Zapri
Iskanje

[IZ ARHIVA] Pogovor z založnikom in zbirateljem Primožem Premzlom

Za vas pišejo:
Ferdinand Šerbelj, B. Š.
Objava: 23. 11. 2021 / 05:30
Čas branja: 17 minut
Nazadnje Posodobljeno: 22.11.2021 / 15:38
Ustavi predvajanje Ustavi predvajanje

[IZ ARHIVA] Pogovor z založnikom in zbirateljem Primožem Premzlom

[IZ ARHIVA] Pogovor z založnikom in zbirateljem Primožem Premzlom
Primož Premzl FOTO: Ferdinand Šerbelj
Kot smo včeraj poročali na naši spletni strani, so na mariborskem pokopališču Pobrežje slovesno odkrili prenovljeno pročelje družinske grobnice, v kateri je pokopan general in pesnik Rudolf Maister.

Ena izmed idej, ki je že ob 100. obletnici Maistrovih dejanja za slovensko severno mejo vstopila v javni prostor, je bila sicer povezana s pobudo za postavitev nove grobnice, ki bi bolje odražala Maistrov izjemen zgodovinski pomen. Nosilec te pobude je bil mariborski založnik Primož Premzl, ki upravičeno velja za enega najpomembnejših ljudi na področju domoznanstva (ne le) na Štajerskem. Vpogled v njegovo življenje in delo ponuja pogovor, ki ga je z njim za Družinino mesečno prilogo Slovenski čas letos spomladi pripravil umetnostni zgodovinar dr. Ferdinand Šerbelj in ga »iz arhiva« zaradi njegove večplastne sporočilnosti (pa tudi dejstva, da je pred natančno letom dni na lanskem knjižnem sejmu, ki ta čas spet doživlja spletno inačico, dobil osrednjo nagrado za življenjsko delo) ponujamo v branje tudi spletnemu bralskemu krogu.

Kdo je torej Primož Premzl?

Primož Premzl je Mariborčan, ki se je leta 1992 z ustanovitvijo lastnega založniškega in galerijskega podjetja popolnoma posvetil svoji mladostni strasti. Lani so mu na knjižnem sejmu podelili prestižno Schwentnerjevo nagrado za življenjsko delo na področju založništva. Do današnjega dne se je njegova domoznanska zbirka povečala na dobrih 20.000 enot vedutnih grafik, načrtov, risb, fotografij ter razglednic Maribora in njegove okolice od 17. do sredine 20. stoletja. To je za zasebnika zavidljiv dosežek, saj prekaša marsikatero muzejsko, arhivsko ali knjižnično zbirko. T. i. »Premzlova zasebna zbirka« je postala pri raziskovanju lokalne zgodovine neprecenljiv vir slikovnega gradiva. Je tudi lastnik pri nas najbogatejše zbirke zemljevidov Štajerske od 16. do konca 19. stoletja, ki obsega nad 130 enot. Spoštovanja, še bolj pa pozornosti vredno.

Spoštovani Primož, poznava se že lep čas in najino raziskovalno delo se je na določenih točkah večkrat dotaknilo. Zato se bo tudi laže sprehoditi skozi leta zorenja zbirateljsko-raziskovalnega dela, ki si ga načrtno zastavil že leta 1983. V tem pogovoru se bova dotaknila posameznih poglavij, s katerimi si zaznamoval svoje življenje v že skoraj štiri desetletja dolgi detektivski, raziskovalni, zbirateljski in ne nazadnje tudi založniški dejavnosti.

Zbirateljstvo je rdeča nit mojega življenja in ga dodobra zaznamuje. Večina knjig, ki sem jih izdal, je v večji ali manjši meri opremljena s slikovnim gradivom iz moje zbirke. Pred vsako izdajo sem nekaj let načrtno in zagnano iskal in kupoval zanimivo gradivo, ki bi ga nato bilo mogoče objaviti v knjigi, med njimi mnoge redkosti. Predvsem sem iskal gradivo, ki še ni doživelo javne objave.

Tvoje zbirateljstvo in publiciranje je najožje povezano z afirmacijo domoznanstva. Mnogi denimo bolje poznajo dogajanja iz svetovne zgodovine, so pa v zadregi, če bi stekel pogovor o domačem okolju. Prepričan sem, da bi jih, kot to dobro znaš, navdušil za starožitnosti »rodne grude«. Vemo, da je termin domoznanstvo v našem šolskem sistemu odsoten. Več se na primer zahteva poznavanja francoske revolucije kot burnih dogajanj, ki so ji sledila in so jih v naše kraje zanesle Napoleonove vojne. Za razliko od druge svetovne vojne na naših tleh dijaki komaj kaj vedo o dogajanjih prve svetovne vojne in podobno. Kako gledaš na to vprašanje, kaj ti pomeni domoznanstvo in kako bi ga označil?

Že v času mojega šolanja v sedemdesetih letih so bila nekatera zgodovinska obdobja le mimogrede omenjena, o zgodovini rodnih krajev pa skoraj ni bilo govora. Na primer, prvič sem za viceadmirala Tegetthoffa slišal šele sredi osemdesetih, ko sem se z zbirateljskimi temami začel bolj nadrobno zanimati za krajevno zgodovino. Predvsem zgodbe, ki so jih razlagali sorodniki in bližnji znanci, ki so otroštvo preživljali še v Kraljevini Jugoslaviji, so me izjemno pritegnile. Ustno izročilo sem želel nadgraditi s slikovnim gradivom in ga začel načrtno zbirati. V knjigah, ki sem jih kasneje urejal, sem želel ujeti vsaj malo duha preteklih časov, ki sem ga začutil ob pripovedovanju prednikov. Zdi se mi, da mi je pri kateri od izdaj to tudi uspelo. Dobro se zavedam, da dragoceno ustno izročilo, če ni dokumentirano, z generacijo vred izumre.

Zbirateljstvo je svojevrstno ustvarjanje, ki je, v to sem prepričan, prirojene nagonske narave in ima logično zbirateljsko zaporedje. Seveda pa so v tej sukcesiji pogoste ovire in tudi žlahtna presenečenja. Kako si začel ti?

Zbirateljstvo je neustavljiva želja po novem. Ta izvira iz mojega otroštva, ko sem začel zbirati vse mogoče sličice, ki so jih prodajali z žvečilnimi gumiji, čokoladicami … Zatem so se sredi sedemdesetih pojavile popularne značke, še bolj pa filatelija in numizmatika. Pomemben dogodek na tej poti je bil ogled svetovne filatelistične razstave WIPA na Dunaju leta 1981. Po začetku študija leta 1983 me je zbirateljski prijatelj navdušil za zbiranje starih razglednic in fotografij in to me je tako prevzelo, da sem sčasoma opustil filatelijo in numizmatiko, dodatno pa začel še z zbiranjem stare vedutne grafike in kartografije za območje Štajerske.

Ko si bil že dodobra v tem »muzealskem mediju«, si leta 1987 nastopil službo v prvi prodajni galeriji ARS v Mariboru …

Izobraževal sem se povsem v drugo smer. Najprej sem postal elektrotehnik, po študiju pa učitelj fizike. Pogosto obiskovanje takrat edine prodajne galerije v Mariboru pa me je tako navdušilo, da sem po polletni izkušnji poučevanja na eni izmed mariborskih osnovnih šol dal odpoved in se za določen čas zaposlil v Galeriji ARS. Pred tem sem imel v tej galeriji leta 1986 razstavo starih razglednic Maribora, ki je imela neverjeten odziv med Mariborčani. To mi je dalo krila, začel sem se izobraževati o umetnosti in starinah. Spoznal sem pomembne muzealce, zgodovinarje in kustose in veliko znanja pridobil tudi od njih. Med njimi je name največji vtis napravil dr. Sergej Vrišer, ki me je kasneje, ko sem odprl svoj galerijski prostorček v mestnem gradu, vse do svoje smrti tedensko obiskoval. V tem času sva skupaj napravila tudi dve knjigi.

Zavzeto delo, s katerim si opozoril nase, se je obrestovalo leta 1992. Pomurska založba te je povabila, da si pri njih izdal svojo knjigo Pozdrav iz Maribora. Kako je prišlo do tega?

Pri tem je bilo ključno srečanje s slikarjem Francem Mesaričem, takrat oblikovalcem in tehničnim urednikom v Pomurski založbi. Rezultat mojega navdušenja nad tem, kar počnem, je bilo povabilo, da pri tej založbi izdam svojo prvo knjigo. Vsaj dva meseca sem se dnevno vozil na pripravo izdaje v Mursko Soboto in se v tem času veliko naučil o založništvu. Knjiga je doživela neverjeten odziv, 3000 izvodov v slovenščini in 1000 izvodov v nemščini je pošlo v kratkem času. Še istega leta sem ustanovil založniško-galerijsko podjetje in z vložkom v izdelavo fotolitov koprodukcijsko sodeloval pri izdaji knjige. Že leto za tem sem izdal svojo prvo samostojno knjigo z besedilom dr. Sergeja Vrišerja.

Srečna okoliščina pri moji samostojni poti je neposredno povezana s prodajo vinograda dobrih deset let za tem, ko sem moral zapustiti svoj poslovni prostor v mestnem gradu, in še s prodajo dveh gradbenih parcel. Vse to je moja mama podedovala po svojih starših in brez tega moja poslovna zgodba zagotovo ne bi bila tako uspešna.

S svojo dejavnostjo si opozoril nase in k sodelovanju pritegnil verificirane strokovnjake. Z Jožetom Curkom, odličnim poznavalcem historične topografije Štajerske, sta pripravila monografijo Mariborske vedute. Kako ste se lotili tega projekta?

Najprej sem Jožeta Curka kot največjega poznavalca mariborske gradbene zgodovine povabil, da napiše besedilo za Vodnik po Mariboru in bližnji okolici, ki sem ga uredil in izdal leta 2000. Kmalu po prvi knjigi Pozdrav iz Maribora, Mesto na starih razglednicah, sem začel popisovati stare mariborske vedute, najprej v svoji zbirki, nato pa še v mariborskem Pokrajinskem muzeju. Evidentiranje sem nadaljeval še v številnih drugih institucijah, največ v Štajerskem deželnem arhivu v Gradcu. Iskal in popisoval sem ob vseh ostalih knjižnih projektih dobrih enajst let. Ob izdanem vodniku je bilo samoumevno, da za opis gradbene zgodovine Maribora in predstavitve posameznih zgradb povabim Jožeta Curka. Knjiga je izšla ob 750-letnici mesta leta 2004 in je najbolj monumentalna knjiga o preteklem Mariboru. Po avtorsko-uredniško-založniški strani mi od vseh izdaj pomeni največ. Po izdaji knjige se je zanimivo druženje z gospodom Curkom nadaljevalo na njegovem domu na Prulah v Ljubljani, česar se rad spominjam.

Gotovo so na tvoje delo v umetnostnozgodovinski stroki postali pozorni predvsem raziskovalci, ki so se posvečali topografskim profilom štajerske preteklosti. Tako si poleg Jožeta Curka stopil v »kompanijo« z znanim kastelologom in topografom štajerskih krajev in gradov dr. Ivanom Stoparjem, a ne samo z njim. Po izdanih naslovih sodeč tudi s strokovnjaki drugih historičnih segmentov.

Zbiranje vedutnih grafik me je sredi devetdesetih let pripeljalo do dr. Ivana Stoparja. Skupna ljubezen do starih podob naših krajev in moja založniška ambicioznost naju je združila in v dvajsetih letih sodelovanja so nastali štirje albumi vedut, trije štajerski: Stara Kaiserjeva suita 1824–33 (1999), znamenita knjiga gradov G. M. Vischerja iz 17. stoletja Topographia Ducatus Stiriae – Izbor (2006), Slovenještajerske vedute Carla Reicherta (2015) iz druge polovice 19. stoletja ter album Podoba Slovenije, z vedutami krajev iz sredine 19. stoletja (2016).

Zbirka treh albumov slovenještajerskih vedut z okoli 450 reprodukcijami je v slovenskem prostoru neprimerljiva – omogoča namreč vzporedno ogledovanje in primerjavo razvoja posamezne vedute v obdobju od zadnje četrtine 17. stoletja do druge polovice 19. stoletja. Ob tem velja omeniti, da sem večino teh vedut v izvirniku našel na antikvarnem trgu v Avstriji in Nemčiji in so sedaj v moji zbirki.

Na katere izdaje si najbolj ponosen? Nagrade so sicer zgovorne, a kaj so po tvojem prinesle v naš založniški prostor? 

Če število izdanih knjig delim s številom let, v katerih sem jih izdal, na leto ne prideta niti dve izdani knjigi. Vsaka mi je po svoje ljuba, izstopajoče pa so poleg omenjenih Mariborskih vedut še: faksimile statuta mesta Ptuj iz leta 1376, Zbirka ampelografskih upodobitev Vinzenza in Conrada Kreuzerja v dveh izdajah, znanstvena monografija Marija Zavetnica na Ptujski Gori, znanstvena monografija Francesco Robba, Beneški kipar in arhitekt v baročni Ljubljani. Kot nadaljevanje knjig Pozdrav iz Maribora in Mariborske vedute se mi zdi, da mi je še posebej uspela knjiga Novi Maribor. Na knjižnem sejmu je v svoji kategoriji prejela nagrado za najlepše oblikovano knjigo, v nominaciji za knjigo leta pa se je uvrstila na drugo mesto.

Statut mesta Ptuj iz 14. stoletja se v rokopisu hrani v znameniti knjižnici vojvode Avgusta v Wolfenbüttlu. Šele z izdajo faksimila po najvišjih standardih je postal dostopen strokovni javnosti in bibliofilom. V finančnem smislu je bil to tudi moj najdražji založniški projekt.

Zbirka ampelografskih upodobitev Vinzenza in Conrada Kreuzerja je v svetovnem merilu edinstvena kulturna dediščina, ki je v lasti Kmetijsko-gozdarskega zavoda v Mariboru. Šele v knjižni obliki je zbirka postala znana javnosti. V najpomembnejših vinorodnih deželah sveta je knjiga doživela neverjetno časopisno publiciteto in odmevne televizijske prispevke. Umetnostna zgodovina je moja velika ljubezen, zato sem imel še poseben odnos do teh izdaj. Znanstveni monografiji o veličastni gotski cerkvi na Ptujski Gori v sodelovanju z eminentnimi strokovnjaki in omenjena monografija o našem najpomembnejšem baročnem kiparju Francescu Robbi avtorja dr. Mateja Klemenčiča sta mi zato bili še v posebno veselje.

Vse te izdaje so na koncu pripomogle k temu, da so mi za posebne dosežke na področju založništva podelili Schwentnerjevo nagrado za življenjsko delo, ki sem jo prejel na zadnjem Slovenskem knjižnem sejmu.

Ker sva že blizu današnjega časa, se spomnim, da si leta 2019 kot selektor izbora slikovnega gradiva in hkrati urednik za slikovno gradivo sodeloval pri izdaji monumentalne monografije 100 let Slovenskega narodnega gledališča v Mariboru.

Vabila, da sodelujem pri izdaji monografije o največji kulturni ustanovi v Sloveniji, sem bil iskreno vesel. Neverjeten izziv, saj se takšna priložnost pojavi le redkokdaj. Že podatek, da je bilo v SNG Maribor v sto letih delovanja kar 1649 premier, je dovolj fascinanten, da sem k projektu pristopil z veliko odgovornostjo. Pregledati je bilo treba ikonoteko Slovenskega gledališkega inštituta, ogromen arhiv, ki ga ima SNG Maribor, slikovno gradivo v nekaterih drugih inštitucijah in nekaj zasebnih arhivov nekdanjih igralcev, opernih pevcev in baletnikov. Pri konceptu in izboru gradiva mi je urednik knjige Vili Ravnjak dal povsem proste roke, tako da sem lahko v celoti izživel svoje sanje o slikovni podobi knjige. Direktor gledališča mi je dovolil obseg knjige do 450 strani, ki pa se jih s konceptom izbora slikovnega gradiva ni dalo narediti. Knjiga je bila na koncu natisnjena na 664 straneh velikega formata s 750 slikovnimi prilogami. In to si je SNG Maribor zaradi svoje pomembne vloge, ki jo odigrava v severovzhodnem delu Slovenije, res zaslužilo.

Posebno poglavje v tvoji raziskovalni biografiji sta Mariborčana admiral Wilhelm von Tegetthoff in Herman Potočnik. Bil si edini, ki si z monografijo o viški bitki leta 1866 ob 150. obletnici tega dogodka založil monografijo, ki je tudi prevedena v nemščino. 

Po več knjižnih izdajah, ki so z različnih vidikov predstavile Maribor, se mi je zdelo potrebno, da predstavim še kakšno pomembno osebnost, ki je povezana z mestom, hkrati pa je bila zaradi različnega razloga spregledana. Viceadmiral Wilhelm von Tegetthoff je verjetno najpomembnejša zgodovinska osebnost, rojena v Mariboru. Bil je nemškega rodu, kot avstrijski poveljnik pa je po znameniti bitki pri Visu postal simbol nemštva. Zaradi tega je leta 1918 v na novo nastali državi pristal na smetišču naše zgodovine, in to vse do samostojne Slovenije. Šele takrat smo ga začeli spoznavati, nelagodje zaradi nemštva pa ni pojenjalo. Dodatni moment, ki me je spodbudil, je bila neposredna bližina lokacije njegove rojstne hiše in moje galerije v Slovenski ulici.

Da bi opozoril nanj, sem dal na Dunaju ukrojiti repliko njegove admiralske uniforme in se z njo pojavil na Visu ob 145. obletnici bitke. Performans je uspel, saj je bil Teggethoff v družbi admiralov hrvaške vojne mornarice osrednja osebnost dogodka. Ob 150. obletnici bitke sem želel izdati o njem monumentalno knjigo, kar mi je v celoti uspelo. S prevodom v nemščino je knjiga doživela v Avstriji velik odziv. O Tegetthoffu sicer v nemščini obstajajo številne knjige, ta pa je zbudila pozornost zaradi objave pisem, ki jih je Tegetthoff pisal svoji mami. Pisma se hranijo v Pokrajinskem arhivu Maribor in so bila prvič objavljena.

Po tihem sem si želel, da bi prej ali slej prišlo tudi do vnovične postavitve monumentalnega spomenika, ki je nekoč stal v parku pred sedanjo Prvo gimnazijo. Pred tem je bilo več poskusov. Prvi že nekaj let po prvi svetovni vojni, ko je to predlagal publicist in mecen Pavel Turner. Takrat so ga zaradi tega popolnoma osramotili. V devetdesetih letih je bila iniciativa, ki jo je vodil zgodovinar Aleš Arih. Tudi ta je klavrno propadla, saj so zgodovinarji, ki so jim bile vrednote pridobitev komunistične revolucije svete, to s protiargumenti preprečili. V teku je nova pobuda, ki sem jo podprl, bojim pa se, da ta čas do takšnih pobud nima odnosa, prevladujoči mediji pa temu prav tako niso naklonjeni. Tudi svoje ulice Tegetthoff še zmeraj nima. To pove vse o odnosu do tako pomembne zgodovinske osebnosti.

Na poseben način pa si odprl poglavje o Hermanu Potočniku, s čimer si poleg slovenskega bralca »seznanil« tudi tujino. 

Druga osebnost, ki je povezana z Mariborom in me je povsem zaposlila, je pionir vesoljske tehnike Herman Potočnik Noordung, ki je deset let otroštva preživel v Mariboru. Nenamerno in namerno potvarjanje njegovega življenja zaradi posameznih interesov so me privedli do načrtnega zbiranja arhivskih dokumentov, s katerimi sem sestavil njegovo življenjsko zgodbo. Preverjanje vsakega podatka, tudi na terenu, me je avgusta 2012 pripeljalo tudi na dunajsko centralno pokopališče, kjer sem želel preveriti podatke o pokopu. V literaturi je bilo namreč zapisano, da razen njegove knjige Problem vožnje po vesolju za njim ni ostalo nič, tudi mesto poslednjega počitka ne.

V uradu evangeličanskega dela pokopališča je zaposleni na moje poizvedovanje takoj našel dan pokopa in tudi lokacijo. Ugotovil je, da je bil grob pred več kot petdesetimi leti oddan v najem. Najemniki so takoj zamenjali spominsko ploščo ter s tem zabrisali sled, da je na tem mestu pokopan Potočnik. Prva misel je seveda bila, kako v neposredni bližini postaviti primerno obeležje. Evangeličanski duhovnik, ki je odgovoren za vsa evangeličanska pokopališča na Dunaju, mi je ponudil za realizacijo ideje sosednji zapuščeni grob. Pri kamnoseku na sosednjem judovskem pokopališču sem na svoje stroške naročil predelavo obstoječega nagrobnika. Brez prekopavanja posmrtnih ostankov so postavili t. i. kenotaf, na plošči pa zapisali Mestno občino Maribor kot pobudnico postavitve. Kasneje mi je občina vse stroške postavitve povrnila. 11. aprila 2014 je sledil imeniten dogodek s številno udeležbo. Prišli so tudi vsi pomembni Slovenci, ki delujejo na Dunaju, na čelu z Borisom Podrecco. Nekaj dni za tem je dunajski župan dr. Michael Häupl razglasil obeležje kot častni grob, s čimer se je mesto Dunaj zavezalo, da bo v prihodnje skrbelo za Potočnikov grob. Istega leta je bila na mojo pobudo v Slovenj Gradcu nameščena spominska plošča na hišo, kjer je bil rojen Hermanov oče Josef Potočnik. Ob 25-letnici svoje založbe sem mestu v Poštni ulici podaril spominsko ploščo ob vhodu v poštno palačo, kjer je Potočnik preživel deset let otroštva. Nazadnje sem pripravil še stalno razstavo o Potočnikovem življenju v Noordung centru v Vitanju.

Pri zavzetem in dolgoletnem delu se ti je porodilo in se ti poraja še veliko idej in načrtov. Nam lahko zaupaš, kaj je v teku in kaj še želiš, da bi ugledalo »luč sveta«? Na lanskem razpisu Ministrstva za kulturo je bil tvoj projekt Javna dostopnost zasebne domoznanske zbirke izbran za financiranje. Na kratko opiši projekt, ki ti odpira vrata za nadaljnje delo, iz česar izhajajo tudi obeti za realizacijo tvojih načrtov.

Lanski prvi val pandemije je bil pravšnji trenutek za razmislek o nadaljnji poti. Založništvo knjig v obliki, ki sem mu bil predan skoraj trideset let, je namreč preteklost. Ko sem razmišljal, kako naprej, sem po mesecu dni prisilnega počitka prišel do zaključka, da je po skoraj štiridesetih letih zbirateljstva napočil čas, da začnem z evidentiranjem zbirke, za katero bi si želel, da se ne bi nikoli razdrobila in da bi v danem trenutku postala del javno dostopne zbirke ene izmed ustanov, ki so namenjene varovanju premične dediščine. Sedaj je že primerno tudi vprašanje, kdaj je pravi trenutek, da se človek loči od svoje zbirke, ki ji je namenil večji del življenja, večino prostega časa in prihrankov. Želja seveda je, da bi jo dopolnjeval čim dlje, nihče pa zase ne ve, koliko tuzemskega časa mu bo še odmerjeno. Prav zaradi tega se mi ta trenutek zdi pravšnji, da se zbirka postopoma evidentira in z objavo na spletni platformi postane dostopna zainteresirani javnosti.

S prijavo na razpis kreativnih kulturnih industrij sem bil uspešen in sedaj že pospešeno po arhivskih standardih popisujem zbirko. V času, ki je projektu namenjen in sofinanciran, bo mogoče zaradi obsega zbirke, ki je razdeljena na več kot dvajset tem, posamezne od njih evidentirati v celoti, za večino pa napraviti le nastavke popisa in vzpostaviti platformo. Razmišljam, da bi se v jeseni, ob zaključku projekta, prijavil na nov razpis, ki bi za nekaj mesecev omogočil zaposlitev arhivista, kar bi pospešilo evidentiranje in digitalizacijo večjega dela zbirke. To bi zbirki omogočilo večjo prepoznavnost in možnost vključitve v sistem tovrstnih javnih zbirk, ki so v domeni knjižnic, arhivov in muzejev in so zakonsko podprte od države in lokalnih skupnosti. Namen bi bil s tem dosežen.

Spoštovani Primož, hvala, da si razgrnil svojo založniško in zbirateljsko predanost. Želim ti obilo nadaljnjih uspehov – tebi v zadovoljstvo, prostoru, v katerem živiš in ustvarjaš, pa v domoznansko obogatitev.

Nalaganje
Nazaj na vrh