uveljavi v najširšem pomenu in okolju.

Ali imate občutek, da slovenska država te dolžnosti izpolnjuje?

Ne moremo reči, da ni bilo nič narejenega na tem področju, marsikaj pa še čaka.

Ali bi morda morala država – zdaj vas zavestno provociram – preprečiti poskuse poimenovanja ulic po nosilcih totalitarnih sistemov? Če sva prej govorila o prepovedi omalovaževanja zločinov, bi lahko analogno govorili tudi o prepovedi poveličevanja zločincev.

Pobude k ponovnemu poimenovanju ulic se mi ne zdijo koristne, ker prispevajo le k ločevanju duhov na Slovenskem. Prizadevati bi si morali k poznanju zgodovinske resnice, k ovrednotenju vseh političnih osebnosti v luči spoštovanja človekovih pravic. To nam potem – zdaj tudi ob spoštovanju resolucije Evropskega parlamenta – omogoča, da oblikujemo skupno zavest glede teh vprašanj. Novo poimenovanje ulic po Josipu Brozu se mi ne zdi koristen prispevek k reševanju teh napetosti.

Žalostne zgodovine se je treba zavedati, da je ne bi ponavljali, pravi splošno sprejeta modrost. Kakšna je v tem procesu ozaveščanja vloga prava, kakšna pa denimo zgodovinopisja, politike, šolstva?

Skupna navezna točka za celotno družbo je spoštovanje moralno-etičnih načel. Iz njih izvira koncept naravnega prava, ki zločine zoper človečnost tudi pravno opredeljuje kot zavržna dejanja, ki so kot posebno hudi zločini podvrženi nezastarljivemu kazenskemu pregonu. Na posameznih področjih, ki ste jih navedli, pa morajo ta spoznanja priti do specifičnega izraza. Zelo pomembno je posredovanje vedenja o tem v izobraževalnih ustanovah na vseh ravneh, od osnovne šole naprej. Tudi resolucija Evropskega parlamenta govori o tem, kako pomembna so prizadevanja za krepitev pouka zgodovine. Ne smemo pa pozabiti na vpliv medijev. V njih se namreč bistveno oblikuje splošna zavest o teh vprašanjih.

Sami ste nedavno ugotavljali, da tiha večina na Slovenskem sploh ni naklonjena »nalivanju čistega vina« glede naše preteklosti. Malce pesimitična trditev.

To je le ugotovitev dejanskega stanja, ki ni nujno pesimistična. Vsako stanje je podvrženo dinamiki, spreminjanju, zato lahko upravičeno upamo, da bodo spoznanja, ki so se prebila v Evropskem parlamentu, prej ali slej našla svoje mesto tudi v prepričanju med nami.

Letos praznujemo 20. obletnico padca berlinskega zidu. Kako se boste jeseni spominjali tega dogodka?

To je zelo pomemben dogodek, ki je – bom povedal kar po domače – pognal strah v kosti komunističnim oblastem vsepovsod po Evropi, tudi v Sloveniji. Šele takrat so bili možni premiki, ki so pripeljali do dejanskih družbenih sprememb. Padec berlinskega zidu in z njim povezan nasilen padec komunističnega režima v Romuniji je prestrašil in izjemno pospešil pripravljenost komunističnih partij, tudi slovenske, za nujne in potrebne spremembe.

Iz resolucije Evropskega parlamenta o evropski zavesti in totalitarizmu objavljamo sklepne točke, v katerih je izražena temeljna obsodilna drža te ustanove do totalitarne preteklosti stare celine.

Evropski parlament /.../

1. izraža spoštovanje do vseh žrtev totalitarnih in nedemokratičnih režimov v Evropi in se poklanja vsem, ki so se borili proti tiraniji in zatiranju;

2. obnavlja svojo zavezanost miroljubni in uspešni Evropi, ki temelji na vrednotah, kot so spoštovanje človekovega dostojanstva, svoboda, demokracija, enakost, načela pravne države in spoštovanje človekovih pravic;

3. poudarja pomen ohranjanja spomina na preteklost, saj brez resnice in spomina ni sprave; ponovno potrjuje svoje enotno stališče proti vsem oblikam totalitarne vladavine ne glede na ideološko ozadje;

4. opozarja, da so se zadnji zločini proti človečnosti in dejanja genocida v Evropi dogajali še julija 1995 ter da je za boj proti nedemokratičnim, ksenofobičnim, avtoritarnim ali totalitarnim idejam in težnjam potrebna stalna budnost;

5. poudarja, da je treba za okrepitev evropske zavesti o zločinih, ki so jih zagrešili totalitarni in nedemokratični režimi, podpirati dokumentiranje in pričevanja o nemirni evropski preteklosti, saj brez spomina ne more biti sprave;

6. obžaluje, da se 20 let po razpadu komunističnih diktatur v srednji in vzhodni Evropi v nekaterih državah članicah še vedno neupravičeno omejuje dostop do dokumentov, ki so pomembni za posameznike ali potrebni za znanstvene raziskave; poziva vse države članice, naj si resnično prizadevajo za odprtje arhivov, tudi arhivov nekdanjih notranjih varnostnih služb, tajne policije in obveščevalnih služb, čeprav je treba zagotoviti, da se to ne bo izrabljalo za politične namene;

7. odločno in jasno obsoja vse zločine proti človeštvu in množične kršitve človekovih pravic, ki so jih zagrešili vsi totalitarni in avtoritarni režimi; žrtvam teh zločinov in njihovim družinskim članom izraža sočutje, razumevanje in priznanje za njihovo trpljenje;

8. izjavlja, da je evropsko združevanje kot model miru in sprave svobodna izbira narodov Evrope, da se zavežejo skupni prihodnosti, in da je Evropska unija posebej odgovorna za spodbujanje in varovanje demokracije, spoštovanja človekovih pravic in načel pravne države, ne le v Evropski uniji, ampak tudi zunaj nje;

9. poziva Komisijo in države članice, naj si še naprej prizadevajo za krepitev pouka evropske zgodovine, ter poudarijo zgodovinski dosežek evropskega združevanja in ostro nasprotje med tragično preteklostjo ter miroljubnim in demokratičnim družbenim redom današnje Evropske unije;

10. je prepričan, da bi ustrezno ohranjanje zgodovinskega spomina, obsežno prevrednotenje evropske zgodovine in vseevropsko priznanje vseh zgodovinskih vidikov sodobne Evrope okrepilo evropsko združevanje;

11. glede tega poziva Svet in Komisijo, naj podpreta in zagovarjata dejavnosti nevladnih organizacij, kot je organizacija Memorial v Ruski federaciji, ki se aktivno ukvarjajo z raziskovanjem in zbiranjem dokumentov, povezanih z zločini iz stalinističnega obdobja;

12. ponovno izraža svojo dosledno podporo okrepljenemu mednarodnemu pravosodju;

13. poziva k vzpostavitvi platforme evropskega spomina in vesti, ki bi zagotovila podporo pri povezovanju in sodelovanju med nacionalnimi raziskovalnimi inštituti, specializiranimi za totalitarno zgodovino, in k ustanovitvi vseevropskega dokumentacijskega/spominskega centra za žrtve vseh totalitarnih režimov;

14. poziva h krepitvi obstoječih zadevnih finančnih instrumentov, da bi podprli strokovne zgodovinske raziskave, povezane z zgoraj opisanimi vprašanji;

15. poziva k razglasitvi 23. avgusta za vseevropski dan spomina na žrtve vseh totalitarnih in avtoritarnih režimov, da bomo lahko dostojanstveno in nepristransko počastili njihov spomin;

16. je prepričan, da je končni cilj razkritja in ocene zločinov, ki so jih zagrešili komunistični totalitarni režimi, sprava, ki jo je mogoče doseči s priznanjem odgovornosti, prošnjo za odpuščanje in spodbujanjem moralne prenove;

17. naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, parlamentom držav članic, vladam in parlamentom držav kandidatk, vladam in parlamentom držav, pridruženih Evropski uniji, ter vladam in parlamentom držav članic Sveta Evrope.

Podprite Družino!

Članek, ki ga brez omejitev berete, za vas posebej ustvarja uredništvo spletnega medija Družina.

Medtem ko so članki tednika Družina, prilog in revij tudi v digitalni obliki dostopni samo naročnikom, želimo, da bi bile naše dnevne novice o družbi in Cerkvi še naprej brezplačne in prosto dostopne vsem na spletu.

Zato vas prosimo, da nas podprete z darom v sklad za razvoj.

Tako boste bistveno pripomogli, da se bo glas slovenskih katoličanov slišal tudi na spletu in preko družabnih omrežij.

Družina d.o.o., Krekov trg 1, 1000 Ljubljana
SI56 02014-0015204714, odprt pri NLB

Sklic: 00  76805



Hvala že v naprej za vaš prispevek!

Uredništvo spletnega medija Družina 

Nalaganje
Nazaj na vrh