Menihi so bili vedno zanimivi zaradi svojih življenjskih modrosti. V knjigi Živeti puščavo sicer ne gre za puščavnike, kot bi lahko naslov namigoval, čeprav zapisi nekoliko spominjajo na izreke puščavskih očetov, temveč za besedila sedmih menihov iz samostana Tibhirine v Alžiriji, ki omogočajo vpogled v duše blaženih in tako odkrivajo skrivnosti njihovega srca.

Globine menihovega

»Izrazi, pojmi, podobe se dopolnjujejo, usklajujejo,kličejo, drug drugemu odgovarjajo, da bi naslikali globine menihovega srca,« je v predgovoru zapisal msgr. Paul Desfarges.

»Zbrati globoke vzgibe, ki prežemajo, vznemirjajo, burijo notranje bitje naših bratov – to je bil lep uvid Svetega Duha. Kajti skupaj so šli pričevanju največje ljubezni nasproti. Vsak od njih je bil soudeležen na poti drugega. Vsak od njih je del poti drugega. Tako spoznavamo, kako resnično je, da nas Bog ljubi vse skupaj, saj je naše občestvo.«

Kljub povezanosti pa menihi razmišljajo o istih pojmih različno.

Začetek samostana sega na slovenska tla

Začetek samostana trapistov v Tibhirinu je zelo povezan s slovensko zgodovino, saj so ga leta 1932 ustanovili trapisti iz Slovenije. Iz samostana v Brestanici, takratnem Rajhenburgu sta ga zaradi grožnje z izgonom in odvzetjem premoženja na podlagi agrarne reforme Kraljevine Jugoslavije, prva sta zapustila opat Placide Epalle in p. Robert Kukovičič. V mali vasici Tibhirine sta ustanovila samostan Naše Gospe Atlasa. Čez nekaj let so se jima pridružili še drugi menihi.

Mučeniki iz državljanske vojne

Mirno življenje v vasi so leta 1993 z morilskim napadom na hrvaške delavce oskrunili islamistični uporniki skupine GIA. Tri leta pozneje so na cvetno nedeljo vdrli v samostan in odpeljali sedem menihov, ki so bili pozneje umorjeni. To so bili brat Christian de Chergé, brat Luc Dochier, brat Cristophe Lebreton, brat Michel Fleury, brat Bruno Lemarchand, brat Celestin Ringeard in brat Paul Favre-Miville.

Leta 2018 so bili poleg 12 krščanskih žrtev alžirskega terorizma razglašeni za blažene.

Epilog v knjigi Živeti puščavo je napisal Jean-Pierre Schumacher (na fotografji), ki je preživel napad na samostan Tibhirine. Zdaj živi v majhni skupnosti trapističnega samostana na severu Maroka.

»Ko pride čas, bom stopil pred Boga kot berač,praznih rok, prekrit z ranami,« je zapisal brat Luc 25. marca 1994. »K njemu stopamo skozi uboštvo, poraz in smrt. Krščanstvo je preobrnjenje vseh vrednot. Šel bom k Bogu, svojemu Očetu, tako kot tisti, ki nimajo stalnega naslova, kjer me čaka dokončno domovanje.

Moje edino zaupanje, moje edino upanje je neskončno usmiljenje Boga, ki nas vse sprejema takšne, kakršni smo. Kljub življenjskim nesrečam je rojstvo velika milost, kajti na dnu zla je vendarle nekdo. Skrivnost življenja je 'ljubiti'.«

Življenje menihov v tem samostanu je bilo upodobljeno tudi v filmu Božji možje, režiserja Xavierja Beauvoise.