Nadaljevanje iz: Janez Debeljak, Ignacij Križman, Stane Semič - Daki, Sodražica, partizani 1942 [1]

Ko je komunistična roka »roka pravice«

Umor Janeza Debeljaka omenja tudi Franci Strle v knjigi Tomšičeva brigada, uvodni del (1981, na straneh 234 in 235). Strle je zapisal: »Zatiranje narodnih izdajalcev je bilo v okviru boja proti izdajstvu sploh na tedanji stopnji osvobodilnega boja nujno in posebno pomembno opravilo.« Strle si je pomagal, kot navaja, z razmišljanjem Dušana Kvedra - Tomaža v knjigi O osvobodilni vojni (Ljubljana, 1975, str. 39): »Ves naš boj proti izdajstvu bo šepal, ako bomo ostali samo pri grožnjah in ne bomo sposobni izvajati kazni, ki jih obljubljamo. Brez obotavljanja je treba kaznovati vse, ki smo jih zasačili pri pripravah na izdajstvo. S tem damo vedeti vsem tistim, ki bi se še na to pripravljali, kaj jih čaka. Treba si je na vso moč prizadevati, da se izvrši zaslužena kazen nad tistim, ki je izdajstvo že zagrešil. Krivce je treba poiskati kjerkoli, pa četudi v Trbovljah, Celju, Ljubljani, zavarovane od gestapa in OVRA. Za to moramo najti posebno drzne, zvijačne načine, da pridemo do njih. To nalogo moramo zaupati posebej izbranim borcem, ki bodo zasledovali izdajalca, dokler ga ne bodo iztaknili. Vsak /.../ slabič mora dobiti dokaze za to, da je naša roka pravice strašnejša kakor zločinska roka sovražnikova /.../.«

Ko so zamolčevali kontekst in resnico

Tako to kot mnoga podobna besedila komunističnih organov in voditeljev so lahko sami po sebi, če jih beremo povsem iztrgane iz konteksta dogajanja oziroma posledic, ki so jih ti teksti imeli, razumljivi in celo sprejemljivi. Pod besedo izdajalec razumemo neko specifično vedenje, ko nekdo zaradi osebnih koristi ali iz posebne zlobe izdaja sovražniku (okupatorju) svoje sonarodnjake. Če je narod napaden, če se pri tem nad ljudmi tega naroda izvajajo kakršne koli krivice oziroma nasilje, in če potem okupatorju nekdo ovaja ljudi, ki so se temu okupatorju uprli, je to po pravilu okvalificirano kot izdajstvo. Takšna oseba je nato podvržena takšnim ali drugačnim sankcijam. To so pravila, ki so značilna za vse družbene skupnosti.

Kako opravičiti zločin

Toda v Sloveniji so se med sovražno okupacijo med drugo svetovno vojno stvari dogajale na več ravneh. Komunistična partija Slovenije je svoje namene, izkoristiti sovražno okupacijo in v teh specifičnih pogojih poskušati izpeljati komunistično revolucijo, ves čas pospremljala s številnimi sklepi, navodili, pojasnili, ukazi in podobnimi pisnimi akti, s katerimi je utemeljevala svoje početje in da­ja­la smernice svojim službam. Večina teh besedil je bila napisana dovolj ohlapno in nedoločno, da se jih je dalo razlagati na različne načine. Prej omenjeno besedilo Dušana Kvedra - Tomaža je eno izmed mnogih podobnih. O izdajalcu je pisal na način, ki je v grobem lah­ko tudi širše sprejemljiv, toda še vedno je tako ohlapen, da si ga je lahko vsak razlagal po svoje oziroma je lahko z njim upravičeval tudi nečastno in celo zločinsko početje. Toda za nameček so razne komunistične organizacije (partizani, narodna zaščita, varnostno-obveščevalna služba in še druge) počele mnoge stvari, ki so služile izvajanju komunistične revolucije in so bile mnoge med njimi povsem zločinskega značaja. Mnogokrat med vojno, še bolj pa v povojni literaturi so potem to svoje početje opravičevali z omenjenimi nedorečenimi navodili. Tudi Franci Strle na mnogih mestih v prej omenjeni knjigi.

Ko so poraz kompenzirali z grešnim kozlom

Za Janeza Debeljaka, ki so ga partizani ubili 31. januarja 1942 v zaselku Bela Voda pri Loškem Potoku, oba avtorja, Semič in Strle, pravita, da je bil izdajalec, saj naj bi 21. oktobra 1941 Italijanom »izdal premik Krimskega polbataljona, ki se je po napadu na Lož s Petelinjega vrha umaknil čez Belo Vodo na Debeli vrh v gozdove Travne gore, dva dni pred tem pa še preskrbovalno patruljo osmih partizanov«. Strle v nadaljevanju ni navedel, kakšne so bile posledice Debeljakovega izdajstva, sploh pa kako je to izdajstvo izgledalo. Nešteto je primerov, da so partizani svoj poraz ali svoje napake kompenzirali tako, da so okrivili kakšnega namišljenega izdajalca, ga nato ubili in si tako potešili vest in pri soborcih zvalili sume v svojo krivdo na ubitega izdajalca. Eden najbolj znanih tovrstnih primerov je bil množični poboj pri Cerknem februarja 1944 (Lajše). Pogosto so se pri tovrstnem početju znebili tudi neljubih jim oseb.

Po napadu na Lož v umik z ujetimi Italijani

Če pisanje Staneta Semiča - Dakija o dogodkih, ko so bili konec oktobra 1941 na Debelem vrhu pri Belih Vodah nad Loškim Potokom, podrobneje preberemo (Najboljši so padli, prvi del, str. 106–114), nato pa še opis umora »izdajalca« (str. 221–223), vidimo, da je utemeljitev za umor Janeza Debeljaka na zelo trhlih nogah. Partizani so se takrat ustavili v Belih Vodah s skupino ujetih Italijanov. Domačini so jih morali nahraniti. Takrat ljudje sploh še niso vedeli, kaj je kdo in kaj se dogaja. Italijanski posadki v slabe pol ure oddaljenem Loškem Potoku torej ni bilo tež­ko izvedeti, da se v njihovi neposredni bli­žini nahaja skupina partizanov, ki je nekaj dni pred tem vse presenetila z napadom na Lož in ki je za nameček s seboj po globokem snegu vlačila še ujeto skupino Italijanov. Italijani so jih celo zasledovali.

Stane Semič - Daki, najprej partizanski morilec na Notranjskem, nato partizanski poveljnik, po vojni »narodni /komunistični/ heroj«.

Kako so klevetali in očrnili ubite

Vsekakor ne Daki ne Strle nista navedla, na kakšen način naj bi obtoženi Debeljak izdal partizane. Kot že rečeno, partizani so s seboj vlačili skupino zajetih Italijanov, Italijani so jih zasledovali, potem so se partizani ustavili v gozdnih barakah na Debelem vrhu. V bliž­nje Bele Vode so poslali osem partizanov, vendar so jih pred vasjo prestregli Italijani in vseh osem ubili. Kje je torej tu »manevrski prostor« za izdajstvo, od omenjenih avtorjev ne izvemo. Toda, če v tem primeru še lahko dopuščamo možnost (!), da je Debeljak pod nekimi okoliščinami res naznanil partizane, je v veliki večini drugih primerov partizanskih usmrtitev tako rekoč nemogoče ugotoviti vsaj sled krivde, pod katero ali pod izgovorom katere so ubijali ljudi. Celo nasprotno, povsem jasno lahko vidimo, da je šlo za čisto politične umore.

Z nasiljem so ljudi prisilili v samoobrambno

Iz Strletove knjige razberemo, da so v prvi polovici leta 1942 uboje takšnih ali drugačnih nasprotnikov izvajali predvsem borci tako imenovane Dakijeve leteče patrulje, ki je bila v okviru 3. partizanskega bataljona Ljube Šercerja. Vodil jih je Stane Semič - Daki, ki se je prekalil v bojevanju kot prostovoljec v španski državljanski vojni. Iz njegovih spominov, ki so se jih odrekli celo njegovi soborci in somišljeniki, kar vrejo podatki, kakšne sorte človek je bil Daki ... Ne bo odveč, če naštejem nekatere člane te druščine, saj so sodelovali pri mnogih zločinih, ki so imeli hude posledice – ali po okupatorjevih represalijah ali pa so dvakrat napadeni narod porivali v krvavi vrtinec državljanskega spopada – in ki jih bom navajal v nadaljevanju. Po Strletu je bil poleg Dakija eden vodilnih članov Daki­jeve »udarne grupe« Jože Kamnikar - Arti, doma z Lavrice. Zloglasnemu Artiju je bilo še isto leto preprečeno, da bi nadaljeval s svojim zločinskim početjem, saj so ga ubili prav pri enem takšnem zločinskem početju. Ubili so ga namreč pri napadu na postojanko vaške straže v Begunjah pri Cerknici 19. septembra 1942. Komunistični partizani so postojanko napadli takoj, ko se je ustanovila, podobno kot tudi drugod; najbolj znan tak primer je napad na postojanko v Šentjoštu – en teden po ustanovitvi 17. julija 1942. Ti začetni napadi na postojanke vaških straž so bili iz več razlogov prav perverzni. Prvič, s svo­jim ubijalskim početjem in z lažnivo propagando, da so narodnoosvobodilni borci, so prav ti napadalni partizani s svojimi dejanji prisilili ljudi, da so se organizirali v samoobrambne skupine, drugič, napadli so jih takoj po za­četku, ko so bile postojanke vojaško še povsem nebogljene in izjemno slabo oborožene (z malovrednimi starimi in nerodnimi puškami) in tretjič, te v začetku izrazito samoobrambne postojanke niso nikogar ogrožale, ampak nasprotno, nastale so iz prisile po samoobrambi.

Najprej morilci, nato kolovodje partizanov

Drugi člani Dakijeve »udarne grupe« so bili Zdravko Prebil - Abi (iz Podsmreke pri Dobrovi), brata Ivan Martinec - Langi in Drago Martinec - Pilot, Lojze Klančar - Kovač, Ludvik Praznik - Suljo, Ivan Sojer - Henrik, Lado Mavsar - Ronko, Karel Nebec - Polak, Jože Jakomin - Crni, Franc Rupnik - Lovec, Artijeva brata Ivan Kamnikar - Matiček in Stane Kamnikar - Rado, Alojz Ambrožič - Brane, Janez Jeras - Džule, Jože Šparovec - Dakič, Jože Novak - Lev, Franc Usenik - Borut, Milan Podlogar - Milanček, Franc Cimperman - Cigo, France Intihar - Kajžarski, Janez Drnovšek, Franc Klein­dienst - Sine, Jože Ančik - Janko, Jože Tekavec - Pepe, brata Tomaž Šušteršič - Tom in Jože Šušteršič - Jošt, Stanko Čampa, Ivan Rupnik in še nekateri drugi, ki jih navaja Strle (str. 237). Nekatere od teh borcev so ubili v različnih akcijah, nekateri pa so vojno preživeli. Lahko rečemo, da so bili ti prvi borci kasneje najožje jedro tistega dela partizanstva, ki se je borilo za izrazito ozke in zločinske interese komunistične partije pod krinko narodno-osvobodilnega boja.

Nadaljevanje v: Janez Debeljak, Ignacij Križman, Stane Semič - Daki, Sodražica, partizani 1942, izdajalec [3]