Kaj imajo skupnega Botanični vrt v Ljubljani, Primož Trubar in Franc Rozman – Stane? Vsi so se v zadnjih letih znašli na priložnostnih spominskih evrskih kovancih in so torej po mnenju pristojnih tako pomembni, da se smemo z njimi ponašati pred Evropo, kjer so v velikem delu ti kovanci redno plačilno sredstvo, in svetom. Pa je res smiselno tako primerjati recimo očeta slovenske pisane besede Trubarja in »narodnega heroja« komandanta Staneta, ki ima na vesti številna nedolžna življenja?

Od včeraj je ne le v Sloveniji, temveč v celotnem evrskem območju v obtoku kovanec za dva evra, na katerem je ob 100. obletnici rojstva upodobljen Franc Rozman – Stane (1911–1944). Kot so zapisali kolegi na spletni strani RTV SLO, je tako »slovenska partizanska ikonografija postala del Evrope«, saj je kovanec opremljen s partizanskimi atributi, kot sta zvezda in kapa.

Potezo slovenski (finančnih) oblasti, da skuje v španski državljanski vojni izurjenega revolucionarja, ki je že od jeseni 1941 na Slovenskem za sabo puščal številne nedolžne žrtve (glej bazo člankov Študijskega centra za narodno spravo na naslovu http://www2.scnr.si/) med evrske ikone, lahko razumemo kot novo potezo v rehabilitaciji nekdanjega režima. Upravičeno se postavlja vprašanje, ali Slovenija s tako potezo ne ravna v nasprotju z duhom resolucije Evropskega parlamenta o evropski zavesti in totalitarizmu, ki med drugim poziva države članice Evropske zveze, naj podarjajo zgodovinski dosežek evropskega združevanja in ostro nasprotje med tragično preteklostjo ter miroljubnim in demokratičnim družbenim redom današnje Evropske zveze. V slovenskih razmerah si nekateri očitno prizadevajo, da bi med tragično preteklostjo in sedanjostjo ne zarezali ostrega nasprotja, temveč skorajda enačaj.

O tej temi na spletnem portalu http://www.casnik.si/ piše tudi zgodovinar Jože Dežman. Ob analizi podatkov o slovenskih narodnih herojih, ki kaže, da jih je bilo 97 odstotkov članov Komunistične partije, kar je eden izmed pokazateljev, kako si je Komunistična partija prisvojila partizansko gibanje, je prišel tudi do naslednjega sklepa: »Kot primer poveličevanja tega herojsko/zločinskega karakterja lahko štejemo tudi izvoz stalinistične revolucije in zločina v Evropo s kovancem, posvečenim Francu Rozmanu – Stanetu. Ob stisnjenih pesteh, preprečevanju raziskave titostičnih zločinov in drugih načrtnih uvažanjih revolucije in zločina v demokratično in samostojno Slovenijo je to še ena načrtna provokacija. Tako nam sedanje oblasti nadvse konkretno povedo, da hočejo predstaviti revolucijo kot vrlino in da jim še na misel ne pride, da bi obsodile med- in povojne titoistične zločine in zločince.«

O »evrski provokaciji« v naslednji številki Družine piše tudi novinar Ivo Žajdela.