Nadaljevanje iz: Janez Debeljak, Ignacij Križman, Stane Semič - Daki, Sodražica, partizani 1942 [2]

14. februarja 1942 so Dakijevi partizani umorila Ignacija Križmana

14. februarja 1942 je Dakijeva skupina partizanov umorila Ignacija Križmana v zaselku Borovec pri Karlovici. Poglejmo najprej, kako je dogodek opisal Stane Semič - Daki v omenjeni knjigi (na straneh od 212 do 217). »Kmetje so nam bili tukaj /Bloška planota in območje proti Velikim Laščam; op. p./ zelo naklonjeni in so nam na vse načine izkazovali gostoljubje. Mnogi so nam zaupali, da bi radi stopili v Osvobodilno fronto. Sami so iskali zveze z OF in pripravljali svoje sinove za vstop v naše enote, ker so se želeli boriti proti okupatorju. Mnogi pa so se bali sosedov. Začutili smo, da ne zaupajo drug drugemu. Začelo nas je zanimati, od kod izvira to nezaupanje. Obiskali smo tudi kmečke hiše v dolini ob cesti proti Velikim Laščam, kajti med temi kmeti je bilo največ nezaupanja. Kamor smo prišli, so nas gledali nezaupljivo. To se nam je zdelo sumljivo in ko smo obiskali malodane vse tukajšnje kraje, smo spoznali, da je med njimi izdajalec. Potem pa smo kmete kar naravnost vprašali, kdo med njimi je izdajalec. Vendar o tem niso hoteli dosti govoriti, le posvarili so nas, naj se ne sučemo dosti okoli njih, ker bi nas hoteli izvohati Italijani. Seveda, v tej dolini še niso vedeli, s kom imajo opravka, namreč, da smo 'leteča' borbena patrola. Namignili pa so nam tudi nekaj o oboroženih izdajalcih. To pa nas je začelo še bolj zanimati in še vztrajneje smo poizvedovali, kdo je bil oboroženi izdajalec. Sklenili smo, da ne bomo zapustili Karlovice prej, dokler ne uredimo 'zadeve' z izdajalcem.«

»Izdajalec«, ta nedoločna, a nadvse učinkovita oznaka

Tako je Stane Semič začel uvod v opis »obračuna z izdajalcem« oziroma »utemeljevanjem«, kako je do umora prišlo. Iz načina opisovanja vidimo, da gre za izrazito nedoločno pisanje. Čeprav gre za na videz zelo pusto in neprepričljivo in celo raztrgano in zmedeno pisanje, je skoraj vsaj stavek zanimiv. Vidimo lahko predvsem dvoje: najprej, kako visoko so se ti ljudje cenili in izhajajoč iz tega so lahko počeli vse, kar se jim je zljubilo (postali so gospodarji nad življenjem in smrtjo), in drugič, kako krčevito so po vojni utemeljevali svoje početje. Prav zato takšno nedoločno pisanje.

Da bi Semič opravičil svoj oziroma partizanski zločin, je ves čas opletal z besedo »izdajalec«, to nedoločno, a nadvse učinkovito oznako.

Napeta zgodba o iskanju »izdajalca«

Berimo naprej: »Počasi se nam je začelo dozdevati, kdo bi utegnil biti izdajalec. Toda hoteli smo to zvedeti od ljudi. Končno smo izvlekli iz njih, da je izdajalec čuvaj bližnje Kozlerjeve graščine, ki je spravil že nekaj ljudi v zapore in celo v smrt.« Semič tu seveda, poleg tega da je nekonkreten, ni povedal, da je šlo za gozdnega in lovskega čuvaja, ki je bil trn v peti nekaterim divjim lovcem (raubšicem).

»Italijani so ga sami postavili sem, da bi jim zbiral podatke o zadržanju naših ljudi. Torej je bil njihov plačanec in dobro so ga oborožili.« Domnevamo lahko, da so trditve v teh dveh stavkih izmišljene, saj so svoj umor morali upravičiti s sprejemljivimi obtožbami, ne pa z resnico, da so usmrtili čuvaja, ki jim je bil pri divjem lovu napoti. »Sklenili smo, da bomo za zdaj navidezno pustili to gozdarjevo zadevo pri miru vsaj tako, da o njej ne bodo ljudje govorili. Predvsem zato, da izdajalec ne bi česa zasumil. Dokončno smo se morali o tem prepričati in se posvetovati še z našimi ljudmi, ki so vodili Osvobodilno fronto v tej dolini. Ko smo se o tej zadevi pogovarjali z aktivistom Bavdkom /Jože Bavdek iz Kaplanovega pri Karlovici, op. p./, se je samo smejal. Ko sta moja borca Arti in Abi zavrnila Bavdkov nasmeh s tem, da sta ga opozorila, naj takoj pove, kdo je izdajalec, je Bavdek kratko odgovoril: 'Tovariši, prosim, očistite to dolino, drugače ne moremo več delati! Še bolje pa te zadeve pozna Janez Hribar, ki je bil na tem terenu aktiven in najbolje pozna naše ljudi!' Torej se ni popolnoma odkrito pogovoril z nami, ki smo bili oboroženi in ki za take zadeve nismo poznali nobene šale, temveč je želel, da bi nam povedal ime izdajalca kdo drug. Da, domačini so se bali glasno govoriti o izdajalcu – bali so se, da drugi ne bi izvedeli, kdo je povedal ime izda­jalca.«

Pravi razlogi za umor so bili drugačni

Daki je ves čas pisal o izdajalcu in kako so ljudi spraševali, kdo je izdajalec, niti z besedo pa ni navedel, koga in zakaj je izdal. Tudi iz tega lahko sklepamo, da je šlo le za – danes bi lahko rekli – nespretno izgovarjanje, saj so pravi razlogi za umor bili drugačni. Tudi če predpostavimo, da bi v resnici izdajal tako, kot Daki piše in bi bil na nek način s tem delal škodo, bi lahko z njim postopali drugače. Odvisno pač od tega, koga in zakaj je prijavljal. Iz opisanega se vidi, da bi bil dovolj že temeljit pogovor z njim in morda, po potrebi, še grožnja, vendar to samo v primeru, če bi res šlo za izdajanje okupatorju ljudi, ki delajo proti okupatorju. Vendar v tem primeru, kolikor poznamo zadevo, ni šlo za kaj takšnega.

Goriški levičarski razgrajači so ob postavitvi spomenika v Grahovem domobrancem in vsem, ki so jih ubili partizani v bližini postavili svoj znak. Z njim so slavili Staneta Semiča - Dakija, ki je bil najprej partizanski morilec na Notranjskem, nato partizanski poveljnik, po vojni »narodni /komunistični/ heroj«. Foto: Ivo Žajdela

»Izdajalec«, Bavdek, Grudnova družina – ter partizani in Italijani

»Odšli smo v Podstrmec, kjer smo spraševali po Janezu Hribarju. Čez čas smo ga našli blizu Rovt v gostilni Nared, tudi gostilničar je bil naš aktivist. Bilo je popoldne ob treh, kjer smo dobili natančne podatke o izdajalcu oziroma o tem, katere ljudi je ovadil Italijanom. Potem smo se vrnili v Rovte, kjer smo tudi prenočili. Zvečer smo se sestali z robskimi aktivisti, ki so nas sami obiskali in so se pritožili nad izdajalcem. Omenili so, da so zaradi izdajalca že iskali zvezo s partizanskimi patrolami. Tako smo se srečali tudi z mladim aktivistom Bavdkom (kasneje so ga v italijanski ofenzivi ubili /Daki seveda ni povedal kako in zakaj. Italijani so ga ustrelili, ker je 24. julija tako rekoč pred njihovimi očmi povzročil poboj Grudnove družine z Ulake, op. p./), ki nam je še nadrobneje osv­etlil primer izdajalca – čuvaja Kozlerjevega posestva. 'Zelo je nevaren za vse gibanje,' je poudaril Bavdek, 'in nasilen, da se bo zoperstavil celo vam, partizanom!' Spet novi podatki /kakšni le?! op. p./, nismo pa povedali robskim aktivistom, da že imamo podatke o izdajalcu in tudi ne, kako ga bomo kaznovali. Zdaj smo dokončno spoznali, da omen­jeni izdajalec zelo škoduje tukajšnjemu partizanskemu gibanju in sklenili smo, da ga prihodnji dan kaznujemo z ustrelitvijo. /.../«

Niso želeli, da bi jih Italijani motili pri njihovih »opravilih«

»29. marca /tudi tu Franci Strle v knjigi Tomšičeva brigada, uvodni del, 1981, str. 235, navaja drugi datum – 14. februar 1942 – in v opombi opozarja, da se je tako pri umoru Debeljaka kot pri umoru Križmana Daki zmotil; op. p./ smo prismučali do Pavličeve gostilne v Lužarjih. Bilo je še zgodaj zjutraj. Najprej smo spraševali po italijanskih patrolah, ki so se tedaj čestokrat na smučeh pojavljale v bližini. V gostilni smo našli tudi nekega aktivista OF s tega področja, ki je bil trdno povezan z nami. Povedal nam je, da Italijanov že nekaj dni ni bilo v gostilno, ni pa dvakrat reči, da ne bodo prišli semkaj prav danes. Sicer pa se je tudi njemu zdelo čudno, zakaj Italijanov že toliko časa ni bilo k njim /iz opisov se vidi, da Italijani niso bili njihov cilj in da so jih omenjali le toliko, kolikor si jih niso želeli, da bi jih motili pri njihovih »opravilih«, op. p./. Ko smo mu zaupali, kakšno 'opravilo' nas je tako zgodaj pripeljalo semkaj, je odgovoril, da si je nekaj takega takoj mislil, kajti nekoliko čudno je, da smo samo štirje, in še ti hitri in korajžni. Potem je dodal, da je prav, za kar smo se odločili, ker da so že vsi okoliški kmetje v nevarnosti, da bi jih Italijani zaprli. Omenil je, da se mnogi kmetje bojijo dati hrano za partizane, kajti izdajalec jim gleda celo pod roko oziroma pazi na vsak njihov korak in jih zalezuje.«

»Vsa okolica je trepetala pred nevarnim izdajalcem in italijanskim vohunom«

»Vsi štirje smo bili na smučeh; trije smo imeli puške, Arti pa samo samokres in dve ročni bombi. Že pred sedmo uro smo se začeli spuščati po Lužarjevem bregu navzdol. Smuk je bil zelo prijeten. Okoli sedme ure smo se približali hiši blizu Karlovice. Umaknili smo se s ceste, kajti utegnili bi nas opaziti Italijani, ki so prišli semkaj od časa do časa. Do izdajalčeve hiše je bilo še dobrih petsto metrov. Ob robu hoste smo stopili še v gostilno, hitro izpili vsak po dva kozarčka žganja, plačali in spet smo bili na cesti. Ljud­je, ki so bili v tem času v gostilni, so nas spoznali. Čudno pa se jim je zdelo, da smo tako slabo oboroženi oziroma da nas je tako malo. Le nekaj besed smo izmenjali z njimi, predvsem zato, da smo izvedeli, v kateri hiši prebiva izdajalec. Vsa okolica je torej trepetala pred nevarnim izdajalcem in italijanskim vohunom. Toda zdaj smo bili z ljudmi odkriti: povedali smo jim, kaj bo čez nekaj minut z izdajalcem.«

Da bi bilo bolj zanimivo, je v »zgodbo« uvedel še Italijane

»Nobenih dokazov nismo več potrebovali! Nataknili smo si smuči, ki smo jih imeli pripravljene, in zavili s ceste proti izdajalčevi hiši. Natančno smo pogledali levo in desno po cesti, če nas kdo opazuje. Nenadoma smo zagledali, da prihaja z Bloške planote za nami oziroma po naših smučinah okoli 40 Italijanov; vsi so bili na smučeh. Na oko sem presodil, da so oddaljeni od nas okoli 3 kilometre. Nekaj trenutkov smo bili kot primrznjeni v tla; obstali smo na mestu in ugibali, kaj Italijani sploh nameravajo. Smučali so kar na nami in še kar hitro. Bili smo že čisto blizu hiše, vendar nas izdajalec še ni videl. Pred nami je bil le še ovinek s ceste, tja proti hribčku, torej slabih štirideset metrov. Opazovali smo, če bodo Italijani morda zavili s ceste. A ne – kar naravnost po naših sledeh so smučali. Odločitev je bila nagla: izdajalca moramo kljub nevarnosti, ki nam preti zaradi italijanske patrole, kaznovati. In še smo si dajali korajžo z besedami: 'Zakaj pa bi se bali Italijanov, zakaj le? Saj znamo tudi bolje smučati kot oni!' Italijani so se nam približevali že od odcepa ceste, od tam, kjer smo mi zavili s ceste. Tudi oni so se ustavili in ogledovali teren na levi in desni strani. Ugotavljali so, koliko nas je oziroma kje smo sploh, saj so lahko videli le štiri partizane. Po smučinah so sicer lahko ugotovili, da nas je malo, zato so si upali za nami.«

Spominske plošče v Karlovici pri Velikih Laščah. Tudi z imenom Ignacija Križmana, ki ga tam blizu 14. februarja 1942 umorila Dakijeva morilska partizanska »grupa«. Foto: Ivo Žajdela

Smo zelo žejni in lačni, saj danes še nismo jedli in nam je zato kar slabo!

»Mi smo se še na hitro dogovorili, kaj bo kdo naredil, ko bomo pri hiši, potem pa smo zdrveli naprej. Takle je bil naš načrt! Arti bo prosil za mleko. Pilot, ki bo stal za njegovim hrbtom, bo potegnil iz Artijevega žepa pištolo in ustrelil v izdajalca. Če bi mu odpovedal samokres, bi moral priskočiti na pomoč Pilot. Jaz in Kovač pa bi med tem časom preiskala hišo.« Šlo je torej za iste osebe, kot pri umoru Janeza Debeljaka: Stane Semič - Daki, Jože Kamnikar - Arti, Drago Martinec - Pilot in Jože Klančar - Kovač.

»Že smo bili pred hišo. Kot naročen ali po naključju: nekaj korakov pred hišnimi vrati je bil izdajalec, ki je prišel iz hleva, kjer je krmil živino. Nismo pričakovali, da nam bo prišel naravnost pred oči. Arti ga je takoj, že od daleč ogovoril: 'Počakajte, poslušajte! Ali imate, prosim, nekaj mleka? Smo zelo žejni in lačni, saj danes še nismo jedli in nam je zato kar slabo!'«

Konec v: Janez Debeljak, Ignacij Križman, Stane Semič - Daki, partizani 1942, izdajalec [4]