Nadaljevanje iz: Župnija Sodražica, reportaža o župniji, cerkev sv. Marije Magdalene, Franc Bizjak, Brane Košir

V tem prispevku bom opisali ožje območje vzhodnega dela Notranjske, od Velikih Lašč, Sodražice do vzhodnega dela Blok, s poudarkom na prvi polovici leta 1942. Na tem območju je delovala tako imenovana Dakijeva »udarna grupa« (Stane Semič - Daki), ki se je nato preimenovala v »samostojno letečo udarno patruljo« in ki je v tem času povzročila tu številne umore in ropanja. Pravzaprav je šlo za prve partizane na tem območju, prav ti pa so kasneje tvorili hrbtenico pri drugih nastajajočih partizanskih enotah.

Okupacija dežele – topla greda za komuniste

Nihče se še ni lotil analize, ki bi pokazala, kakšnega porekla oziroma kakšne preteklosti so bile osebe, ki so bile v teh prvih partizanskih skupinah. Ne bom daleč od resnice, če zapišem, da je šlo za mešanico predvsem dveh sort ljudi: eni so bili predvojni partijci, ki so se zaradi različnih razlogov navdušili za ideologijo komunistične partije, druga značilnost za te ljudi pa je bila, da so bili mnogi tako ali drugače skregani s takratnimi pravili druž­benega obnašanja. Tudi nekaj tako imenovanih divjih lovcev (»raubšicev«) je bilo med njimi in tudi ti so pomembno prispevali pri nekaterih umorih, ki jih bom obravnaval. Šlo je torej za mešanico komunistične ideologije in različnih asocialnih in kriminalnih elementov. Tretji element je bila okupacija dežele, ki je povzročila izredne razmere, te izredne razmere pa so bile kot topla greda za ljudi, ki so se več let pripravljali na komunistično revolucijo. Od tu pa do umorov je bil samo še korak. Poglejmo torej v nadaljevanju, kako so ti prvi partizani začeli ubijati ljudi in kdo so bili ti ljudje.

31. januarja 1942 so Dakijevi partizani umorili Janeza Debeljaka

31. januarja 1942 so partizani v zaselku Bela Voda pri Travniku v Loškem Potoku ustrelili Janeza Debeljaka. Umor je podrobneje opisal Stane Semič - Daki v knjigi Najboljši so padli (prvi del, 1971, na straneh od 221 do 223). Poglejmo najprej, kako je umor opisal Daki.

»V dobrem dnevu smo s pomočjo kmetov, ki so nam pripeljali deske in so nam pri gradnji pomagali, zgradili zasilne barake v hosti /Mačkovec nad Robom, op. p./. Pri gradnji smo uporabljali celo smrekovo lubje. Vendar smo se zavedali, da ne smemo mirovati in polegati okoli ognja, temveč da moramo biti stalno v akciji, da moramo biti aktivni. Zakaj – ljudje nas morajo videvati, zdaj tu, zdaj tam, da se bodo otresli strahu pred Italijani in izdajalci. /Bilo je januarja 1942. Zakaj bi se v tem času ljudje bali izdajalcev? op. p./

Samo dva dni smo bili tu, v tem času pa smo dobili vse podatke o človeku, ki je med 25. in 26. oktobrom leta 1941 izdal naše taborišče na Debelem hribu pri Loškem Potoku. Tedaj je izdajalec zagrešil hud zločin: ker je izdal naše taborišče Italijanom, so od devetih borcev, ki so šli z Debelega hriba v Bele Vode po hrano, osem borcev postrelili in jih sadistično razmesarili. Torej – najti moramo izdajalca in ga kaznovati. Še en dan smo počivali v Mačkovcu, da smo pregledali orožje, smuči in drugo opremo. Naslednjega dne, bilo je 31. marca /Daki se je zmotil, bilo je 31. januarja; op. p./, smo Arti, Pilot, Kovač in jaz /Jože Kamnikar - Arti, Drago Martinec - Pilot, Lojze Klan­čar - Kovač; op. p./ odrinili čez Bloško planoto v Loški potok; s seboj smo vzeli še petega borca Abija /Zdravko Prebil - Abi/, našega priljubljenega veseljaka. Pot je bila precej dolga in nevarna, kajti lahko bi naleteli na italijanske zasede. Zato smo se na pot temeljito pripravili. V Bele Vode smo odšli ob 3. uri ponoči, tja smo prišli 1. aprila ob pol šestih zjutraj; vaščani so že krmili živino. Zelo smo hiteli, da bi prišli čimprej na cilj. Izognili smo se karabinjerski postaji v Loškem Potoku in zavili naravnost v vas Bele Vode. Brez ovir oziroma nevarnosti smo prismučali v vas in vaščani so nas že opazili, ko smo se vasi komaj približevali. Ker so nas poznali že od prej, iz loške akcije, so nas zaustavili, da bi se z nami pogovarjali. Nismo imeli časa in smo zdrveli naprej, kajti čakalo nas je te­žavno, odgovorno, toda neprijetno delo: kaznovati smo morali izdajalca. Sredi vasi smo se ustavili, saj smo vedeli, v kateri hiši prebiva izdajalec.«

Termini »kaznovati« in »izdajalec« so izrazito manipulativni, saj so bili partizani paravojska terorističnih komunistov ter zato nelegalna in nelegitimna organizacija. Tu so opisani kot izraziti teroristi in zločinci.

Kot partizan leta 1942 vodja morilske »udarne grupe«, po vojni »narodni heroj« Stane Semič - Daki. Vir: AS 1549

Partizanska »Smrt fašizmu!« in »Smrt izdajalcu!«

»Ko smo se ustavili in smuči sneli z nog, smo smuči tako obrnili, da so bile pripravljene, da bi lahko takoj odšli. Med tem časom nas je prva zapazila Debelakova mama, ki je gledala skozi okno v stanovanju nad hlevom. Nasmejala se nam je in mislili smo si, da sluti, čemu smo prišli v takem mrazu v vas. Potem se je odmaknila od okna, takoj zatem pa je prišel iz hiše njen sin Jože. Pri tej hiši je bilo sedem bratov, nismo pa vedeli, da se njihova družina piše Debelak. Kajti nasproti njihove hiše čez cesto je stanoval Janez Debeljak – izdajalec. Na hitro smo izmenjali z Jožetom nekaj besed, zlasti pa sta nas zanimali imeni Debelak in Debeljak oziroma v kateri hiši je Debeljak, izdajalec. /Na koncu prejšnjega odstavka je Daki zapisal, da so vedeli v kateri hiši živi izdajalec; op. p./ Ker ni bilo bistvene razlike med imenoma, smo še enkrat hoteli zanesljivo izvedeti, kdo je izdajalec. Sicer pa niti nismo mogli verjeti, da bi kdo iz Debelakove hiše, katere družina je bila naša in z vsem srcem navezana na naše gibanje, bil izdajalec. Debelakov Jože je potem s prstom pokazal na izdajalčevo hišo, on in njegovi bratje, ki so prišli na cesto k nam, pa so dejali, da je izdajalec najbrž v hlevu in da moramo biti previdni, da nam ne bo ušel. Za nas je bilo to dovolj! S fanti – kasneje so štirje padli v NOB, trije pa so pričakali svobodo – se nismo hoteli več pogovarjati, da jim kasneje ne bi kdo očital, da so povedali, kje prebiva izdajalec. Z njimi smo se poslovili takole: pozdravili so: »Smrt fašizmu!«, mi pa smo jim odgovorili: »Smrt izdajalcu!« Naj še omenim, da so tega izdajalca poznali vsi ljudje v vasi, oziroma da so vedeli za njihovo izdajstvo. Še več: zelo so se ga bali.«

Kot v celoti v spominih je Stane Semič strašno pretiraval, in si očitno tudi izmišljeval.

Slavko Kovač je izstrelil v Janeza Debeljaka devet nabojev

»Odšli smo proti izdajalčevi hiši. Ker je izdajalec v hlevu krmil živino, smo ga poklicali ven. Slišal je naše klice, prišel iz hleva in se napotil proti svoji hiši. Ko pa nas je zagledal, je pobledel. Samo spogledali smo se, a ni imel več veliko časa, da bi zbežal. Pomaknil se je k vratom hiše. Ker smo si mislili, da nekaj namerava, smo ga zaustavili s prošnjo, če bi nam lahko pokazal neko pot. Naša prijazno izrečena prošnja ga je zaustavila in sprva ni zasumil, da je to le zanka. Šele pozneje, ko smo ga vprašali, kako se piše, nas je spoznal. Zardel je in hotel skočiti v hišo ter zapreti za seboj vrata, kajti zdaj je zanesljivo zaslutil, da ga čaka obračun s partizansko svinčenko. Toda tudi tokrat smo bili hitrejši mi: skočili smo za njim in vtaknili med vrata puškino kopito, da vrat ni mogel zakleniti. Potem smo vsi štirje odrinili vrata in ga ponovno vprašali, kdo je oziroma kako se piše. Imena ni povedal, ampak je začel klicati na pomoč svoje sosede. Vsa vas je bila že pokonci, prebudili pa so se tudi člani izdajalčeve družine, ki so nas začudeno ogledovali. Zakaj mi smo spom­nili izdajalca na osem partizanov, ki jih je on izdal, da so padli v italijansko zasedo, kjer so jih Italijani pobili. Nič ni odgovoril na naše očitke, temveč je še rjovel in klical na pomoč. Dobro je vedel, kaj ga čaka. Z vso moč­jo smo poskušali odpreti vrata, toda izdajalec, ki je bil močan, jih je dobro tiščal. Arti je tedaj nameril pištolo na izdajalca, vendar se zaradi mraza pištola ni sprožila. Naglo je priskočil Smeli /Stavko Kovač - Slavko Smeli, že leta 1942 ga je doletela smrt v Mrzli jami; op. p./ in izstrelil v izdajalca devet nabojev, jaz in Kovač pa sva čakala, če bi po naključju le kdo prišel pomagat izdajalcu. Velik oziroma visok, kot je bil, se izdajalec ob prvem zadetku ni zgrudil, zato je moral Smeli izstreliti vanj še osem strelov.

Hitro smo zapustili izdajalčevo hišo in tekli do srede vasi, si nataknili smuči in odbrzeli iz vasi. /.../ Ko smo prišli iz Belih Vod, se je že začelo daniti.«

Janez Debeljak na spominskih ploščah v Loškem Potoku. Foto: Ivo Žajdela

Komunistični umori političnih nasprotnikov

Stane Semič je prej dvakrat zapisal, kako je njihova žrtev »pobledela« in »zardela«. Le kako so to videli, ko pa je bil še mrak? Ampak te nelogičnosti niti niso toliko važne. Pri podrobnem branju jih zasledimo še več. Veliko bolj kot to, je važna ugotovitev, da so partizani potem, ko so nekoga »obsodili« na smrt, tega potem brez kakršnih koli postopkov ugotavljanja krivde ali okoliščin krivde ustrelili. Življenje je le redko tako črno-belo in enoznačno, kot bi to lahko razumeli, ko beremo opise številnih partizanskih zapisov o umorih nasprotnikov ali tistih, ki so jih označili z nazivom izdajalec. Še posebej med vojno se ljudje zaradi prisile in smrtne nevarnosti znajdejo pogosto v zelo težkih situacijah. V preiskovalnih postopkih in z možnostjo obrambe, bi pogosto ugotovili krivičnost obtožb, predvsem pa zapletenost situacij, ki so nekoga prignale oziroma prisilile v slaba početja. Seveda komunističnih teroristov te stvari niso zanimale. S svojimi ustnimi »obsodbami« in nato hitrimi in zahrbtnimi usmrtitvami so si prali vest pred težo porazov, še bolj kot to pa so bile usmrtitve (v nadaljevanju se bom izogibal terminu likvidacije, saj ta termin izhaja iz knjigovodskega izrazoslovja; po vojni so ga uvedli komunisti, da bi z njim zakrili jasnost izrazja) v službi zastraševanja ljudi. To vidimo tudi iz začetka citata Daki­jevega pričevanja. Seveda pa je večina usmrtitev med drugo svetovno vojno in po njej služila komunistom za fizično odstranjevanje nasprotnikov. Ali, še natančneje, z usmrtitvami so praznili prostor, ki so ga imeli namen zasesti. Zgornji primer partizanske usmrtitve je prvi na tem območju. Iz opisa usmrtitve, ki jo je v svojih spominih navedel Stane Semič - Daki in iz njegove argumentacije lahko vidimo, da je pravzaprav šlo za vzorčni primer in da so podobno potekali vsi naslednji umori političnih nasprotnikov.

Nadaljevanje v: Janez Debeljak, Ignacij Križman, Stane Semič - Daki, Sodražica, partizani 1942 [2]