Nadaljevanje iz: Janez Črnej, Celje, Stari pisker, Frankolovo, Stranice, talci, Anton Dorfmeister [38]

/Besedilo je Janez Črnej napisal leta 2008./ Rodil sem se 21. maja 1935 v Celju. Moja mama Milena, roj. Bezenšek, iz Frankolovega, je izvirala iz stare kmečke, trgovske in gostilniške družine. Moj oče, doma iz Frama, pa iz stare kmečke, mlinarske in vinogradniške družine. Oče je leta 1919 začel službovati v Celju, kot meščanski učitelj na deški meščanski šoli, pred tem in pred prvo svetovno je kot učitelj služboval na Vidmu pri Krškem. Leta 1927 je postal ravnatelj deške meščanske šole in to ostal vse do okupacije aprila 1941. Leta 1934 se je poročil in dobil v uporabo celjsko občinsko stanovanje. Moje rojstvo leta 1935 je že bilo v meščanski družini. Naš umik iz Celja v začetku okupacije nas je rešil izselitve. Zavetje smo dobili pri mamini mami v Frankolovem. Kot družina smo se za dolgo časa poslovili od Celja.

Partijski funkcionar je očeta vrgel iz službe

Septembra 1945 sva se z očetom vrnila v Celje, jaz kot desetletni dijak prvega razreda gimnazije, oče kot predmetni učitelj na drugi ali nižji gimnaziji, njegovi bivši deški meščanski šoli, ki so jo ukinili. Stanovala sva kot podnajemnika, vsak na svojem koncu Celja, jaz pri družini pokojnega šolskega upravitelja iz Vojnika Vida Vertačnika, oče pri neki stari gospe, mama pa je ostala pri svoji mami v Frankolovem.

Očeta so že čez štiri mesece nagnali iz šole. 4. januarja 1946 mu je šolski partijski funkcionar Mišo Bobovnik na listku papirja z svinčnikom napisal, da mu drugi dan ni potrebno več priti v šolo, ker je upokojen.

Janez Črnej in pričevalka Štefka Šibanc iz Belega potoka pri Frankolovem. FOTO: Ivo Žajdela

Z njihovima otrokoma sem preživljali nasilno smrt njihovega očeta

Tako sem sam ostal v Celju, pri družini Vertačnik, vse do moje mature leta 1953. Družina, že brez očeta, je imela štiri otroke, eno dekle in tri fante: Majdo, Vido, Cirila in Janeza. Poleg tega je gospa Marija Vertačnik, ki je bila že nekaj časa vdova in brez pravih dohodkov, vzela še dva do tri podnajemnike, seveda gimnazijce, razen častite sestre Frumencije. Tudi nam podnajemnikom je bila gospa Vertačnik druga mati. V Celju so šolske sestre razlastili premoženja ter jih razgnali na vse konce. Tako je sestra Frumencija našla zatočišče pri gospe Vertačnik.

Pod nami v istem bloku je stanovala družina Miloša Pšeničnika. Z njihovima otrokoma Mileno in Danilom smo preživljali sojenje in nasilno smrt njihovega očeta. Upam, da smo jima bili v uteho, saj smo še danes prijatelji.

Na veterinarsko fakulteto univerze v Zagrebu

Leta 1953 sem se od Celja spet za nekaj časa poslovil. Moje begunsko bivanje pri stari mami in teti na Frankolovem je pustilo posledice. Imeli so konje, krave, prašiče, pse, kure, kunce in veliko posestvo. Oče me je usmerjal v hribe, gozdove in naravo, mama pa na delo na kmetiji pri teti in stari mami. Tako sem se najprej vpisal na gozdarsko fakulteto v Ljubljani, nato pa še isto poletje, na mamin nasvet, na veterinarsko fakulteto univerze v Zagrebu. Univerza v Ljubljani še ni imela veterinarske fakultete; ustanovili so jo okoli leta 1958.

Ko sem čez leta primerjal obe fakulteti, sem ugotovil sledeče: na zagrebški se je govorilo »gospodin«, na ljubljanski pa »tovariš«. Zagrebška fakulteta je zaradi dobrih profesorjev in dobrega medicinskega programa bila evropsko priznana in diploma je študentom omogočala zaposlitev kjerkoli v Evropi. Partija pa je imela svoj vpliv tudi v Zagrebu, saj so študentje, člani partije, imeli pravice do sob v študentskih domovih, ki so bile občutno cenejše od privatnih, ki smo si jih morali poiskati ostali.

Avtor Janez Črnej kaže kraj, kjer je v pobočju Kislice nad Frankolovim Ravnjakova domačija; tam so mučili Dragico Šibanc. FOTO: Ivo Žajdela

Takrat je Hrvaška še skušala ohranjati krščanske vrednote

Starejši profesorji so nas po ovinkih nagovarjali na praznovanje cerkvenih praznikov. Tako nam je Akademik profesor Režek pred božičem na predavanjih razlagal kako dobro potico pečejo Slovenci za ta praznik in kako dobre klobase delajo na domačih kolinah ob božiču. Prof. dr. Režek je bil častni občan Rogaške Slatine in kandidat za Nobelovo nagrado iz organske kemije. Za naše prazne želodce je bil to močan poziv, da gremo domov, kljub predavanjem; na sam božič je po urniku predavanj bil na vrsti prav akademik Režek. Da bi ugotovil kako vestne študente ima, so se morali vsi prisotni študentje na predavanju podpisati na seznam. Pri izpitu na koncu leta pa so vsi ti tudi padli. Drugi smo to ugotovili šele naslednje leto. Takrat je Hrvaška še skušala ohranjati krščanske vrednote. Ženski krščanski redovi so se lahko v javnosti pojavljali v svojih oblačilih, kar je bilo v Sloveniji že dolgo prepovedano.

Študijski program je temeljil na črednem zdravljenju živali

V Ljubljani je veterinarska fakulteta nastajala iz treh razlogov, navidezno iz nacionalnih potreb, v resnici pa iz partijskega programa razlastitve samostojnosti kmetov in partijsko-partizanske ljubljanske kaste. Najprej, študijski program je temeljil na črednem zdravljenju in zaščiti goved in prašičev, v skupnih, velikih hlevih državnih posestev in zadrug. Medicina in zaščita posameznega osebka ni bila tako važna, na zagrebški fakulteti pa najbolj. V manjših kmečkih hlevih je bila posamezna žival pomembna za obstoj kmetove družine. Drugič, peščica partijsko-partizanske elite živinozdravnikov si je preko fakultete začela ustvarjati ­profesorske naslanjače ne na podlagi znanja, ampak političnih zaslug. Tretjič, nacionalni pomen ali interes je bil maska za zgoraj navedeno.

Pred ustanovitvijo fakultete je okoli 300 takratnih terenskih živinozdravnikov po Sloveniji preko svojih društev ugotovilo, da je fakulteta nepotrebna, ker je takratna SRS rabila letno 20 do 25 novih diplomantov, večje število pa bo povzročilo brezposelnost in zaposlovanje izven poklica in izven republike. Bo pa tudi hudo finančno breme za Slovenijo. Po desetletjih so leta 1990 živinozdravniki ugotovili, da so kolegi iz 60. let imeli prav. Vendar je režimska peščica svoje partijske cilje dosegla.

Janez Črnej kaže dolinico z zasutim Hasenbichlovim rudnikom premoga pri Stranicah. Prepričan je bil, da je v njem grobišče Hrvatov. FOTO: Ivo Žajdela

Leta 1961 sem postal veterinar

Moje študijsko obdobje v Zagrebu, vojaško v veterinarsko oficirski šoli v Sarajevu in vojaško služenje v Foči in Čemernim nad Gadskim poljem ter obveznim veterinarskim stažem, se je končalo konec leta 1961. 1. decembra tega leta sem dobil službo v veterinarski postaji Slovenske Konjice, izpostavi Vitanje. Hriboviti kraji Kozjeka, Javorja, Stenice in vitanjskega Pohorja so bili primerni za moje edino prevozno sredstvo »noge«. K sreči so bili ljudje hvaležni in razumevajoči za moje delo, saj sem lahko na dan včasih opravil samo dva obiska. Cest in telefonov ni bilo in pešačenje po pohorskih razdaljah je zahtevalo ure. Ko sem šel na teren, sem na ambulantna vrata obesil napis »Pridem kmalu, grem na obisk, prosim počakajte v gostilni«. Ko sem prišel nazaj, sem našel marsikatero stranko tako pijano, da sem komaj izvedel, zakaj me čaka.

Pojem »pohorska ura« ima svoj pomen

Pohorske kmetije so samotne in raztresene ob gozdnih poteh, križišči in odcepih, kjer nimaš koga vprašati za pravo pot in je bila prava težava najti pot do kmeta, ki me je potreboval. Tako sem se naučil zahtevati vodiča, ki je bil največkrat otrok, če pa tega ni bilo pa v naslovu domače ime. Če sem imel srečo, da sem med potjo koga srečal in vprašal, katera pot je prava do kmeta, ki me je rabil, sem za razcepe in križišča vedno vprašal na katero roko gre prava pot. Leva in desna stran jim velikokrat ni bila prav jasna. Kar sem potem plačal z polurnim ali urnim nepotrebnim pešačenjem. Tudi ure so imeli zelo raztegljive, pol ure hoda je bilo uro hoda. Zato ima pojem »pohorska ura« svoj pomen.

Za občino je bil bolj važen politični mladinski funkcionar

Poleti 1962 sem ustanovil Turistično društvo Vitanje. Ugotovil sem, da ima Vitanje poleti izjemno ugodno klimo. Geološka prelomnica med pohorskim tonalitom in apnenčastimi hribi Kozjekom, Javorjem in Stenico omogoča vitanjski kotlini bogato in raznovrstno rastlinstvo travnikov in gozdov ter posledično tudi živalstva. Rečica Hudinja s pritoki je bila bogata s potočnimi postrvmi in takrat še s potočnimi raki. V trgu je bilo devet gostiln in štiri so imele sobe za tujce, ki so še pred drugo svetovno vojno čez poletje prihajali iz Vojvodine, Slavonije in Banata. Turistično društvo je dobro zaživelo in živi še danes. Z mojim odhodom pa je za nekaj desetletij zaspalo. Čez leto in pol, ko se mi je rodil sin iz prvega zakona, sem se odločil za odhod. Občina Slovenske Konjice mi je na mojo prošnjo za stanovanje odgovorila, da je za njih bolj važen politični mladinski funkcionar na občini kot živinozdravnik v Vitanju.

Drugi kraji, drugi običaji, partija pa ista

Takrat sem šele bolj razumel besede okrajnega veterinarskega inšpektorja dr. Antona Kovača, ko sem kmetom pomagal priti do premij za mlade pitance, ki so bili v resnici malo starejši, kmetijski zadrugi pa tega nisem priznal, zakaj se brigam za vitanjske kmete, saj ne bodo preživeli in bo čez nekaj časa to območje prerasel gozd.

S političnim pelinom iz Vitanja sem odšel na novo delovno mesto na kmetijski kombinat Veterinarsko ambulanto Šentjur pri Celju. Drugi kraji, drugi običaji, partija pa ista. Teren je bil za delo lažji, kmetje revnejši, manj razgledani in podvrženi domačim mazačem, kakor smo rekli. Ti so s svojimi pristopi z zdravljenji različnih bolezni kmetom naredili kar precej škode.

Občina, ki se je takrat uradno imenovala zaostala, čez nekaj let pa nerazvita, je imela nekaj luknjastih in prašnih makadamskih cest, vse ostalo pa so bili zelo blatni kolovozi. Brez gumijastih škornjev nisi mogel nikamor. Kadar sem prišel v Celje po bencin, ker v Šentjurju črpalke ni bilo, so me takoj vprašali, če sem iz Šentjurja. V Vitanju sem se z bančnimi in zadružnimi posojili prebil do fička.

Janez Črnej ob odkritju (izkopu) grobišča v protitankovskem jarku, na katerem je zgrajena tudi osnovna šola Frana Roša na Golovcu (zadaj). FOTO: Ivo Žajdela

Starša sta s po dvajsetih letih begunstva vrnila v Celje

Čez tri leta sem imel srečo, dobil sem ponudbo za službo v Celju in se tako rešil zaostale nerazvitosti šentjurskega mešetarstva. Tako sem se po dolgih letih spet vrnil v Celje. Tudi moji starši so bili spet v Celju, saj so s Frankolovega morali oditi. Moja sestrična, ki je bila poštarica v Kozjem, se je nesrečno poročila z avtobusnim šoferjem, bivšim partizanom, ki je bil hud kvartopirec. Na kartah je zapravil velike vsote denarja, ki ga je nakradel pri avtobusnem podjetju, kjer je kot šofer pobiral tudi za prevoze potnikov. Ko so ga odkrili, so s pripombo, ker je bil partizan, zahtevali vračilo denarja in zapustitev delovnega mesta. Da bi teta skrila veliko družinsko sramoto, ki jo je povzročil sestričin mož, velika partizansko-šoferska baraba, je morala prodati polovico posestva s hišo, kjer sta bila moja starša po smrti stare mame najemnika. Napeli so vse politično-sorodstvene zveze, da sta moja starša po dvajsetih letih begunstva spet dobila eno in pol sobno stanovanje v Celju.

Ljubljanska veterina je bila usmerjena v čredno medicino velikih hlevov

Na novem, že tretjem delovnem mestu sem se posvetil službi in stroki. Na veterinarski postaji smo imeli veliko dela in dnevnih obveznosti: dežurstva, osemenjevanje krav, ambulantno delo, kontrola živil živalskega izvora v klavnici, trgovinah in gostilnah ter zbiralnicah divjačine, kontrola mleka in mlečnih izdelkov v mlekarni in mlečnih zbiralnicah. Posebno privlačno in strokovno delo so bile operacije zaradi tujka (kovinski predmeti v vampih).

Delovni dnevi so bili dolgi od deset do dvanajst ur, v času dežurstva pa več, saj smo dežurali za cela območja. V Celju je bilo veliko več cest do zaselkov in veliko več telefonov po hišah. Z Vitanjem in Šentjurjem je bilo neprimerljivo. Seveda pa so bile večje tudi obveznosti. Pri hišnih telefonih so morale brezplačno dežurati žene ali pa kakšni sorodniki. Osebni avto in hišni telefon z dežurstvom pri telefonu je bila živinozdravnikova zaveza, če je hotel dobiti službo, vsaj v Celju.

Sčasoma smo zaradi vedno večjega pritiska lastnikov malih živali morali začeti širiti svoje znanje tudi v tej smeri. Dosegljiva je bila samo nemška literatura. Niti zagrebška niti ljubljanska fakulteta nista nudili dovolj znanja študentom iz tega področja. Študijske usmeritve zagrebške fakultete so bile medicina posameznih velikih živali, ljubljanske, ki je bila veliko mlajša, pa čredna medicina velikih hlevov.

Nadaljevanje v: Janez Črnej, veterinar, okolje, Celje, poboji, grobišča [40]

1/5