»Izkušnja, ki spremeni vaše in naše«

Duhovnik škofije Lodwar v Keniji je referent za mladino, v zadnjih štirih letih je skrbel za sprejem slovenskih mladih prostovoljcev, ki so prek programa POTA v organizaciji Katoliške mladine za več tednov prišli pomagat v mladinski pastorali in prinesli slovensko pomoč. Doktoriral je iz razvojnih študijev, sicer je glasbenik in skladatelj duhovno-etnične glasbe, trenutno na misijonu po Veliki Britaniji. Slovenijo je obiskal v imenu svoje škofije Lodwar, da bi okrepil odlično sodelovanje med njihovo in našo katoliško mladino. G. Paul, dobrodošli v Sloveniji! Prihajate iz Kenije, kjer ste že večkrat sprejeli naše prostovoljce. Nam lahko na kratko opišete razmere v Keniji, predvsem v vaši škofiji? Hvala za prisrčno dobrodošlico. Prihajam s severnega dela Kenije, natančneje iz okrožja Turkana. Kenija ima 47 okrožij, Turkana pa velja za najrevnejše, saj leži na polpuščavskem območju, kjer vremenske razmere ne omogočajo redne pridelave hrane. Padavine so neredne in nezadostne, kar povzroča stalno pomanjkanje hrane in vode. Demokracija v Keniji sicer ni popolnoma dozorela, vendar imamo svobodo govora in veroizpovedi, kar omogoča normalno versko življenje. Kar se tiče verskega življenja, je Kenija večinsko krščanska država. Prisotni so tudi muslimani in hindujci, vendar prevladuje krščanska skupnost. Poleg katoličanov imamo še reformirane cerkve, Anglikansko Cerkev (Anglican Church of Kenya), pa tudi afriško celinsko Cerkev (African Inland Church – AIC) in še številne druge protestantske skupnosti. Ali verniki prehajajo med različnimi verskimi skupnostmi? Da, prehajanja so v obe smeri. Nekateri katoličani se pridružijo protestantskim skupnostim ali celo postanejo muslimani, protestanti in muslimani pa prestopijo v Katoliško Cerkev. Sam imam sošolca, ki je po srednji šoli postal musliman, tako da prestopi med verskimi skupnostmi niso redkost. Omenili ste islam v Keniji, je radikalen ali zmeren? Je zmeren in prijazen. Ni tako radikalen, kot ga lahko vidimo v nekaterih drugih afriških državah, kot je na primer Nigerija. Do zdaj v Keniji še nismo imeli verskih vojn ali večjih konfliktov med muslimani in kristjani. Kako je z ekumenskimi in medverskimi odnosi? Sodelujete? Odnosi so zelo dobri. Sem tudi podpredsednik sveta za medverski dialog v okrožju Turkana in aktiven pri spodbujanju ekumenizma. Sodelovanje je res dobro. Največ sodelujemo na družbenem področju. Ko so bile v naši župniji poplave, smo pomoč razdelili vsem prizadetim, ne glede na njihovo versko pripadnost. Naravne nesreče ne izbirajo, zato tudi mi pri pomoči ne razlikujemo med katoličani in drugimi verniki. Sodelujemo tudi pri spodbujanju miru in boju proti družbenim krivicam. Kot podpredsednik medverskega sveta sem v Lodwaru še posebej aktiven na teh področjih. Kaj vas je navdihnilo, da ste ubrali pot duhovništva? V Afriki je to še posebej neobičajen življenjski slog … Rodil sem se v katoliški družini, kar je bil zelo pomemben temelj za moj duhovniški poklic. V družini nas je bilo pet otrok: brat, jaz in tri sestre, a družina se je zmanjšala; en brat in dve sestri so že pokojni. Moji starši so bili pobožni, obiskoval sem dobro osnovno in srednjo katoliško šolo. V škofiji imamo zelo močno mladinsko pastoralo, kjer sem se z drugimi mladimi srečeval pri nogometu ali odbojki, pa tudi ob krščanski glasbi. Kot mlad fant sem bil ministrant in ob opazovanju dela duhovnikov, posebej misijonarjev z Irske, sem začutil močan navdih, da bi tudi sam želel služiti ljudem kot duhovnik. Seveda sprva ni bilo lahko, saj afriška kultura pričakuje, da se moški poročijo in imajo družino. Kljub temu so moji starši sprejeli mojo odločitev, da grem v semenišče. Končal sem študij, tudi podiplomskega, in zdaj sem res srečen, da lahko kot duhovnik služim ljudem. Kako bi opisali trenutno stanje Cerkve v Keniji in v vaši škofiji? Cerkev raste, hvala Bogu. V naši škofiji Lodwar imamo tudi duhovne poklice, čeprav jih ni veliko, so dragoceni. Lani decembra smo imeli tri nove duhovnike, trenutno imamo še dva diakona, ki bosta kmalu postala duhovnika. V Keniji imamo veliko duhovnih poklicev, tudi redovnikov in redovnic. Ali se mladi Kenijci udeležujejo svetih maš? Da, veliko mladih, posebej najstnikov in zlasti deklet, hodi k maši. Mladi so v naši cerkvi zelo aktivni, mnogi so odprti za duhovniški ali redovniški poklic. To je velika razlika v primerjavi z Evropo, kjer trenutno delujem, v Veliki Britaniji. Zakaj je Cerkev v Afriki uspešna, medtem ko se zdi, da v Evropi nazaduje? Naša prednost je zelo dobro razvita mladinska pastorala, ki mlade združuje in povezuje. Mladi so spodbujeni, da se aktivno vključujejo v cerkvene dejavnosti, zavedajo se, da je to pomembno za njihovo prihodnost in duhovno rast. Velika je razlika v obisku bogoslužja. V Afriki mladi ostajajo povezani s Cerkvijo tudi po prejemu zakramenta svete birme, v Evropi pa se mnogi mladi takrat od nje oddaljijo. Kako vam to uspeva? Kot rečeno, menim, da je pri tem ključna učinkovita mladinska pastorala. Ob tej priložnosti želim posebej pohvaliti tudi mladinsko pastoralo v Sloveniji, še posebej program POTA. Res se trudijo in dajejo vse od sebe. Včeraj sem se udeležil študentske maše v frančiškanski cerkvi. Bilo jih je res veliko in to je zelo spodbudno. Mlada generacija v Keniji je še vedno generacija vere. V Evropi se mladi pogosto oddaljijo od vere, nagibajo se k znanosti in sekularnosti. Zato sem pri mladinski maši mlade spodbudil in povabil, naj se pridružijo programu POTA in pridejo na pastoralno delo v Afriko, kjer bodo pomagali rasti drugim mladim in tudi sebi. Pri nas je povprečna družina majhna. Pri vas imajo družine več otrok; ali tudi to pomaga pri ohranjanju vere pri mladih? Ne, menim, da velikost družine nima neposredne povezave z rastjo vere. Tudi družina z dvema otrokoma lahko pripomore k rasti vere, če je utemeljena v krščanstvu. Lahko imaš v Afriki tudi deset otrok, a če družina ni utemeljena v veri, je to povsem irelevantno. Pomemben je odnos do vere. Pri nas v Afriki pravimo: »Dobra družina, dobra Cerkev.« Torej vidite, kako je družina povezana s Cerkvijo. Če je družina utemeljena v krščanstvu, potem vsaka prispeva k številu vernikov, ki gradijo živo Cerkev. Torej ni pomembna velikost družine, ampak kakovost vere v njej. Lepo ste to povedali. Lahko podate kakšen primer vaših pastoralnih dejavnosti? Pri mladinski pastorali organiziramo različna srečanja, kot so konference, kjer mlade učimo o pomembnih življenjskih temah, na primer o duševnem zdravju, nevarnosti drog, nemoralnosti, aidsu ipd. To jim pomaga predvsem pri oblikovanju dobrega vedenja. Imamo tudi kateheze o veri, molitvi in poklicanosti, kjer duhovniki in celo bogoslovci delijo svoja pričevanja. Vsako leto imamo tudi posebno slovesno mašo za mlade po različnih regijah. Prav tako vsaka župnija izdela poseben program za mlade med šolskimi počitnicami. Vsako nedeljo imajo župnije posebno mladinsko mašo, kjer mladi sodelujejo pri branju beril in petju. To jih spodbuja k večji povezanosti z župnijo. Poleg tega organiziramo športne in glasbene dejavnosti, kjer lahko razvijajo svoje talente. Omenjena srečanja organiziramo na ravni župnije, potem na ravni dekanije ter tudi na ravni škofije. Imamo povezano mladinsko pastoralo od župnij do škofije. Enkrat letno škof obhaja posebno mašo za vse mlade v škofiji. Pridejo skupaj v velikem številu, imajo procesijo … V vse to vedno vključujemo prostovoljce iz Slovenije, kadar pridejo k nam. Ko so vaši mladi z nami, organiziramo srečanja z glasbo in izmenjavo mnenj o različnih temah. Ali tudi druge države pošiljajo k vam svoje mlade? Ne, trenutno imamo partnerstvo samo z mladimi iz Slovenije. Eden od namenov vašega obiska v Sloveniji je tudi krepitev sodelovanja s Katoliško mladino. Nam lahko poveste več o namenu svojega obiska in kaj si želite doseči? Da, to je namen. Moja želja pa je razviti dolgoročno partnerstvo. S slovenskim mladinskim programom POTA, ki ga pod okriljem Katoliške mladine vodi duhovnik Matevž Mehle, sem prvič prišel v stik leta 2021. A šele leta 2022 sem v svoji župniji sv. Ambroža začel gostiti Slovence. Od takrat naprej pridejo vsako leto, sprva za tri ali štiri tedne, letos pa celo za pet tednov, kar je dobro, saj so trije tedni prekratki. V Keniji opravljajo različna prostovoljska dela, zlasti pomagajo lokalni skupnosti. Obiščejo več centrov, kjer se srečujejo z ljudmi, in sodelujejo na mladinskih konferencah. Zaradi njihovega dela in predanosti sem že pred časom želel obiskati Slovenijo. Letos je obisk uspel. Prišel sem predvsem zato, da se osebno zahvalim mladim iz Slovenije za njihovo delo in da utrdimo sodelovanje. Upam, da bomo s tem nadaljevali in da bodo nekoč tudi mladi iz Kenije obiskali Slovenijo, morda ob priložnosti vašega Festivala mladih v Stični septembra. Del vašega poslanstva je tudi zbiranje darov. Za katere konkretne projekte iščete pomoč in kako lahko ljudje v Sloveniji pomagajo? V škofiji imamo veliko izzivov. Eden glavnih je izobraževanje. Potrebujemo boljše šole in sredstva za plačilo učiteljev, saj jih pri nas ne plačuje država. Uresničiti želim tudi idejo o štipendijah za otroke, da bi lahko po osnovni šoli nadaljevali šolanje v katoliških srednjih in visokošolskih ustanovah. V Keniji izobraževanje ni brezplačno. Drugo področje je zdravstvo. V mojem kraju ni ustreznih zdravstvenih ustanov. Primanjkuje opreme, zato si želimo urediti vsaj manjšo operacijsko sobo za nujno pomoč. Težava je tudi dostop do vode, saj gre za polpuščavsko območje. Pogosto se ljudje borijo s pomanjkanjem hrane – nekateri ne jedo po en ali dva dni. Morda bi lahko vzpostavili prehranski center ali skladišče hrane. Še eno veliko vprašanje je mobilnost duhovnikov. Nekateri imajo veliko vernikov in mladine po vaseh in podružnicah, nimajo pa prevoza, da bi jih lahko obiskovali. Radi bi zgradili tudi dom za ostarele duhovnike. Postajamo starejši, bolehni in nimamo ustreznega prostora, kjer bi lahko živeli v takem obdobju življenja. Podporo potrebujejo tudi mladi, ki želijo postati duhovniki – bogoslovci. Zavedam se, da vsega tega ne moremo rešiti naenkrat, a nagovarjam ljudi dobre volje, da pomagajo, kolikor lahko. Vsakdo, ki se čuti nagovorjenega, nas lahko podpre prek POTA pri Katoliški mladini. Pri svojem doktoratu s področja razvojnih študijev sem se prepričal, da ima vsak človek pravico do dostojnega življenja. Ne gre za razkošje, temveč za osnovno dostojanstvo: hrano, zdravje, varnost. To je cilj, ki ga želimo doseči v Turkani s pomočjo dobrotnikov. To je dolgoročen proces. Pogosto rečem: »Rim ni bil zgrajen v enem dnevu.« Slovenske prostovoljce v svoji škofiji gostite že od leta 2021. Kakšna je bila vaša izkušnja z njimi? Kako po vašem takšne izmenjave vplivajo na obe strani? Najprej želim izraziti svojo hvaležnost za njihovo navzočnost. Prihajajo v državo, ki je povsem drugačna – že samo podnebje je precej drugačno. Vztrajajo, odpovejo se udobju in pridejo, da bi služili in se srečevali z našimi ljudmi. Obiskujejo tri centre: za gluhe otroke, za sirote s ceste in za gibalno ovirane otroke, ali kot jim rečemo v razvojni stroki: z gibalnimi izzivi. Slovenska prisotnost prinaša novo življenje otrokom v teh centrih. Poleg tega prek programa POTA tudi finančno prispevajo za te centre. Kot je rekla sveta mati Terezija: »Delaj majhne stvari z veliko ljubeznijo.« In njihova mala dejanja, darovi izražajo veliko ljubezen. Ustanovili so tudi glasbeno skupino. Tega sem posebej vesel, saj sem tudi sam glasbenik – pišem in skladam cerkveno glasbo, ritmično kenijsko, z verskimi besedili. Slovenska mladina je prinesla novo izkušnjo in spremembe, zlasti v medosebnem stiku z našimi mladimi. Poudaril bi tudi gospodarski učinek: z njihovimi donacijami smo lahko postavili glasbeno skupino, in ko smo lani imeli poplave, smo z njihovimi darovi lahko priskrbeli hrano za prizadete družine. Naše sodelovanje s programom POTA in prostovoljci je velik blagoslov za naše ljudi v okrožju in na ravni škofije, ki jo tukaj predstavljam. Vidim pa, da je ta izkušnja zelo dragocena tudi za mlade Slovence. Mnogi med njimi se po vrnitvi domov spremenijo. Neki fant iz Slovenije se je po obisku Kenije odločil za redovni poklic – postal je frančiškan. Včeraj sem ga srečal in sva se tudi fotografirala skupaj. Drugi nekdanji prostovoljec me je včeraj prosil, naj molim zanj, da bo dober mož in oče – tudi to je znamenje žive vere, osebne vere. Bi za konec želeli kaj sporočiti našim bralcem – iz srca? Poleg iskrene zahvale za vse, kar so dobrega vaši mladi in drugi dobrotniki naredili v moji škofiji, vabim še druge mlade, da se kot prostovoljci pridružijo programu POTA in pridejo v Kenijo po nove življenjske izkušnje. Seveda pa polagam na srce vsem ljudem dobre volje v Sloveniji, da podprejo našo duhovno bogato, a materialno revno škofijo Lodwar pri izobraževanju, zdravstvu in drugih nujnih potrebah, o katerih sva govorila, kar lahko storijo prek istega programa. Na koncu lahko rečem: rad imam Slovenijo. Resnično. Slovenci ste dobri ljudje. Hvala vam. Vesel sem, da sem vas lahko obiskal.

»Izkušnja, ki spremeni vaše in naše«

»Izkušnja, ki spremeni vaše in naše«

G. Paul, dobrodošli v Sloveniji! Prihajate iz Kenije, kjer ste že večkrat sprejeli naše prostovoljce. Nam lahko na kratko opišete razmere v Keniji, predvsem v vaši škofiji?

Zdravnik, alpinist in gorski reševalec Iztok Tomazin: Vrnitev je vedno temeljni cilj

Bogoslovec iz Zambije na oratoriju v Šenčurju

Prispevek je dostopen samo za naročnike Družine.