Nadaljevanje iz: Janez Debeljak, Ignacij Križman, Stane Semič - Daki, Sodražica, partizani 1942, izdajalec [3]

Ko je Jože Kamnikar - Arti ubil Ignacija Križmana

»Izdajalec je nekoliko osupnil in takoj se mu je zdelo sumljivo, da prihajamo podnevi in da nas je tako malo. Vprašal nas je, če smo sami in tedaj smo videli v njegovih očeh strah pred partizani. Sicer pa: čeprav so mu posredno že mnogi ljudje grozili s kaznijo, vseeno ni prenehal ovajati in izdajati naše ljudi. Ko smo še kar naprej moledovali za mleko, se je pomiril in odšel v hišo oziroma proti kuhinji. Pri kuhinjskih vratih se je ustavil in nas začel spraševati, kdo smo in od kod prihajamo. Zdelo se nam je, da bi od nas najraje zahteval osebne legitimacije. Arti ga je prekinil in ga vprašal, kako se piše. V tem je Pilot za Artijevim hrbtom že imel pripravljeno pištolo. Izdajalec tega ni opazil. Izdajalčeva desna roka pa je počasi začela polzeti iz žepa, kajti v žepu je imel pištolo. Nenadoma mu je v glavo stopila kri. Zmedel se je, roka mu je za hip zastala. Vseeno si je prizadeval, da bi potegnil roko iz žepa. A ga je prehitel Arti, ki je bliskovito potegnil pištolo izza pasu in zavpil: 'Roke kvišku, izdajalec!' Dvakrat je počilo in izdajalec se je zvrnil. Pilot sploh ni utegnil posredovati.«

Ignacija Križmana je ubil Jože Kamnikar - Arti.

Semič je zamolčal, da je bil umorjeni gozdni in lovski čuvaj

»V izdajalčevem žepu smo našli 9 mm pištolo, v njegovi sobi pa še eno pištolo, mavzerico in dve lovski puški. Puško je imel kar pod posteljo nabito in pripravljeno na strel. Imel pa je še kar majhno skladišče streliva /saj je šlo za gozdnega in lovskega čuvaja, kar je Semič gladko zamolčal, da bi lažje nakladal oziroma lagal/. Italijani so ga dobro založili. Komaj dobrih pet minut smo se zadržali pri izdajalcu, medtem pa so se Italijani z glavne ceste že pričeli približevati k izdajalčevi hiši, razporejeni v strelce. Prepričani smo bili, da so slišali strele. Pobrali smo izdajalčevo orožje in se iz hiše, ki je bila tik hoste, umaknili v hosto.«

Drago Martinec - Pilot, pri umoru Ignacija Križmana ga je s streli v Križmana prehitel Jože Kamnikar - Arti.

Morilci iz leta 1942 so postali poveljniki in komunistični komisarji

Stane Semič - Daki je hotel tudi z navajanjem orožja, ki so ga pri Križmanu našli, dati vtis, kot da je s tem orožjem kaj narobe. Križman je bil (Kozlerjev) službeni lovski in gozdni čuvaj oziroma logar, zato je orožje rabil.

Njegovega morilca Jožeta Kamnikarja - Artija so ubili ob napadu na postojanko vaške straže v Begunjah pri Cerknici 16. septembra 1942. Predvidenega morilca Draga Martinca - Pilota so ubili januarja 1945, bil je »politični komisar dolenjske sekcije TV linij« (Strle, Tomšičeva, uvodni del, str. 236). Politični komisar. Komunistični komisar.

Spominske plošče v Karlovici pri Velikih Laščah. Tudi z imenom Ignacija Križmana, ki ga tam blizu 14. februarja 1942 umorila Dakijeva morilska partizanska »grupa«. Foto: Ivo Žajdela

Z umori so si tlakovali pot

Ignacija Križmana so komunistični morilci, kar pa Semič seveda ni zapisal, ustrelili tako rekoč vpričo žene in šestih nedoraslih otrok (Matija Škerbec, Rdeča zver, pijana krvi, II. del, Cleveland, 1951, str. 11–13). Škerbec je zapisal: »Križman je bil znan kot poštenjak in krščansko misleč mož, bil je pa tudi znan kot vesten lovski čuvaj, ki je bil mnogokrat lovskim tatovom za petami. To je seveda te zelo jezilo. Že za časa bivše Jugoslavije bi se ga bili radi znebili, pa so se bali 'očesa' postave. Zdaj je prišel čas zanje. Jugoslavije ni več, Italijani pa imajo drugih, hujših skrbi dovolj in se za umor nepoznanega lovca ne bodo dosti brigali! Lovskim tatovom so prišli komunisti ravno prav.« Toda ne le, da so Križmana ubili zato, ker so divji lovci zdaj lahko izkoristili zmedo vojne, iz Dakijevega pisanja se vidi, da so ga ubili tudi zato, ker jim je bil dobesedno napoti. Ko so ga ustrelili, so se laže nemoteno gibali (in ropali) po tistem območju.

Spominske plošče v Karlovici pri Velikih Laščah. Tudi z imenom Ignacija Križmana, ki ga tam blizu 14. februarja 1942 umorila Dakijeva morilska partizanska »grupa«. Foto: Ivo Žajdela

28. februarja 1942 so Dakijevi umorili Vinka Troho in njegovo ženo

S takšnimi umori so s sveta spravljali osebe, ki so jim bile tako ali drugače napoti, z njimi so zastraševali okolico (komunisti so, če se je le dalo, pri svojem delovanju ali vladanju uporabljali metode zastraševanja), in, ne nazadnje, s takšnimi umori so si krepili vez med istomišljeniki (»bratje v krvi«).

Franci Strle je v omenjeni knjigi nadalje zapisal (str. 236): »Tretji je prišel na vrsto mali trgovec in gostilničar Vinko Troha s Kozjega vrha pri Prezidu, ki je odkrito grozil z izdajstvom, bil pa je tudi povezan s čuvajem ustaške zastave v Čabru. Zato ga je rajonsko sodišče OF obsodilo na smrt.«

»Sodišče OF« ga je torej »obsodilo« na smrt zato, ker je »odkrito grozil z izdajstvom« in ker je bil povezan z nekim »ustašem«. To so seveda – kot skoraj vedno – prazne besede, brez navedbe konkretne krivde. Prazna terminologija.

Strle: »Dakijeva 'udarna grupa' ga je obiskala 28. februarja 1942 ponoči. Res je, da so Italijani tačas previdno čepeli v svojih utrdbah, zadeva pa se je nevarno zapletla, ker se je partizanom postavila po robu izdajalčeva žena Franjica. Ni bilo drugega izhoda kakor pokončati še njo, četudi to ni bilo ukazano. Proti pravilom so se udarniki tamkaj založili še s hrano, zlasti z mastjo in sladkorjem.«

16. marca 1942 so Dakijevi v Iga vasi umorili Franca Zigmunda in hčerko Alojzijo

Že na naslednji strani (237) je Strle z opisom umorov nadaljeval: »V Igavas pri Ložu so morali priti /Dakijeva 'udarna grupa'; op. p./ 'poravnat račun' že s Travne gore. Spotoma so v Smrekovcih odkrili in presenetili dotlej neznano četo partizanov, ki se je imenovala Rakovška in ki se je šele zbirala. Zvečer 16. marca 1942 so se z borci te čete spustili v Igavas; tu sta morala za izdajalsko šopirjenje plačati z življenjem oče Franc Zigmund iz Igavasi 26, zakrknjen pristaš Italijanov, in njegova hčerka Alojzija, predsednica ženske fašistične zveze.«

Spet nič konkretnega. Niti to ne, kako naj bi očitano »izdajalsko šopirjenje« izgledalo. In, tudi če bi Alojzija Zigmund bila »predsednica ženske fašistične zveze«, je od (dvojnega) umora naprej važno le to, kako sta umora odmevala med prebivalstvom. Prav gotovo je vsak tak umor pri velikem delu prebivalstva odločilno trasiral odpor ter kasneje tudi sovraštvo do komunistov in partizanov.

1. aprila 1942 so ubili Janeza Murvija

Strle je nadaljeval (str. 246): »1. aprila 1942 so bloški in velikolaški politični delavci v gozdičku med vasema Boštetje in Naredi iz zasede pokončali partizanskega beguna Janeza Murvija - Matevžka, ki je vohljal za Italijane. Izdajalske naklepe so mu prekrižali prav med graditvijo novega skrivnega taborišča v Mačkovcu. To si velja zapomniti zategadelj, ker je bil Stanko Semič - Daki z letečo patruljo pogosto v gosteh pri teh političnih delavcih, prav gotovo pa se je k njim zatekel takrat, ko so bili njegovi borci lačni in utrujeni. Pravzaprav je to taborišče pozneje postalo izhodišče za bojne pohode njegove patrulje.«

10. aprila 1942 so ugrabili in umorili zakonca Trontelj in Jožeta Golija

Strle (str. 252–253): »Manjša skupina Leteče udarne patrulje pod vodstvom Jožeta Kamnikarja - Artija je že 10. aprila 1942 v gozdičku pri gradu Lisičje čakala razvpito italijansko priležnico in izdajalko, ki bi morala tja priti na sprehod z italijanskim tenentejem. Toda namesto njiju se je tam pojavila množica karabinjerjev, zato Artijevi fantje niso tvegali napada. Previdno so se oddaljili v gozd, zvečer pa so pohiteli 'na obisk' v ljubljansko predmestje Rudnik. Na domu so zasačili bivšega orožnika Stanislava Trontlja in ga prijeli skupaj z ženo Katarino. Trontelj je bil s tajnim belogardističnim poveljem določen za komandanta bele garde, ki naj bi se osnovala na Galjevici. Za njim je prišel na vrsto župnikov opričnik Jože Goli, ki je malo pred tem končal posebno šolo katoliške akcije. Iskali o ga najprej na domu, nato so šli gledat še v župnišče na Rudniku. Tudi tam so pretaknili vse, toda zaman – župnik Karol Zajc ni hotel o njem nič vedeti. Tedaj je Janeza Kamnikarja - Matička prijelo, da je šel pogledat še v veliki farovški dimnik, in glej ga zlomka: Goli je tičal prav tam. Vse tri so zvezali in jih čez Barje odgnali proti Mačkovcu ...«

Bili so tipična hudodelska združba

1. aprila 1942 so partizane torej bolj kot Italijani zanimali ljudje, ki naj bi vodili »belo gardo«. Prvič, te takrat še ni bilo, in drugič, prav s takšnim morilskim početjem so jo ustvarjali. Predvsem pa, komunistični partizani so bili paravojska komunistov, ozke »politične« združbe, ki je veljala za teroristično. Partizani niso imeli nikakršne legalnosti ne legitimnosti. Kot teroristi in morilci so bili tipična hudodelska združba.

18. april 1942 so pri Škofljici umorili Rozo Rupnik in hčerko Marijo

Strle (str. 254): »Hiša v Lanišču štev. 18 – tu je prebivala izdajalka – je bila pri peskokopu in le kakih tristo metrov pod gradom Lisičje, kjer je bilo blizu sto Italijanov. Le malo dalje na spodnji strani pa je bil že omenjeni italijanski bunker. Izdajalka se je počutila varno. Toda drzni borci Leteče udarne patrulje so v noči na 18. april 1942 hišo obkolili, postavili varovalne zasede proti Lisičju in Javorniku, nato pa vdrli v izdajalsko hišo. Pokončali so Marijo in njeno mater Rozo Rupnik. Prva se je spečala z laškim poročnikom, druga pa se je zadovoljevala z njegovim slugom.«

Zločini komunistično-partizanske druščine

Morda je partizanska skupina, ki se je v prvi polovici leta 1942 zadrževala na območju Mokrca, Mačkovca in Travne gore in ki je navedena v prvem delu tega prispevka, prednjačila pred drugimi podobnimi partizanskimi skupinami drugod po Dolenjskem, Notranjskem in Gorenjskem, toda šlo je le za odtenek razlikovanja. Navedel sem le najhujše zločine te komunistično-partizanske druščine. S podobno »politiko« so nastopali tudi drugod. Poglavje zase so seveda uboji Varnostno-obveščevalne službe OF v Ljubljani, ki je bila pod najtesnejšim vodstvom Komunistične partije Slovenije.

Staneta Semiča - Dakija, ki je bil najprej partizanski morilec na Notranjskem, nato partizanski poveljnik, po vojni »narodni /komunistični/ heroj«, so komunisti, ker jim je z zločini nad Slovenci omogočil oblast, pokopali sredi Ljubljane, ob parlamentu, v t. i. grobnici narodnih herojev. Tam je še 36 leto po demokratizaciji Slovenije. Foto: Ivo Žajdela

Leta 1942 so v narodovo tkivo zasekali strašne rane

Vrhunec je to komunistično besnilo doseglo junija 1942. Edvard Kardelj, kot nesporni ideolog in vodja komunistične revolucije je takrat opazil, da so z ubijanjem zabredli že tako daleč, da je to komunistom začelo zelo škodovati. Ljudje so se začeli množično odvračati od njih, čeprav so do takrat mnogi simpatizirali in podpirali tako imenovano Osvobodilno fronto, ki da se bori proti okupatorju. Zato je ukazal sklic posvetovanja o tej problematiki, na katerega so morali priti vsi pomembni voditelji partizanstva. Posvetovanje je bilo na Cinku v Kočevskem rogu od 5. do 8. julija 1942. Ohranjeni so stenogrami vseh pomembnejših govorcev na posvetovanju in iz njih vidimo, da tam pravzaprav niso kritizirali svojega početja, temveč so ga zagovarjali in celo spodbujali. Edina novost je bila le večja taktičnost in nekoliko manj okrutnih mučenj žrtev. Toda ta »novost« je bila tako rekoč nič. Poleg tega pa so v narodovo tkivo zasekali že takšne rane, da situacije več ni bilo mogoče spremeniti in rešiti – tudi če bi hoteli.

Partizanska morija Slovencev leta 1942 je bila strašna

Samo leta 1942 so partizani ubili 28 družin (kriterij za družino mi je oče, mati in vsaj eden od otrok), kar sem z datumi in imeni navedel v knjigi Zasuta usta (samozaložba, 1996, str. 101–105).

Rubikon je bil že presežen. Počasi toda ne­zadržno se je oblikovala organizirana in obo­rožena protireakcija krvavi komunistični revoluciji – protirevolucija. V tem prispevku sem pozornost posvetil partizansko-komunističnim zločinom v prvi polovici leta 1942 na območju vzhodnega dela Notranjske. Toda poudariti je treba, da so podobne zločine takrat komunistični partizani počeli tudi na drugih območjih Notranjske in Dolenjske, kjer so se pojavljale partizanske skupine.

Med drugo svetovno vojno so komunisti s svojimi paravojskami umorili več kot 5.900 Slovencev civilistov ...

Prispevek sem pod naslovom Ko so zagospodarili Besi objavil v reviji Zaveza (št. 33, junij 1999).

Nadaljevanje v: Sodražica, partizani 1942, France Kozina, Stane Semič - Daki, Jože Kamnikar - Arti, Zdravko Prebil - Abi, Janko Maček [1]