Nadaljevanje iz: Janez Črnej, veterinar, Celje, poboji, grobišča [39]

/Besedilo je Janez Črnej napisal leta 2008./ Posvetil sem se tudi društvu veterinarjev in veterinarskih tehnikov, preko katerega smo se lahko izobraževali in cehovsko družili v lokalnem, republiškem in zveznem merilu. Kar nekaj let sem bil tajnik celjske zveze.

Oče in poklic sta me pripeljala tudi med lovce. Bolezni divjadi in lovskih psov so me porinile med funkcionarje celjske lovske zveze. Vendar predsednik gojitvene komisije celjske zveze in njen podpredsednik nisem bil dolgo, kajti ko se je zbudila partija, je hitro ukrepala. Ostal pa sem navaden lovec.

Celjski komunisti so bili neverjetno fijakarsko in ideološko primitivni

Zaradi celjske industrije, ki je imela tudi politične obveznosti, so se bivalne razmere Celjanov zelo poslabšale. Cinkarna Celje in Emo Celje sta s svojimi izpusti v zrak ter odpadki v zemljo in vode ogrožala tudi ostale bivalne in življenjske dejavnosti Celjanov. Veterinarska postaja Celje je skozi desetletja imela neozdravljive, zastrupitvene probleme goved, konjev in prašičev, na velikem območju takratne še velike občine.

Celjska partija z svojimi komunisti, ki so bili neverjetno fijakarsko in ideološko primitivni, umsko pa omejeni, kljub svoji uradni izobrazbi, tudi zdravniški, so z svojimi političnimi početji začeli življenjsko ogrožati tudi sami sebe. Društvo za varstvo okolja, ki ga je partija sama organizirala preko Socialistične zveze, je otroke po šolah učilo pobirati smeti in zbirati papir.

Janez Črnej kaže na sedanjem pokopališču, kje so zakopavali posmrtne ostanke iz grobišč, ki so jih našli ob gradbenih posegih po Celju (zadaj levo in za smreko trafopostaja Selce, na hribu Sv. Jožef). FOTO: Ivo Žajdela

Cinkarna je Celjane zastrupljala z dioksini in polikloriranimi bifenili

Nekoč je Socialistična zveza Celje organizirala predstavitev raziskovalne naloge, ki jo je predstavil partijski sekretar Cinkarne Celje Dani Podpečan, inženir kemije. Kolega iz sosednjega zavoda, ki je bil kot delegat zadolžen za to, ni pa imel časa, me je prosil, naj grem jaz namesto njega. Zgrožen sem poslušal kakšne poizkuse dela Cinkarna še poleg svoje, že itak uničujoče dejavnosti za okolje in ljudi. Z svojimi dolgoletnimi poizkusi, ki so bili uradno dovoljeni od takratnega ministrstva za zdravstvo dr. Antona Fazarinca, so Celjane zastrupljali z dioksini in polikloriranimi bifenili.

Lotil sem se študija literature o onesnaževanju okolja

Že naslednji dan sem poiskal vodjo društva za varstvo okolja, da se včlanim v njihovo društvo. S svojo dejavnostjo in programom sem kmalu postal predsednik. Kmalu pa tudi trn v peti partijsko-občinske cinkarniške naveze. Po nasvetu mojega podpredsednika, novinarja Petra Kavalarja, ki je bil komunist, sva v izvršilni odbor društva predlagala čim več po položajih in poklicih znanih Celjanov, od novinarjev, tožilcev, zdravnikov, profesorjev, učiteljev, pravnikov in agronomov. S pomočjo znanca sem prišel do nemške okoljske literature, ki me je usmerila, kakšne analize rastlin, živalskih organov, živali, zemlje in zraka je potrebno narediti, da dokažeš zastrupljenost okolja, zato sem se lotil dela. Najprej sem se lotil študija literature, ki mi je kljub nemškemu jeziku zaradi mojega predhodnega zagrebškega fakultetnega znanja omogočila dobro razumevanje problema.

Janez Črnej kaže na sedanjem pokopališču, kako so uredili grobove za okupatorjeve vojake. Umorjene Slovence pa s pozicije politične moči poskušajo pustiti nepokopane. FOTO: Ivo Žajdela

Javnost smo začeli obveščati o ogroženosti ljudi zaradi onesnaženosti

Kako finančno speljati analize? Klavnica Celje in občina Celje sta bili zelo zainteresirani za izvoz mesa. Tuji kupci pa so že zahtevali poleg bakteriološkega izvida še kemični izvid, vendar kemični niso bili dostopni vsakomur, saj je nad njimi bdel občinski inšpektor. Veterinarska postaja Celje je bila pooblaščena za operativno inšpekcijo, posredno pa tudi jaz. Tako sem preko mojih kolegov iz službe prišel do teh izvidov, ki sem jih začel dobro razumevati šele po preučitvi nemške okoljske literature, ki pri nas ni bila dostopna. Na podlagi teh analiz sem prepričal izvršni odbor društva, da je okoljsko stanje in stanje zdravja ljudi v Celju resno ogroženo in da je potrebno o tem obvestiti javnost. Novinarjem, posebno Kavalarju, Cvirnovi in mojim člankom, ki so jih časopisi objavljali, gre zahvala, da je javnost o tem bila dobro in pravilno obveščena.

Celjsko zemljo smo analizirali kot rudniško jalovino

Ko sem začel zbirati sponzorje za direktno plačevanje kemičnih analiz zemlje in rastlinstva, nisem imel več problema. Tukaj se je najbolj izkazala zavarovalnica Triglav, njen pokojni direktor je imel raka in njemu osebno sem moral poročati rezultate analiz, ki jih je zavarovalnica tudi takoj plačala.

Pri analizi zemlje, umetnega gnojila nitrofoskala in krompirja sem se bal, da od Inštituta Jožef Stefan ne bom dobil resničnih rezultatov. Slučaj in sreča pa je nanesla, da sem v Hmezadovem inštitutu Žalec naletel na inž. kemije, ki je imel kolega v trboveljskem rudniškem laboratoriju, ta pa je imel pogodbo z Inštitutom Jožef Stefan za kemične analize rudniške jalovine. Tako so moji veterinarski kolegi iz Trbovelj, Izlak in Celja v oštevilčenih vrečkah nosili celjsko zemljo, ki jo je analiziral Inštitut, kot rudniško jalovino. Pri krompirju in nitrofoskalu pa mislim, da so v laboratorijih zamižali na obe očesi, saj so jih rezultati analiz zemlje že močno presenetili.

Začeli smo izvajati politični pritisk na občinske organe

Z argumenti teh analiz je društvo začelo izvajati politični pritisk na občinske organe. V celjskem Novem tedniku sem pismeno, na podlagi naših napisanih argumentov, zahteval odstop občinskega vodstva (bilo je okoli leta 1989).

Takratni predsednik občinske skupščine Tone Zimšek in predsednik izvršnega sveta Marjan Ašič sta mi pripravila nekakšno zaprto sojenje pred vsemi občinskimi inšpektorji, zavodi za zdravstveno varstvo in predstavniki Cinkarne in Ema. Novinarji niso bili vabljeni.

Janez Črnej kaže, kje je bil vhod v zasuti rudnik Pečovnik pri Celju. FOTO: Ivo Žajdela

Obtožili so me bogokletnih dejanj in zagrozili z izgonom iz Celja

Glavni tožilec je bil Marjan Ašič, predsednik izvršnega sveta občine, stranski pa partijski sekretar Dani Podpečan, dipl. ing. kemije in glavni ustvarjalec cinkarniške zastrupljajoče alkimije. Pred seboj sem imel več kot 23 tožilcev. Stranska dvorana Narodnega doma je bila skoraj polna. Sam sem bil s svojo aktovko, polno analiz in svojega znanja, pripravljen na spopad. Ašič me je obtožil bogokletnih dejanj z grožnjo razpusta društva in mojega izgona iz Celja. Podpečan pa mi je obljubil kar nekaj tožb pred sodišči zaradi izmišljotin o Cinkarni. Po mojem dveurnem zagovoru, ki je bil tudi napad, je direktor zdravstvenega zavoda iz Novega mesta v svojem zaključnem in mnenjskem govoru ugotovil, da tako celovite slike o zastrupljanju okolja v Sloveniji še ni slišal. Nastala je mučna tišina, brez pravega zaključka. Potem smo se razšli. Časopisi in radio so drugi dan o tem molčali. Upam, da je ostal vsaj kakšen občinski zapisnik, ali pa so ga po stari navadi uničili.

Molk zaradi častihlepnosti, denarja in prikrivanja krivde

Rezultat se je pokazal čez nekaj časa. Občina Celje je naročila pri prof. dr. Lobniku tematsko karto celjskih zemljišč, ki se je na koncu natanko ujemala z ugotovitvijo društva za varstvo okolja Celje. Razen, da so bili krivci zamegljeni, in to predvsem Cinkarna Celje, Emo Celje in kmetijstvo. Prva dva zaradi denarja, kmetijstvo pa zaradi agronomskega ceha prof. dr. Lobnika, ki je bil politično močan agronomski komunist. Kmetijstvo je do takrat že več kot dvajset let uporabljalo umetno gnojilo nitrofoskal, ki ga je hrvaška Ina izdelovala iz severno afriških rudnin, te pa so vsebovale težke kovine, fluor in naravne radionukleide. Kemijski inštitut tovarne umetnih gnojil Ruše, ki smo ga zaprosili za strokovno mnenje, nam je pismeno odgovoril, da se tako gnojilo lahko uporablja največ deset let.

Pri javni razgrnitvi tematske karte, ki jo je organizirala občina Celje, predstavitev pa je vodil prof. dr. Lobnik, zaradi častihlepnosti, denarja in prikrivanja krivde industrijsko-agronomskega ceha, delo in ugotovitve društva sploh niso bile omenjene.

V pomladnih strankah je bilo dovolj krtov

Po časovni oddaljenosti in premislekih mojih znancev mi je takratno obnašanje novinarjev postalo jasno. Tisti čas je že pihljal slovenski in evropski pomladni veter. Društva za varstvo okolja so bila idealna baza za kasnejše volivce stranke Zelenih Slovenije, ki so po vsej Evropi leve stranke. Kučanov štab, ki se je že od leta 1986 po nasvetu Gorbačova pripravljal za navidezni sestop z oblasti, si je že pripravljal volivce za stranko Zelenih Slovenije, ki jo je v Mostecu v Ljubljani ustanovil Kučan. Toda Kučan takrat še ni vedel, kako se bo na demokratizacijo odzvala takrat že skoraj samo srbska JA. Vedel pa je, kako bodo volili slovenski volivci. Zato si je to stranko močno želel, da bo lahko z njo po potrebi manipuliral. Če se bo jugoslovanska vojska odzvala ostro in napadalno, bo Zelene Slovenije potisnil v Demos, ki bo zato zmagal, sam se bo pa lahko pred sankcijami JA skril za Pučnik-Demosovo svojeglavost ter odnesel celo, svojo komunistično zadnjico. Padale pa bi Demosove glave. Istočasno je bilo v stranki Zelenih Slovenije dovolj krtov, kakor tudi v drugih pomladnih strankah, z republiškim predsedstvom vred, ki so na Kučanov namig delovali v njegov prid in prid takratnih strank kontinuitete.

Bilo je tako hudo, da nekaj let nisem hotel na noben pogreb

V teh, za mene burnih dveh desetletij, od 70. do 90. let, mi je v dveh letih umrl oče za kapjo, mamo mi je do smrti povozil avto, umrli pa so tudi tete in strici po obeh straneh. Bilo je tako hudo, da nekaj let nisem hotel na noben pogreb. V tem času sem se tudi ločil, kupil staro hišo, se drugič poročil in dobil hčerko in se vpisal na študij tretje stopnje za zdravljenje malih živali v Ljubljani.

Janez Črnej kaže, kje je bil vhod v zasuti rudnik Pečovnik pri Celju. FOTO: Ivo Žajdela

Nazori in izkušnje mojega očeta so mi bili vsajeni pod kožo

Moje javno življenje se je pred prvimi demokratičnimi volitvami spet intenziviralo. Kandidacijski štab pomladnih strank, še danes ne vem kdo ga je sestavil, me je po telefonu zaprosil za kandidaturo na republiških volitvah. Vpisan sem bil v Slovensko demokratično zvezo. V tem času je nastal Demos, v imenu katerega sem kandidiral za zbor občin. Takrat sem bil še zelo aktiven in novinarsko podprt predsednik Društva za varstvo okolja. Ko se je po časopisih in radiu izvedelo, da kandidiram za Demos, me je v nočnem času, po 22. uri, dva dni zapored klicala Jelka Kraigher, takratna predsednica Zveze društev za varstvo okolja. Vsakič me je po dve uri prepričevala, da za Demos ne smem kandidirati, ampak za stranko Zelenih (ki jo je ustanovil Kučan). Sklicevala se je na mojega daljnega sorodnika v Ljubljani, ki je bil predsednik takratnega Ustavnega sodišča SRS, da se moram zgledovati po njem. Seveda ni poznala nazorov in izkušenj mojega pokojnega očeta, ki so bili pri meni že globoko vsajeni pod kožo, poleg tega ni poznala vsebine pisma, ki sem ga pisal mojemu daljnemu sorodniku ob smrti njegove žene, ko se je odpovedal svojega sina.

Novinarji me niso več upoštevali, objavili so mi le pisma bralcev

Prve volitve so bile v družbeno politični zbor proporcionalne, v zbor občin večinske, v dveh krogih, v zbor združenega dela pa večinske, v dveh krogih, po uslužbencih podjetij, ki so kandidate predlagali. V prvem krogu nas je bilo v Celju sedem kandidatov. Dobil sem od vseh sedmih največ in to 27 %. V drugem krogu, ko sva bila samo dva, pa 75 %.

Od takrat naprej, do konca mojega poslanskega mandata, me novinarji niso več upoštevali, niti kot poslanca zbora občin niti kot predsednika Društva za varstvo okolja ali podpredsednika celjskega Demosa. Objavili so mi le pisma bralcev. Od jeseni 1990, ko sem kot predsednik Komisije Demos za odkrivanje grobišč začel pisati o odkritih grobiščih, so se me novinarji še bolj izogibali. Na občini so mi ukradli moje poročilo, ki so ga nato v nadaljevanjih objavili v časopisu. S tem so za nekaj časa dosegli cilj, da mi ljudje niso več tako zaupali podatkov o lokacijah grobišč. Šele kasneje, ko sem bil izvoljen za občinskega svetnika na skupni listi Narodnih demokratov in Ljudske stranke, se je zaupanje izboljšalo. Dokončno je zaupanje vrnil dokumentarec Dosje pogrešani, posebno pri tistih, ki so bili politično preganjani.

Konec v: Janez Črnej, veterinar, Celje, poboji, grobišča [41]

1/5