Nadaljevanje iz: Janez Črnej, Celje, Stari pisker [37]

/Besedilo je Janez Črnej napisal februarja 2004./ Kmalu po objavi mojega pisma Dragu Hribarju me je poklicala po telefonu zdaj že pokojna gospa Presingerjeva. Predstavila se mi je, da je ena izmed aktivistk, ki so jih partizani izpustili iz Starega piskra. Razložila mi je, da je bila takrat ranjena, da so jo Nemci zajeli in pod gestapovsko stražo odpeljali v celjsko bolnišnico, kjer se je zdravila v posebni sobi, nato pa so jo zdravo izpustili. Obrazložila mi je, da je gestapo z njo ravnal zato tako obzirno, ker je spoštoval in občudoval slovenske ženske, ki so bile tako junaške, in da so Slovenci tako samozavesten narod, da se je močnemu nemškemu vojaškemu stroju tako uprl. Da pa so belogardisti (domobranci, op. J. Č.) kot kristjani zaslužili usodo, ki jim jo je določil njihov Bog. Njihova smrt je bila božja volja. Njenega moža Rika Presingerja je Milica Gabrovec kar naprej preganjala in nekaj sumila, tako da je bil prikrajšan pri karieri in položajih kljub svojemu partizanstvu in zaslugam. Dobro naj premislim, preden Emiliji Gabrovec kaj verjamem. Drago Hribar pa je pravilno ocenil hrabro in junaško dejanje petih celjskih partizanov. Njen telefonski protest in njena izpoved je trajala dobro uro.

Starši odpeljani v Stari pisker v Celje

Kmalu zatem sem se spet napotil v Muzej novejše zgodovine v Celju (nekdanji Muzej revolucije) iskat seznam zapornikov Starega piskra iz leta 1944. 27. julija 1944 so bili pri raciji gestapa na Frankolovem zaprti vsi moji sorodniki štirih družin z mojimi starši vred in odpeljani v Stari pisker v Celje. Moja mama si je v zaporu iz vojaškega sukanca skvačkala molek za rožni venec, kjer je na obesek poleg križa uvezla datum svoje aretacije in izpustitve 6. 10. 1944. Moj oče je bil zaprt dalj časa, tako da datuma njegove izpustitve ne vem. Mama mi je rekla, da je bil predviden za streljanje in da ga je rešil takratni framski župan, ki je imel za ženo očetovo sošolko iz osnovne šole, ki sta jo prosili za pomoč očetovi sestri Anka in Milka iz Frama.

V muzeju (takrat je bila že nekaj let direktorica Andreja Rihter) so me poučili, da pravega seznama nimajo, ker so ga uničili Nemci, preden so zapustili Celje. Mogoče bi ga lahko našel v graškem arhivu. Pokazali pa so mi beležko, kjer je bilo z roko napisanih nekaj imen, vendar brez datumov in drugih podatkov, seveda daleč od znane nemške natančnosti.

Štajerski partizanski mit bi se zrušil

Ob predstavitvi knjige dr. Milka Mikole Sodni procesi na Celjskem 1944—1951 v Osrednji knjižnici v Celju sem v avli knjižnice govoril z dr. Jero Vodušek Starič in še z dvema zgodovinarjema o tem, da ni nemških dokumentov o zapornikih iz Starega piskra iz medvojnih let 1941–1945, ker naj bi jih bili Nemci uničili ali odnesli s seboj. Tako so mi povedali v muzeju, sem dodal. Vsi trije so mi enoglasno odgovorili, da to ni res, ker so okupacijske oblasti v Celju že pred 9. majem 1945 celjski Ozni oziroma novi oblasti vzorno izročile vse dokumente. Je pa res, da bi se, če bi prišle na dan vse resnice o sodelovanju gestapa in štajerskih partizanov, štajerski partizanski mit zrušil. Kasneje sem razmišljal, komu in zakaj v muzeju še danes ustreza, da so seznam slovenskih zapornikov prikriti, oziroma zakaj lažejo, da so jih Nemci uničili. Potreboval sem kar nekaj let, da sem prek posameznikov, ki jim ni bilo do prikrivanja in pačenja resnice, medvojne dogodke razvozlal in povezal. Andreja Rihter, članica ZLSD iz Celja, kot ministrica za kulturo zdaj skrbno bedi nad vodilnimi ljudmi v slovenskih muzejih in arhivih.

Anton Dorfmeister VIR: Facebook

Ustrelitev nacističnega funkcionarja Antona Dorfmeistra

Nacisti so v času vladanja izdali razglas, da bodo za vsakega zahrbtno ubitega nemškega vojaka ustrelili deset slovenskih talcev, za državnega funkcionarja ali po činu višjega vojaka pa sto. To so vedeli vsi tukaj živeči Slovenci in tudi vsi partizani.

Antona Dorfmeistra, visokega političnega funkcionarja za Štajersko, so ustrelili okoli osme ure zjutraj na svečnico, 2. februarja 1945, pri Frankolovem, pri hiši v Belem potoku št. 2, ki je last pokojnih Jerebov, po domače Boštjančkovih. Hiša stoji deset metrov od regionalne ceste Celje–Maribor. Izpred hiše so dvojne stopnice, ki vodijo do vhodnih hišnih vrat. Pred stopnicami je rasel zelo košat in širok zimzelen pušpanov grm. Partizanska zaseda, ki je čakala na Dorfmeistrov prihod, je izza tega grma opazovala cesto.

Očividka napada na Dorfmeistra Štefka Šibanc

Očividka napada na Dorfmeistra Štefka Šibanc pripoveduje: »Naš dom je v kraju Beli potok št. 1, oddaljen od Frankolovega proti Mariboru oziroma proti severu okoli dva kilometra in okoli 500 metrov od glavne ceste Celje–Maribor. Na svečnico (2. februarja) sem se zjutraj odpravila proti Frankolovemu. Pri glavni cesti me je ustavil neznanec, češ da ne morem na cesto, ker je zaseda. Odšla sem v hišo našega soseda Boštjančka, ker smo si bili zelo dobri. Hiša je bila odprta, vendar nikjer nobenega, tudi zadaj v hlevu ne. Vrnila sem se skozi vežo in stopila na ploščad pred hišo. Takrat je iz mariborske smeri oziroma Stranic pripeljal nemški vojaški tovornjak, tik za njim pa vojaški osebni avto. Razlegli so se streli. Tovornjak je odpeljal naprej, v osebnem avtomobilu pa je sovoznik dvignil obe roki in padel nazaj na sedež. Avtomobil je zavozil na našo stransko cesto in obstal. Odprla so se šoferjeva vrata in skoznje je skočil šofer, nemški vojak, oblit s krvjo. Zbežala sem po stopnicah proti Frankolovemu in nadaljevala pot po glavni cesti. Za seboj sem še slišala klic 'Begaj brate, Švabi idu'. Te besede so mi zvenele bolj s slovenskim naglasom. Po dobrih 200 metrih sem že srečala nemško policijsko patruljo, ki je hitela proti kraju napada. V tem času se je razlegla močna eksplozija. Na cesti, po kateri sem hodila, je pri Toplici, kakor smo na Frankolovem rekli malemu bazenu za kopanje, razneslo nemški vojaški tovornjak, na katerega so prej streljali partizani. Tovornjak je gorel, tako da sem se morala umakniti čez most na drugo stran potoka Tesnice. Kasneje sem izvedela, da je bil tisti, ki je dvignil roke, ustreljeni Dorfmeister, okrvavljeni vojak, ki je skočil iz avtomobila, pa šofer, ki se je pisal Mayerhofer.«

Štefka Šibanc iz Belega potoka pri Frankolovem je Janezu Črneju pripovedovala tudi o atentatu na Antona Dorfmeistra. FOTO: Ivo Žajdela

Klasična partizanska »akcija« s t. i. talci

Nemci so zato 12. februarja okrog 9. ure zjutraj na tovornjakih, pokritih s ceradami, pripeljali »talce« /žrtve povračilnih ukrepov, op. I. Ž./. Kolona se je ustavila na Frankolovem, ker so iskali prostor za obešanje. Zadnji tovornjak ni imel na zadnji strani spuščene cerade, tako da so se videli zaporniki v progastih oblačilih. Na zadnjo stranico tovornjaka so imeli naslonjene dvokolesne vozičke za prevoz vreč. To sem sam videl, saj vojaki niso odganjali ljudi od tovornjakov. Med ljudmi se je šepetalo, da bodo »talce« rešili partizani, saj jih je dovolj veliko število naokoli, celo neka brigada. Zgodilo se ni nič. Ko so se pozno popoldne prazni tovornjaki vračali skozi Frankolovo, je moja mama rekla, da so jih mogoče odpeljali v Maribor in so nas samo strašili, saj ni bilo slišati nobenega streljanja.

Naslednji dan se je razvedelo, kaj se je s »talci« zgodilo: prek plakatov, ki so jih Nemci razobesili po drevesih in oglasnih prostorih, in od ust do ust je šlo, da so jih obesili na Stranicah, ker drugje niso našli prostora.

Spomenik talcem pri Stranicah. FOTO: Ivo Žajdela

Ne gre mi v glavo, zakaj partizani »talcev« niso rešili

Obžalovanje, godrnjanje in jeza ljudi, češ da partizani niso rešili oziroma niso hoteli rešiti »talcev«, je bila kljub navideznemu molku in strahu pred Nemci velika. Pravzaprav se še do danes ni polegla. Na kraj zločina sem šel naslednji dan gledat grobišča. Dve veliki gomili sveže zemlje sta bili že označeni, vsaka s svojim križem in vencem. Takrat mi je bilo komaj deset let, pa vendar sem v sebi začutil srdito žalost in bes, zakaj so Nemci to storili. Nazaj grede sem videl in prebral plakat, ki je visel na kostanju pred Šnablovo hišo. Plakat sem previdno odstranil in ga zložil ter ga nesel teti Dani, da ga shrani. Povedal sem ji, da sem bil na grobovih in da mi ne gre v glavo, zakaj partizani »talcev« niso rešili, saj so tam vsenaokrog gozdovi in še Konjiška gora. Poučila me je, da so Nemci nekaj dni pred tem že vse zastražili in da vsega ne razumem.

Toda sum in dvom, da partizani »talcev« niso hoteli rešiti, se je med ljudmi ohranil do današnjih dni. Tako mi je pred kratkim neka gospa zaupala, da ji je partizanski terenec Lipški Valdi, ki se je skrival pri njih, rekel, da so bili prebivalci Štajerske premalo sovražni do Nemcev in da so hoteli partizani tudi na tak način spodbuditi upor prebivalcev.

Spomenik talcem pri Stranicah. FOTO: Ivo Žajdela

Izjava Lize Kropej iz Slovenskih Konjic

Zanimiva je tudi pisna in podpisana izjava Lize Kropej iz Slovenskih Konjic, Šolska ulica 14, ki jo je dala za občinsko komisijo za povojne in vojne poboje občine Slovenske Konjice 15. oktobra 1994. Izjava se glasi: »Skupina tukajšnjih partizanov, med njimi tudi Lojze Kolar iz Gabrovelj pri Slov. Konjicah (njegovega partizanskega imena se ne spominjam več), se je med okupacijo pogosto zadrževala v Škalcah pri Konjicah na domu Angele in Rezike Arzenšek. Tam so na podstrešju, kjer so imeli seno, večkrat tudi prenočevali. Ob nekem mojem obisku pri Arzenškovih sem doživela, da je bil v sobici poleg kuhinje partizan 'Ježek' /pojavlja se tudi v taborišču Teharje kot tisti, ki je hotel mladoletne domobrance prek njihovih pisnih izjav zavarovati, tako da so mu prvotne izjave padle v blato, nato pa jih je pozval, naj jih napišejo na novo, op. J. Č./, in dejali so mi, da se pri njih zdravi že ves teden. Med pogovorom Angele, Ježka in mene je prišla vsa bleda Rezika in dejala, da so Nemci obkolili hišo. Vračali so se s hajke na Pohorju. Angela je hitro odšla na dvorišče in jih povabila v klet na pijačo, kar so radi sprejeli. Eden od njih pa je prišel v kuhinjo in začel spraševati Reziko, ki je dobro govorila nemško, o partizanih. Pokazal je na vrata sobe, kjer je bil Ježek z nabito strojnico, in vprašal, kaj je tam. Hitro mu je začela govoriti, da je tam samo 'rumpelkamra' in k sreči ji je verjel.«

Spomenik talcem pri Stranicah. FOTO: Ivo Žajdela

Lojze Kolar je za svoje »zasluge« imel pozneje razne funkcije

»Potem, ko so 12. 2. 1944 v Frankolovem obesili sto talcev, med njimi konjiškega rojaka Toneta Mellivo, je Angela omenila Lojzetu Kolarju, da se vendar ni splačalo ubiti enega Nemca, ko je zato moralo pasti sto zavednih, poštenih Slovencev. Kolar ji je osorno odgovoril, da je že prav, da so to naredili Nemci, ker bi jih drugače morali pobiti oni, to je partizani. Arzenškova mi je to večkrat zgrožena pripovedovala, ker ni mogla razumeti, kako je to mogoče, saj je bil Melliva pošten in ugleden človek in zaveden Slovenec.

Lojze Kolar je za svoje 'zasluge' imel pozneje razne funkcije v Slovenskih Konjicah in dobil v last lepo posestvo z veliko hišo in vinogradi v Škalcah pri Konjicah, ki je bilo prej last Helene Wirt, rojene Zottel, katero so po osvoboditvi, čeprav je podpirala partizane, likvidirali /njeno truplo leži v grobišču Stranice, ob pokopališču, kjer je zdaj speljana cesta do tamkajšnjega kmeta, op. J. Č./, moža z otroki pa izselili.« Tako je zapisala Liza Kropej. Fotokopijo te izjave mi je dal nekdanji član občinske komisije za ugotavljanje medvojnih in povojnih pobojev v Slovenskih Konjicah, upokojeni župnik Štefan Verež.

Spomenik talcem pri Stranicah. FOTO: Ivo Žajdela

Zgodba o osebnem avtu DKW-sonderklasse

Pričevanje Marjana Pristovnika, mehanika iz Celja: »Leta 1947 sem bil šofer pri direktorju EMA (nekdanji Westen) tovarišu Avgustu (Gustlu) Peperku. Razložil mi je, da je nekdanjemu prokuristu pri Westnu dr. Ržichi za požrtvovalno pomoč pri urejanju gospodarjenja in trženja izdelkov tovarne priskrbel dokumente ter dva tovorna vagona, da se je z vso družino, pohištvom in premičninami izselil v Avstrijo. V zahvalo pa mu je dr. Ržicha podaril z vsemi urejenimi dokumenti in ključi popolnoma nov osebni avto DKW-sonderklasse, ki je imel namesto lesenih delov že samo kovinske. Avto je bil garažiran v Libojah v keramični tovarni, kjer je bil direktor Tillinger. S direktorjem Peperkom sva se zapeljala v Liboje, da avto prevzameva. Peperko je odšel k Tillingerju na prijateljski razgovor in zato, da bova avto odpeljala. Čez nekaj časa se je mrk in razburjen vrnil. Avta ni dobil, ker je bil novi lastnik že Tillinger. V razburjenju je rekel 'preklet SS-ovec', ker je pospravil Dorfmeistra, mu je Ozna dala avto. Bil sem tiho, vedel sem, da je bil Tillinger SS-ovec, saj sem ga leta 1943 videl na gestapu, kamor sem bil klican na zaslišanje zaradi posesti puške 'flobert', ki sem jo za drugega prodajal. Prav tako so po Celju že dolgo šušljali, da je imel Tillinger na roki tetovirano znamenje SS, katerega so dobili samo prostovoljci /enako mi je povedal inž. Ludvik Krese iz Laškega, Tillingerjev sošolec, op. J. Č./. Avto sem popravljal tudi visokemu oficirju Ozne, kateremu sem omenil, da ima Tillinger za svoje 'zasluge' pri Dorfmeistru boljši avto. Jezno mi je odgovoril 'Kako pa ti to veš?' Peperka sem vozil še kar nekaj časa, zato se spominjam, da je v jezi, ko je slišal, da ga bodo zamenjali na direktorskem mestu, meni naročil, da ga zapeljem pred hotel Evropo, kjer sem ga v avtu moral počakati. Čez pol ure je prišel in mi naročil, naj ga zapeljem domov. Drugi dan sem zvedel, da je v hotelu pretepel takratnega znanega celjskega oblastnika Gradišnika, ki bi moral priti na njegovo direktorsko mesto, in mu zlomil roko. Moram reči, da je Peperko za mene bil dober človek.«

Po demokratizaciji so spomenik pri Stranicah opremili z imeni tam obešenih. FOTO: Ivo Žajdela

Komunisti na Celjskem so bili povezani z gestapom

Po več kot polstoletnem časovnem presojanju navedenih dogodkov, ki nimajo komunistične in revolucionarne glazure, lahko sklepamo, da so bili revolucionarji v okviru OF na Celjskem povezani z gestapom. To prek svojih družinskih podaljškov, ki so na oblasti in položajih, prek združene liste in zveze borcev še danes uspešno prikrivajo. Sama »zgodovinska dejanja« pa še bolj napihujejo in prikrojeno prikazujejo, saj bi drugače po tolikih letih obrabljena glazura prepustila pogled na lažno sredico.

Izpust zapornikov s poprejšnjim zaprtjem »aktivističnih deklet« je bila dobro pripravljena in koordinirana gestapovsko-partizanska »reševalna« akcija, ki so si jo zaradi zmage zavezniških sil prisvojili celjski partizani in s tem 58 let lažne slave in zelo oprijemljivih materialnih in družbenih privilegijev.

Prek Nemcev so se znebili svojih bodočih političnih nasprotnikov

Atentat na Dorfmeistra je bila revolucionarno usklajena ideja najvišjega pokrajinskega vodstva OO OF in partijske Vos. Prek Nemcev so se znebili in »kaznovali« svoje bodoče politične nasprotnike, ki so med ljudmi sloveli kot zavedni in pošteni Slovenci, ki se niso hoteli za vsako ceno priključiti partizanom-revolucionarjem, ampak so se raje vrnili v nemški zapor. Hkrati so preverili verodostojnost prebeglega esesovca, ki se jim je prek prelite krvi dosmrtno zapisal. To so z direktorskimi mesti tudi dosmrtno in hvaležno nagrajevali, kar komunisti zaradi svoje varnosti vseskozi počnejo, saj to nagrajevanje nikoli ne gre iz njihovih žepov, ampak vedno iz žepov ljudskih množic.

Kruto in krvavo kaznovanje nekdanjih kmečkih partizanov in njihovih zaveznikov, ki so se upirali revolucionarni prevari, so slovenski boljševiki prinesli s seboj iz preverjenih ruskih izkušenj in njihovih šol.

Po demokratizaciji so spomenik pri Stranicah opremili z imeni tam obešenih. FOTO: Ivo Žajdela

Resnica o dvojnem življenju partijsko-partizanskih političnih organov

To, da v Celju lažejo, da so sezname zapornikov Starega piskra iz let 1941–1945 uničili Nemci, preden so odšli, pa govori o strahu, da bi prišla na dan resnica o dvojnem življenju partijsko-partizanskih političnih organov. Samo pomisliti je treba na sezname talcev iz Bočne, Šmartnega ob Dreti, Frankolovega in še veliko drugih, ki so jih Nemci s komentarji zapisovali ter tudi razlagali, kdo jim jih je izdal in zakaj.

Tisti, ki se poglobljeno loti skrivnosti nekdanjih muzejev revolucije (sedanjih muzejev novejše zgodovine), bo kmalu prišel do spoznanja, zakaj jih vodijo člani združene liste in zakaj ti muzeji prikazujejo razne Hermanove brloge, čevljarske in frizerske delavnice, krojaške delavnice in podobne obrtne razstave, namesto nekdanjih družbenih, vojnih in povojnih dogodkov. Medvojna in povojna resnica bi pripeljala do resnice sedanje (Kučanove) oblasti in do resnice Kučanovih bogatašev.

50-letna orwellovska vzreja je zajela vse plasti naroda

Pranje možganov s prirejeno resnico prek vseh vrst šol in oblastnih ustanov, kombinirano z vsajenim strahom za življenje in eksistenco na eni strani, na drugi strani pa z materialnimi dobrinami in podeljevanjem vseh vrst družbenih privilegijev tistim, ki so se vdano primorano, navdušeno ali molče pridružili revoluciji, je bila preizkušena boljševiška metoda. Z njo so začeli prevzgajati, dresirati, vzrejati in selekcionirati večinski, čredni del naroda. Takšna 50-letna orwellovska vzreja je zajela vse plasti naroda, tudi še živeče žrtve in preganjance revolucije, ki so velikokrat zaradi prirojene pragmatičnosti in želje po oblasti postali celo izvajalci revolucionarnih zaukazanih nalog. To razmišljanje in ugotovitve sem zapisal zaradi tega, ker ne morem razumeti, da je po tolikih letih mogoče še vedno lagati, pačiti, prilagajati in tajiti tisti del zgodovine, ki bi razgalil komuniste in njihove okostnjake. Opisani dogodki pa so prav takšni.

Nadaljevanje v: Janez Črnej, veterinar, Celje, poboji, grobišča [39]

Janez Črnej, Žrtvovanje nedolžnih, Stranice, Demokracija, 19. 2. 2004

1/8