Zapri
Iskanje

Iz arhiva: »Francetove pesmi so moja molitev«

Za vas piše:
Ksenja Hočevar
Objava: 29. 11. 2021 / 12:32
Oznake: Kultura, Rojstni dan
Čas branja: 12 minut
Nazadnje Posodobljeno: 29.11.2021 / 13:01
Ustavi predvajanje Ustavi predvajanje

Iz arhiva: »Francetove pesmi so moja molitev«

Iz arhiva: »Francetove pesmi so moja molitev«
Minka Balantič (1924 - 2020) in Tilka Jesenik Balantič, sestri Franceta Balantiča. FOTO: Ksenja Hočevar
Ob današnji 100. obletnici rojstva pesnika Franceta Balantiča smo v arhivu našli tudi pogovor z njegovima sestrama, Tilko Jesenik Balantič in lani umrlo Minko Balantič. Pogovor, objavljen pred leti v Družini (2/2014), je pripravila novinarka Ksenja Hočevar, v nadaljevanju pa ga poobjavljamo v celoti.

Minka Balantič in Tilka Jesenik Balantič sta sestri pesnika Franceta Balantiča. Ko se je France leta 1941 poslovil od domačih – odhajal je na študij v Ljubljano –, je bila Minka stara sedemnajst, Tilka pa komaj šest let. Od takrat se niso več videli. Minilo je sedemdeset let, a spomin nanj je še vedno živ. Čas ne more uničiti, kar je večno. »Naše življenje je večni danes od Boga,« ponovi misel papeža Frančiška Tilka. »Ni preteklosti, vse, kar je bilo, je zdaj. Tako doživljam preteklost s Francetom in z vsem, kar se je dogajalo pred 70 leti. To je večni danes.« 

Pogovor je bil sprva objavljen v tedniku Družina (2/2014).

Kakšne spomine imata na svojega brata Franceta iz otroških let?

Tilka: Zame je zelo boleče, da je bratova fizična podoba v meni zbledela. Zabrisana je, kakor v megli. Spomnim se dogodkov, povezanih z njim, ker so mi o njih pripovedovali drugi. Ko sem bila rojena, je bil France že dijak na klasični gimnaziji v Ljubljani. Kadar je prišel domov, se je rad igral z mano, zanj sem bila živa igrača. V družbi njegovih prijateljev, Marijana Tršarja in Franceta Kremžarja, sem se počutila zelo pomembno. France me je učil raznih nagajivosti, kar sem jim rada tudi pokazala in povedala. Najbolj se spomnim, kako sva nagajala Minki, ki se je zato jezila. 

Minka: Do šole sem bila ves čas z njim, potem se je začel družiti s fanti. Ampak jaz sem še naprej lezla za njim in sem mu šla na živce. Res mi je rad nagajal. Pa se mi zdi, kakor da mi je to prijalo. Da sem le dobila njegovo pozornost! Spomnim se, kako je bil France izbirčen pri hrani. Zjutraj, ko sva odhajala v šolo, nama je mama pripravila zajtrk. Spraševal je, kaj je od Ričke – tako me je klical, ker je vedel, da me s tem jezi – in je zanalašč pojedel, kar je mama pripravila zame, svoje je pustil. Mama je bila vesela, da je vsaj kaj pojedel. Rad pa je jedel »karfijolo« z domačega vrta in palačinke.

Še danes čutim mamin drget, držala sem jo za krilo, njeno srce je obstalo, umrlo je s sinom. Čeprav je bilo mrtvo, je krvavelo še dolgo dolgo … (Tilka Jesenik Balantič)

Tilka: Mama je pripovedovala, da je bil že od malega živ, razposajen otrok. Lovil je metulje po največji travi, in sicer tako, da je suknjič metal nanje. Stari oče se je jezil, ker je pohodil vso travo. Metulje je imel zaprte v svinjaku, Minka mu jih je pa spustila. Tako sta nagajala drug drugemu.

Ste vedeli, da pesni?

Minka: Zadnja štiri gimnazijska leta se je v Ljubljano iz Kamnika vozil z vlakom. Njegovi sošolci so pripovedovali, da je bil med poukom v »svojem svetu«. Najbrž je bral ali se poglabljal v literaturo. Meni je večkrat rekel, da mu prepišem kakšno pesem. Ko je sošolka želela, naj ji nekaj napišem v spominsko knjigo, sem prosila Franceta, da mi pomaga. Morala sem iz sobe in v kratkem času je nastala pesem – objavljena je v novi monografiji. Pravzaprav je mene vzgajal France, mama z menoj ni imela dela, sploh kar se šole tiče. V matematiki sem bila slaba, France pa me je toliko časa držal za ušesa in mi razlagal, da sem vse znala (smeh).

Tilka: Za novo leto 1941 sta France in Minka hudo zbolela za virusno pljučnico. France se je izpisal iz šole. Več mesecev sta bila bolna, imela sta blodnje in visoko vročino. Franceta je takrat, ko je nekoliko okreval, večkrat obiskal prijatelj Kremžar. Še vedno slaboten zaradi hude bolezni je aprila leta 1941 odšel v Ljubljano. Začela se je druga svetovna vojna. Ločila nas je meja. Brat France je bil pod Italijani, pri nas v Kamniku so bili Nemci.

Po pravici povem, da poznam vse Francetove pesmi. Vsaka beseda, vsak verz mi je domač, takoj ga prepoznam. A na pamet celih pesmi ne znam. Za razliko od Minke … (Tilka Jesenik Balantič)

Je kaj njegovih rokopisov ostalo doma?

Minka: Ko je odhajal na študij v Ljubljano, je za sabo pospravil vse do zadnjega papirja. Mama je ravno kurila peč, zato je, česar ni vzel s seboj, zmetal na ogenj. Doma je ostalo le nekaj njegovih knjig.

Tilka: V strahu in velikih skrbeh so minevali dnevi med vojno. Kaj se dogaja s Francetom, nismo vedeli, kajti pisma, ki jih je pisal domačim, so bila skopa. Bil je previden, zato ni domov sporočal ničesar, kar bi bilo za nas nevarno. Po vojni, ko smo že vedeli, da je France mrtev, sem šla z mamo v Ljubljano – peljali sva se s sosedom na lojtrskem vozu – po bratove stvari, ki so ostale, kjer je nazadnje stanoval. To je bilo v Mostah, na Ciglarjevi ulici. Še danes vidim prizor v drvarnici, kamor naju je peljala gospodinja: Francetove knjige in ostanki obleke so ležali razmetani po tistem odprtem prostoru. Povedala je tudi, da je nekaj ljudi že prišlo, da so brskali po njegovih stvareh in da so tudi kaj vzeli … Kako hudo nama je bilo, se ne da povedati. To so žalostni spomini. 

Pravzaprav je mene vzgajal France, mama z menoj ni imela dela, sploh kar se šole tiče. V matematiki sem bila slaba, France pa me je toliko časa držal za ušesa in mi razlagal, da sem vse znala. (Minka Balantič)

Najemnino za stanovanje so starši morali plačati tudi, ko je bil v Gonarsu, kajne?

Minka: Saj nismo vedeli, da so ga odpeljali v taborišče! Da je France v Gonarsu, nas je obvestil Marijan Tršar šele potem, ko se je on, ves suh in sestradan, že vrnil v Ljubljano. Napisal nam je pismo – tudi to je objavljeno v monografiji –, kje je France in da mu lahko pošljemo paket s hrano. 

Tilka: Čas med vojno, ko je bil France še živ, a ga ni bilo z nami, je bil prežet z bolečino. Sama se tega še nisem popolnoma zavedala, gledala sem le zaskrbljen očetov obraz, žalostno mamo in sestro, kaj bo s sinom oziroma bratom. Oglašal se je s kratkimi pismi, tako smo vedeli, da je še živ. Včasih pa tudi več mesecev ni bilo pisma in takrat je skrb zanj parala predvsem mamino srce.

Minka Balantič: Podrl se nam je svet. Veselja v hiši ni bilo več. Mama je jokala noč in dan, vzglavnik je imela premočen čez in čez … Bilo je zelo hudo. FOTO: Jožef Pavlič

Kako ste izvedeli za njegovo smrt? 

Tilka: Tudi tega nismo vedeli, da je naš France pri domobrancih. Neko jutro je prišel sosed, bil je »nemčur«. Z mamo sva bili sami doma. Prinesel je časopis, v katerem je pisalo o napadu partizanov na postojanko v Grahovem. Pogorela je cerkev in hiša, v kateri so bili domobranci. Zgodila se je smrt v ognju, ki jo je pesnik slutil … Še danes čutim mamin drget, držala sem jo za krilo, njeno srce je obstalo, umrlo je s sinom. Čeprav je bilo mrtvo, je krvavelo še dolgo dolgo … 

Minka: Podrl se nam je svet. Veselja v hiši ni bilo več. Mama je jokala noč in dan, vzglavnik je imela premočen čez in čez … Bilo je zelo hudo. 

Naš ata je imel bogat besedni zaklad. Uporabljal je veliko starih pristnih slovenskih besed, ki so danes že izumrle. France mu je prisluhnil, kadar je kakšno domačo povedal, jo je tudi zapisal. (Minka Balantič)

Tilka: Neko jutro, po letu mamine hude žalosti, ko je bila še v postelji, je prišel France k njej. Rekel ji je: »Mama, ne jokaj. Tu sem, pri tebi, primi me za roko, da mi boš verjela, da sem res prišel.« Bila je pretresena, ko nam je to pripovedovala. Sina je držala za roko, a oči ni mogla odpreti. Bila pa je prepričana o resničnosti tega dogodka, kajti po tem se je odločila, da ne bo več jokala. Ker France res trpi, kadar ona joka. Jokala ni več, le nemo je trpela. Najhuje je bilo, ko smo čez nekaj časa, že po Francetovi smrti, dobili njegovo pismo. V njem nas je tolažil, da se bomo kmalu videli … Mama se od tega pisma ni mogla ločiti, ves čas ga je nosila s seboj. Tega pisma ni več, najbrž je »skopnel« v materini žalosti.

Žalovati na zunaj, pred sosedi, ste smeli?

Minka: Žalost je težko skriti. Ata se je zaprl vase, v vseh ljudeh je videl sovražnike. V tovarni, kjer je delal, mu je sodelavec rekel: »Pa smo ti fanta ubili!« Bili smo zaznamovani. Na glas se o tem nismo pogovarjali.

Tilka: Žalovali smo doma, za štirimi stenami. Med nami je bil ves čas navzoč. Ata in mama – ata je umrl leta 1967, mama 1981 – sta z nama preživljala povojna leta. Kakor v snu se jih spominjam. Hodila sem v šolo, kamniško gimnazijo, Minka je bila v pisarni na takratnem okraju. Ko sem si ustvarila družino, sem svojim trem hčerkam s ponosom pripovedovala o njihovem stricu pesniku. Na njegov rojstni dan, 29. novembra, smo vsako leto pripravili družinsko slovesnost. Ta dan ima rojstni dan tudi moj mož. S Francetovo poezijo smo doživljali lepoto slovenskega jezika in v njej našli neskončno povezanost z njim, ki je slutil smrt v ognju, ki je napisal žalostinko svoji materi, in ki nas že sedemdeset let spremlja »kot vitki vrč za božjo kri«.

S Francetovo poezijo smo doživljali lepoto slovenskega jezika in v njej našli neskončno povezanost z njim, ki je slutil smrt v ognju, ki je napisal žalostinko svoji materi, in ki nas že sedemdeset let spremlja »kot vitki vrč za božjo kri«. (Tilka Jesenik Balantič

Gospa Tilka, vi ste bili skoraj štiri desetletja učiteljica slovenščine v Kamniku – ste v učni program vnašali Balantičevo poezijo? Magari skrivaj, kot profesor Pibernik na kranjski gimnaziji.

Tilka: O bratu pesniku v šoli nisem govorila, saj ga ni bilo v učnem načrtu.

Niti po demokratizaciji ne? 

Tilka: Učila sem v osnovni šoli, Franceta Balantiča pa učbeniki, napisani po osamosvojitvi, kot pesnika obravnavajo šele v srednjih šolah. A sem vseeno učencem zaupala, da sem pesnikova sestra, pa tudi o njem in njegovi pesniški ter življenjski usodi smo se pogovarjali. Ja, kar sem zamudila v zvezi z bratom med socialistično Jugoslavijo, sem nadoknadila v samostojni Sloveniji. Hvala Bogu.

Od kod Balantičevim takšna ljubezen do slovenščine?

Minka: Naš ata je imel bogat besedni zaklad. Uporabljal je veliko starih pristnih slovenskih besed, ki so danes že izumrle. France mu je prisluhnil, kadar je kakšno domačo povedal, jo je tudi zapisal.

Spomnim se, kako je bil France izbirčen pri hrani. Mama je bila vesela, da je vsaj kaj pojedel. Rad pa je jedel »karfijolo« z domačega vrta in palačinke. (Minka Balantič)

Tilka: Pri naši hiši smo se vedno zavedali, da ima vsaka beseda svojo moč in pomen. Grdih, neokusnih in spolzkih besed v našem govorjenju nismo poznali. France je to dokazal v poeziji in pismih, s čistostjo jezika in pristnostjo slovenske besede. Danes je slovenski jezik zelo drugačen. Slovenska beseda je izgubila svojo lepoto in žlahtnost, na žalost tudi knjižna. Z njo se ruši človeško dostojanstvo, poštenost, resnica. Beseda se useda v dušo – tistemu, ki jo izgovarja, in tistemu, ki mu je povedana. Slikarju Marijanu Tršarju, svojemu prijatelju, je France rekel: »Če sem kdaj kaj takega napisal, da bi s tem koga pohujšal, se to ne sme objaviti, mora se črtati. Nočem, da bi s svojimi besedami koga pohujšal ali prizadel.« 

Ste se pogosto srečevali z Marijanom Tršarjem? 

Minka: Pogosto je prihajal k nam na obisk, ves čas, do njegove smrti leta 2010, smo imeli stike. Z našim Francetom in Francetom Kremžarjem so bili sošolci in dobri prijatelji. Ko sva bila s Francetom bolna, sta prišla na obisk, spomnim se njihovih pogovorov, polnih načrtov. Kremžar je zgorel skupaj z njim v Grahovem, Tršar pa je bil naša zadnja vez s Francetom. V pogovorih nam je tudi povedal, kar mu je rekel France: »Svet se bo spremenil samo s Kristusovim naukom, samo Kristusov nauk lahko reši svet.« 

Pri naši hiši smo se vedno zavedali, da ima vsaka beseda svojo moč in pomen. Grdih, neokusnih in spolzkih besed v našem govorjenju nismo poznali. France je to dokazal v poeziji in pismih, s čistostjo jezika in pristnostjo slovenske besede. (Tilka Jesenik Balantič)

Na predstavitvi monografije je France Pibernik izdal skrivnost: France Balantič je bil zaljubljen! Ste poznali njegovo dekle? 

Tilka: Z Marijo Mišičevo smo imeli stike do njene smrti. Kako blizu sta si bila s Francetom, smo izvedeli šele po njeni smrti leta 1989. France je bil prijatelj njenih bratov, trije so padli pri domobrancih, dva sta zgorela kot naš France. Mišičeva mama je po bitki na pogorišču pobirala kosti fantov in jih nesla na pokopališče. Mišičevi so bili z Bločic, bratje so Franceta kdaj povabili domov, to smo vedeli, nismo pa vedeli, da je preskočila iskrica med njima. Marija je šla po vojni v Francijo, postala je redovnica. Kadar je prišla v Slovenijo, se je oglasila pri nas. Zbolela je za levkemijo. Iz njenega pisma, ki smo ga na njeno željo dobili in prebrali šele po njeni smrti, smo to izvedeli. Napisala ga je trem Francetom: bratu Francetu, prijatelju Francetu Kremžarju in svojemu ljubemu Francetu Balantiču na njihov god, 3. decembra 1943, nekaj dni po njihovi smrti. Tudi to pismo je objavljeno v monografiji.

Znata bratove pesmi na pamet?

Tilka: Po pravici povem, da poznam vse Francetove pesmi. Vsaka beseda, vsak verz mi je domač, takoj ga prepoznam. A na pamet celih pesmi ne znam. Za razliko od Minke …

Minka: Kar nekaj bratovih pesmi znam na pamet. »Kje je tisti čas, ko sem bil pramenolas poet …« Ja, tudi to se sprašujem z njegovo Žalostinko. Med drugimi pesmimi je tudi Sin, ki je zapisana v mojem spominu, in Ne najdem domov, ki si jo povem skoraj vsako jutro … Francetove pesmi so moja molitev.  

Podprite Družino!

Članek, ki ga brez omejitev berete, za vas posebej ustvarja uredništvo spletnega medija Družina.

Medtem ko so članki tednika Družina, prilog in revij tudi v digitalni obliki dostopni samo naročnikom, želimo, da bi bile naše dnevne novice o družbi in Cerkvi še naprej brezplačne in prosto dostopne vsem na spletu.

Zato vas prosimo, da nas podprete z darom v sklad za razvoj.

Tako boste bistveno pripomogli, da se bo glas slovenskih katoličanov slišal tudi na spletu in preko družabnih omrežij.

Družina d.o.o., Krekov trg 1, 1000 Ljubljana
SI56 02014-0015204714, odprt pri NLB

Sklic: 00  76805



Hvala že v naprej za vaš prispevek!

Uredništvo spletnega medija Družina 

Nalaganje
Nazaj na vrh