Trg svetega Petra
Sreda, 6. maja 2009


Dragi bratje in sestre!

Danes bi rad spregovoril o Janezu Damaščanu, osebnosti enkratne veličine v bizantinski teologiji, velikem cerkvenem učitelju vesoljne Cerkve. Predvsem pa je bil očividec usihanja grške in sirske krščanske kulture, na vzhodnem delu bizantinskega cesarstva že pomešane z islamsko kulturo, ki se je z vojaškimi osvajanji širila po deželah, ki ga danes običajno imenujemo Bližnji Vzhod. Janez, ki se je rodil v bogati krščanski družini, je že v mladih letih stopil v službo – verjetno jo je opravljal že njegov oče – odgovornega za gospodarske zadeve kalifata. Ker pa mu življenje na dvoru ni dajalo nobenega zadovoljstva, je v njem hitro dozorela odločitev za meništvo. Vstopil je v samostan svetega Saba blizu Jeruzalema. To je bilo okrog leta 700. Nikoli ni zapustil samostana in se je z vsemi močmi posvetil askezi in književni dejavnosti, a ni zanemarjal niti nekakšnega pastoralnega dela, o čemer pričajo zlasti njegove številne Homilije. V bogoslužju se ga spominjamo 4. decembra. Papež Leon XIII. ga je leta 1890 razglasil za učitelja vesoljne Cerkve.

Na Vzhodu je znan predvsem po treh Govorih proti tistim, ki zavračajo svete podobe; ti govori so bili po njegovi smrti obsojeni na ikonoklastičnem koncilu v Hieriji (754). Bili pa so tudi temeljni razlog, da so ga pravoverni očetje, zbrani na drugem nicejskem koncilu (787), sedmem ekumenskem, rehabilitirali in kanonizirali. V teh besedilih je mogoče zaznati prve pomembne teološke poskuse upravičenja češčenja svetih podob, s tem da se jih povezuje s skrivnostjo učlovečenja Božjega Sina v telesu Device Marije.

Janez Damaščan je bil poleg tega med prvimi, ki so pri javnem in zasebnem krščanskem češčenju razlikovali med najvišjim češčenjem, adoracijo (latreia) in spoštljivim češčenjem, veneracijo (proskynesis): prvo se lahko obrača le na Boga in je nadvse duhovno, drugo pa lahko uporablja tudi podobo, da se obrne nanj, ki ga podoba predstavlja. Seveda pa svetnika ni mogoče nikoli enačiti s snovjo, ki sestavlja ikono. To razlikovanje se je takoj pokazalo kot zelo pomembno, da je na krščanski način odgovorilo tistim, ki so hoteli imeti strogo starozavezno prepoved obredne uporabe podob za splošno in večno veljavno. O tem so na veliko razpravljali tudi v islamskem svetu, ki je sprejel to judovsko izročilo popolne izključitve podob v bogočastju. Kristjani pa so v tem kontekstu po pretehtanju tega problema našli upravičenje češčenja podob. Damaščan piše takole: “V drugih časih Boga niso nikoli predstavljali s podobami, ker je netelesen in brez obraza. Ker pa so zdaj Boga videli v mesu in je živel med ljudmi, lahko predstavljam to, kar je v Bogu vidnega. Ne častim snovi, ampak stvarnika snovi, ki je postal snov zame in mu ni bilo za malo prebivati v snovi in izvršiti moje odrešenje preko snovi. Zato ne bom nehal častiti snovi, prek katere mi je prišlo odrešenje. Nikakor pa je ne bom častil kot Boga! Kako bi moglo biti bog tisto, kar je prejelo obstoj iz neobstoja? ... Častim in spoštujem pa tudi vso preostalo snov, ki mi je priskrbela odrešenje, saj je polna svetih moči in milosti. Mar ni snov tudi les trikrat blaženega križa? ... In črnilo ter presveta evangeljska knjiga mar nista snov? Odrešilni oltar, ki nam deli kruh življenje, ni snov? ... In pred vsem drugim, ali nista snov telo in kri mojega Gospoda? Ali moraš izbrisati svetost vsega tega ali pa moraš dopustiti izročilu Cerkve, da časti božje podobe in podobe božjih prijateljev, ki so posvečeni zaradi imena, ki ga nosijo, in jih zato napolnjuje milost Svetega Duha. Ne zaničuj torej snovi, ni vredna prezira, ker si ni nič od tega, kar je naredil Bog, ne zasluži prezira” (Proti zaničevalcem podob I, 16, ed. Kotter, str. 89-90). Vidimo, da se zaradi učlovečenja snov pokaže nekako pobožanstvena, kot božje prebivališče. Gre za nov pogled na svet in na snovne resničnosti. Bog se je učlovečil in meso je postalo pravo božje prebivališče, katerega slava sije na Kristusovem človeškem obličju.

Zato pa so spodbude tega vzhodnega učitelja še danes izjemno sodobne, če upoštevamo veliko dostojanstvo, ki ga je snov prejela pri učlovečenju, ker lahko postane v veri znamenje in učinkovit zakrament srečanja človeka z Bogom. Janez Damaščan torej ostaja prvenstvena priča češčenja ikon, ki je postalo eden najbolj prepoznavnih vidikov vzhodne teologije in duhovnosti vse do danes. Vendar pa je to oblika bogočastja, ki preprosto pripada krščanski veri, veri v Boga, ki je postal meso in je postal viden. Nauk Janeza Damaščana se tako prepoznava v izročilo vesoljne Cerkve, katere zakramentalni nauk trdi, da lahko snovne prvine iz narave v moči klicanja (epiklesis) Svetega Duha in ob izpovedovanju prave vere postanejo nosilci milosti.

V povezavi s temi temeljnimi mislimi Janez Damaščan omeni tudi češčenje relikvij svetnikov. Izhaja iz prepričanja, da krščanskih svetnikov zato, ker so deležni Kristusovega vstajenja, ne moremo imeti preprosto za ‘mrtve’. Potem Janez našteje tiste, katerih relikvije ali podobe so vredne češčenja, in v svojem tretjem govoru v obrambo podob natančno pove: “Predvsem (častimo) tiste, pri katerih se je Bog odpočil, on, ki počiva samo med svetimi (prim. Iz 57,15), kot na primer sveto Božjo Mater in vse svete. To so tisti, ki so se, kolikor je bilo mogoče, s svojo voljo in po božjem prebivanju v njih in njegovi pomoči priličili Bogu in ki jih resnično imenujemo bogovi (prim. Ps 82,6), a ne po naravi, temveč po dotičnosti, enako, kakor razžarjenemu železu rečemo ogenj ne po naravi, ampak po dotičnosti in sodeležnosti pri ognju. Pravi namreč: ‘Bodite sveti, ker sem jaz svet’ (3 Mz 19,2)” (III, 33, PG 94, 1352A). Po vrsti takšnega sklicevanja je Damaščan lahko mirno prišel do sklepa: “Bog, ki je dober in vzvišen nad vsako dobroto, se ni zadovoljil z zrenjem samega sebe, ampak je hotel, da bi obstajala bitja, ki bi jih on obdaril, da bi lahko postali deležni njegove dobrote. Zato je iz nič vse ustvaril, vidne in nevidne stvari, vključno s človekom, vidnim in nevidnim bitjem. In ustvaril ga je tako, da si ga je zamislil in izvedel kot bitje, sposobno misli (ennoema ergon), izpopolnjeno z besedo (logo[i] sympleroumenon) in usmerjeno k duhu (pneumati teleioumenon)” (II, 2, PG 94, 865A). In da bi misel še bolj razložil, dodaja: “Treba se je pustiti, da nas vsa dela previdnosti (tes pronoias erga) napolnijo s čudenjem (thaumazein), treba je vsa hvaliti in vsa sprejeti in tako preseči skušnjavo, da bi v njih razpoznavali vidike, ki se mnogim zdijo krivični ali nečastni (adika), in nasprotno dopuščati, da gre božji načrt (pronoia) onstran človekove sposobnosti za spoznavanje in dojemanje, medtem ko samo Bog pozna naše misli, naša dejanja in celo našo prihodnost” (II, 29, PG 94, 964C). Sicer pa je že Platon govoril, da se vsa filozofija začenja s čudenjem; tudi naša vera se začenja z začudenjem stvarstva, božje lepote, ki postane vidna.

Optimizem naravnega zrenja (physikè theoria), tega gledanja dobrega, lepega, resničnega v stvarstvu, ta krščanski optimizem ni naiven. Upošteva namreč rano, ki jo je človeški naravi zadala svobodna volja, ki jo je hotel Bog, ki pa jo je človek neustrezno uporabil; ob tej rani upošteva tudi vse posledice razširjenega neskladja, ki je izšlo iz nje. Teolog iz Damaska torej jasno vidi, kako se tu poraja zahteva, da se narava, v kateri odseva božja dobrota in lepota in je ranjena z našo krivdo, “okrepi in obnovi” s pomočjo sestopa Božjega Sina v meso, potem ko je sam Bog že na različne načine in ob mnogih priložnostih skušal pokazati, da je ustvaril človeka ne le za “bivanje”, ampak za “dobro bivanje” (prim. Prava vera, II, 1, PG 94, 981B). V strastnem zanosu Janez razlaga: “Potrebno je bilo, da se narava okrepi in obnovi in da se pokaže ter dejansko nauči pot kreposti (didachthenai aretes hodòn), ki oddalji od razpadljivosti in vodi k večnemu življenju ... Tako se je na obzorju zgodovine pokazalo veliko morje božje ljubezni do človeka (philanthropias pelagos)...” Kako lep izraz! Po eni strani vidimo lepoto stvarstva, po drugi pa uničenje, ki ga je povzročila človeška krivda. V Božjem Sinu, ki je sestopil, da bi obnovil naravo, pa vidimo morje božje ljubezni do človeka. Janez Damaščan takole nadaljuje: “On sam, Stvarnik in Gospod, se je boril za svojo ustvarjenino in ji s svojim zgledom posredoval svoj nauk ... Tako je Božji Sin, čeprav je ostal v božji podobi, spustil nebesa in sestopil ... k svojim služabnikom ... in tako izvršil nekaj od vsega najnovejšega, edino, kar je resnično novo pod soncem, s čimer se je dejansko pokazala božja neskončna moč” (III, 1, PG 94, 981C-984B).

Lahko si predstavljamo tolažbo in veselje, ki so ju vlivale v srca vernikov te besede, bogate s tako presenetljivimi podobami. Tudi mi jih poslušamo danes z enakimi občutji kot kristjani tedaj: Bog se hoče odpočiti v nas, hoče obnoviti naravo tudi prek našega spreobrnjenja, hoče nas narediti soudeležene pri svojem božanstvu. Naj nam Gospod pomaga, da bomo iz teh besed naredili temelj svojega življenja.

Prevedel br. Miran Špelič OFM.