Nadaljevanje iz: Janez Črnej, veterinar, okolje, Celje, poboji, grobišča [40]

/Besedilo je Janez Črnej napisal leta 2008./ Moje delo po demokratizaciji in po razpadu Demosa se je nadaljevalo pri uveljavljanju človekovih pravic na področju pravic do groba in poprave krivic. Sam sem evidentiral skoraj sto grobišč na Celjskem in jih tudi opisal. Ko sem pol leta vodil državno komisijo za evidentiranje in označitev grobišč, sem bil zadovoljen z odkritjem grobišč v Slovenski Bistrici in ugotovitvijo, da v Kočevskem rogu, v jami Pod Krenom, skoraj ni Slovencev, ampak je večina ubitih iz drugih jugoslovanskih narodov, ki so se borili proti komunizmu in partizanom. Prvega mi je pomagal odkriti zdaj že pokojni Ivan Pučnik, do drugega spoznanja pa me je privedlo Društvo zamolčanih grobov (Perme in Žitnik, ter nekatere osebe iz Kočevja). Slovenski ubiti so v grobišču pri Macesnovi gorici, ki še do danes ni popolnoma odkrito. Dr. Mitja Ferenc je z svojim študenti odkril, katere kategorije ubitih so bile umorjene pri breznu Pod Krenom in katere pri Macesnovi gorici.

Kje je grobišče mladoletnih fantov iz taborišča Teharje?

Tri stvari mi niso uspele. Najti grobišče v psihiatrični kliniki na Poljanskem nasipu, mislim da so bile dr. Šturmove smernice v knjigi Brez milosti napisane pomanjkljivo, brez pravih ugotovitev. Prepričan sem, da grobišče obstoja. Ljubljančani ga bodo morali sredi Ljubljane sami odkriti in najti.

Druga stvar, ki mi ni uspela, je najdba grobišča mladoletnih fantov iz taborišča Teharje v »dolini zvončkov« pri Grižah. Podatke o mikro lokaciji, ki je za najdbo grobišča najbolj važna, sva potrpežljivo zbirala s primarijem Ivanom Dolinarjem. Primarij Dolinar, ki je ugotovil, da so ljudje na tem območju skoraj vsi v sorodstvu, je previdno ugotovil celo dve lokaciji, ki bi jih bilo potrebno sondirati. Obe je zelo natančno opisal in opis poslal državni komisiji, ki jo je leta 2004 vodil Peter Kovačič - Peršin, ter občini Žalec, ki jo je vodil župan Posedel. Pri takratni Kovačičevi in sedanji Dežmanovi komisiji je evidenco grobišč vodil dr. Mitja Ferenc, ki je »dolino zvončkov« z detektorjem sam preiskal, vendar ni našel nič.

Janez Črnej kaže, kje je stala Štigerjeva vila v Celju (2006). FOTO: Ivo Žajdela

Mladoletnike so morili s krampi in lopatami

Iluzorno je bilo iskati z detektorjem, kjer je bila prej lokalna deponija smeti, poleg tega pa tam žrtev niso ubijali s streli, ampak so jih umorili s krampi in lopatami. Dolinarjev lokacijski zapis pa je izginil. Sam sem bil član Dežmanove komisije in zapisniško zahteval sondiranje te doline, kar je bilo tudi v programu. Vendar je ožja dvojica komisije, njen predsednik Jože Dežman in kriminalist Pavel Jamnik, delovala izven komisije, po navodilih dr. Mitje Ferenca, ki ni bil član komisije, je pa bil plačan za svoje delo že od kulturne ministrice Rihterjeve, zdaj pa še od ministra Simonitija dvakrat. Sondirat je šel grobišča v Marijo Reko z načrtom, ki mu ga je nekdo dal in ni našel nič. Namesto, da bi poklical Alojza Legvarta, Ivana Dolinarja ali mene. Legvart točno ve, kje je pokopan oče, vendar ni bil obveščen, ko se je izvajalo sondiranje. Mandat komisije je predsednik končal sam od sebe, takoj po volitvah. Ne vem zakaj je tako hitro odnehal in klonil glavo, ko pa program dela pri sondažah še zdaleč ni končan. Ne vem, kaj je bilo z denarjem, ki je bil za to namenjen.

/Mitja Ferenc je vendarle določil lokacije grobišč na območju Marije Reke in jih publiciral v knjigi Prikrita grobišča Hrvatov v Republiki Sloveniji, Zagreb, 2007, str. 132–133, op. Ivo Žajdela./

Janez Črnej pred Petričkom leta 2006. FOTO: Ivo Žajdela

Pomagali so si s cinkarniškimi odpadki, s katerimi so zalili dolini

Tretje moje nedokončano delo so Teharje. Cinkarna Celje je začela graditi svojo tretjo deponijo Za Travnikom. Glavni izvajalec del je bil takrat še državni SCT. Območje je spadalo v morišča in grobišča taborišča Teharje. Jugoslovanska vojska je imela med obema deponijama veliko varovano skladišče. Ves kompleks je spadal v območje, ki ga je bila občina Celje dolžna »sanirati« po navodilih zveznih in republiških notranjih organov, ki so se tikali grobišč »sovražnikov« SFRJ. Kakor doline taborišča pod sv. Ano, se tudi ta dolina pod vasjo Ogorevc ni mogla zravnati z zemljo, zato so si pomagali s cinkarniškimi odpadki, s katerimi so dolino zalili.

Cinkarna Celje je izpolnila nalogo grobarja ubitih iz teharskega taborišča

Bližale so se politične spremembe in začeli so zelo hiteti. Rok izgradnje so razpolovili. V letih 1988 in 1989 so izvajali tudi nočna dela pod nadzorom takratne ljudske milice. Nočna dela so uradno zanikali, kar je pri okoliških ljudeh izzvalo strah in nezaupanje. Podtaknili so informacijo, da Jedrska elektrarna Krško v pregrado zakopava svoje jedrske odpadke. Komandir takratne ljudske milice v Celju si je v svojih sporočilih za javnost izmišljeval vrsto prav otročjih sporočil. Občinski inšpektorici je kar po telefonu naročil, naj bo mirna, saj se bodo ljudje naveličali razburjati in se bodo umirili. Ni pa pojasnil, zakaj je bila cesta Teharje–Proseniško ponoči večkrat zaprta, tako da so morali delavci, ki so v nočnih izmenah delali v Štorah, po veliko daljših poteh do doma.

Takratni župan (predsednik skupščine občine Celje) Tone Zimšek je Društvu za varstvo okolja zagotovil, da so takrat bile nočne vaje Teritorialne obrambe. Na obrazu se mu je videlo, da laže.

Kasneje sem izvedel, da so prikrili najmanj tri velika grobišča. Enega na območju, kjer je bil vzorčni nasad macesnov Gozdarske fakultete, enega so kar z buldožerjem zrili v pregrado, enega pa prekrili s pregrado. Tako je Cinkarna Celje pod vodstvom takratnega direktorja Prelca do kraja izpolnila svojo nalogo grobarja ubitih iz teharskega taborišča. V tem primeru je verjetno šlo za prikrivanje morišča in grobišča Rupnikovega udarnega bataljona, ki ga je vodil Vuk Rupnik. Da so obstajala grobišča potrjujejo zračni posnetki jugoslovanske vojske iz leta 1956.

Walter Slamar (sin), Günther Slamer, Lotka Pirc in Janez Črnej pred Petričkom. VIR: Janez Črnej

»Dokler ne bodo zamenjani komandirji policijskih postaj ...«

V času mojega predsedovanja komisije sem mislil, da bom prišel na jasno, kaj se je dogajalo na tem območju v letih 1987, 1988 in 1989, saj je imela komisija to v programu. Zato sem zaprosil zgodovinarja dr. Milka Mikolo, da preveri arhive Cinkarne na občini Celje, sam pa sem se napotil do komandirja policijske postaje Celje Roberta Mrovleta. Prosil sem ga za zapiske delovanja postaje Ljudske milice na področju gradnje tretje deponije Cinkarne Celje Za travnikom za leti 1988 in 1989. Odgovoril mi je, da teh zapisov nimajo v arhivih, ker jih je bivši komandir odnesel s seboj. Na vprašanje kdo bi to bil in kje bi ga lahko našel, mi je odgovoril, da ga imam kot člana v moji komisiji, ki jo vodim. Na moje začudeno vprašanje, kako se piše, mi je odgovoril z nasmehom, da mi tega pa ne sme povedati. Zahvalil sem se in odšel. Spotoma sem se spomnil na odgovore bivših notranjih ministrov glede Teharij. Na moje poslansko vprašanje mi je Igor Bavčar odgovoril vse kaj drugega, kot na vsebino mojega vprašanja, čeprav sva bila v isti stranki in so mi bivši udbovci trikrat razbili poštni nabiralnik, o čemer je bil obveščen. Od bivšega notranjega ministra Iva Bizjaka sem na isto vprašanje dobil pismeni odgovor, naj se obrnem na njegovega tedanjega sekretarja Andreja Štera. Ko je bil notranji minister Andrej Šter, sem njega prosil za razjasnitev teharskih dogodkov v upanju, ker sva bila strankarska prijatelja. Odgovoril mi je kar po telefonu, ker pismeno ni hotel: »Dragi Janez, dokler ne bodo zamenjani komandirji policijskih postaj, ti odgovora ne morem dati.«

Janez Črnej kaže, kje je bil vhod v zasuti rudnik Pečovnik pri Celju. FOTO: Ivo Žajdela

Postalo mi jasno zakaj se je izogibal stika z menoj

Da bi se dokopal do imena komandirja ljudske milice v Celju sem zdaj prosil kolego Pavla Jamnika, kriminalista, s katerim sva bila člana v isti komisiji, če lahko izve ime in priimek bivšega celjskega komandirja. Odločno mi je odgovoril, da ne, ker so to osebni podatki, ki so z zakonom zaščiteni. Tako sem izvedel, da so si tudi bivši režimski javni uslužbenci zavarovali svoja imena in priimke.

Naneslo pa je, da sem bil povabljen na piknik, kjer sem zagledal bivšega miličnika, ki mi je v času »par nepar« grenil šofersko življenje, vendar sva si na koncu dala roko in se pobotala. Prosil sem ga če mi lahko pove priimek svojega takratnega šefa. Brez oklevanja mi ga je povedal, s prošnjo, da moram biti tiho, da mi je to on povedal.

Šlo je za Vinka Gorenaka. Vzelo mi je sapo, v svojo komisijo sem ga kadroval sam, kot sekretarja notranjega ministrstva. Postalo pa mi jasno zakaj se je izogibal stika z menoj. Celo na mobilni telefon se je oglašal njegov sin, češ da je oče na vikendu. Ugovarjal je sklepu komisije, da se podatki o grobiščih poiščejo še v arhivih notranjega ministrstva, za kar je bil zadolžen dr. Mikola. Pri sklepu, da je potrebno raziskati dogajanje na Teharjah v letih 1988 in 1989 pa je bil popolnoma tiho oz. brez pripomb.

V ozadju senca, ki se me hoče na svoj način znebiti

Šele zdaj, koncem mandata vlade Janeza Janše, politično gledano moje vlade, ko sem bil brez obrazložitve razrešen podpredsedništva in članstva vladne komisije za izvajanje zakona o popravi krivic, čez en teden pa s telefonsko obrazložitvijo, da je bila pomota, in sem bil za člana komisije nazaj imenovan, vidim, da je v ozadju neka senca, ki se me hoče na svoj način znebiti. Po volitvah leta 2008 je bil razpust celjskega mestnega odbora moje stranke, kjer sem bil predsednik nadzornega odbora, speljan po isti shemi.

Tako je teharska skrivnost deponije Za travnikom ostala v fazi dveh možnosti. Po domnevi Tineta Velikonje je šlo za prekop kosti žrtev iz druge deponije v pregrado Za Travnikom. Po razlagi drugih ljudi pa za zabetoniranje dokumentov Udbe iz Kočevske Reke v samo pregrado deponije. Oseba, ki je takrat v totalitarni oblasti stražila ta početja, se zdaj skriva za profesorjem, sekretarjem vlade in na koncu še za poslancem. Politično pa se izogiba ljudi, ki bi o njegovi preteklosti kaj vedeli.

Muzej novejše zgodovine v Celju se s »politiko« ne ukvarja

Moja velika osebna skrb so postale izpovedi preživelih otrok umorjenih oseb s teharskega taborišča, ki so za njih komunistični zločinci organizirali posebno taborišče pri Petričku, in ki so me sprva poiskali sami. Razkritje tega zločina je bilo pred slovensko javnostjo posebej mučno, saj se desetletja o tem ni nič vedelo. Vsa oblast in ustanove, ki so o tem kaj vedele, so bile še po demokratizaciji v rokah komunistov in njihovih privilegirancev. Muzej novejše zgodovine v Celju je s svojimi sodelavci ta dejstva še posebno skrival, v ta namen je celo odkupil Pelikanove fotografije z ateljejem vred. Zdaj je njihov izgovor za tako početje, da se s politiko ne ukvarjajo. Celo Muzej novejše zgodovine v Ljubljani se je Petrička dotaknil samo z dvema prstoma. Po zaslugi otrok s Petrička (Lotka Turnšek Pirc) sem leta 1997 postal član Vladne komisije za izvajanje zakona o popravi krivic. Zakon je bil sprejet leta 1996. Nasproti zakonu o žrtvah vojnega nasilja je boljševiško diskriminatoren do žrtev komunizma. Preko materialnih bonitet še vedno loči tudi otroke. Tu se bivši minister dr. Šturm še ni zamislil. Bolj važno mu je bilo svoj posvečeni in napihnjeni ceh spraviti v čim lepše, boljše in nove prostore. Da se vsaj na zunaj vidi, da so boljša kasta, ki so svoje novo pravo začeli leta 1943 v Kočevju.

Janez Črnej  FOTO: Ivo Žajdela

Moj pogled na prikazovano preteklost se je izostril in spremenil

V vladni komisiji za izvajanje zakona o popravi krivic delujem že več kod enajst let. Prebiral sem več kod 25.000 osebno napisanih pripovedi ljudi, ki jih je prizadel komunistični režim ter na desetine ustnih izpovedi otrok s Teharij in Petrička. Pred tem pa sem s Teharji vred odkril in opisal okoli sto grobišč, kjer so ljudi zverinsko umorili. Dovolj, da se je moj pogled na prikazovano preteklost izostril in spremenil.

Pokojnemu očetu moram biti hvaležen, da me je opozoril, da so ruski boljševiki, ki jih je spoznal v ruskem ujetništvu v času ruske revolucije, in slovenski komunisti isti. Mnenje moje pokojne mame, da so slovenski komunisti boljši pa sem moral do temeljev popraviti.

Zdaj, po tolikih letih, sem ugotovil, da je moja zasebnost izginila od leta 1986 ko sem postal predsednik Društva za varstvo okolja. Moja zasebnost se je prepletla s problemi, na katere sem naletel in jih skušal rešiti. Verjetno sem vpletel v moje delo poleg osebnega truda preveč čustev in prostega časa, kar je občutila tudi moja žena, ki mi je požrtvovalno pomagala.

Konec

1/6