Nadaljevanje iz: Občina Sodražica, župnija Sodražica, Polona Vesel Mušič, Ludvik Mihelič

Župnija Sodražica leži v Sodraški dolini, ki zavzema severozahodni del Ribniške doline. Razprostira se deloma na ravnini ob potoku Bistrica, deloma po skrilastem gričevju Slemen in Travne gore. Zaradi bližine kraja in župnije Ribnica se je zgodovina župnije tesno prepletala z zgodovino ribniške župnije, ki je bila ustanovljena že okoli leta 1000. Zaradi velike obsežnosti se je od prafare Ribnice odcepilo veliko vikariatov, ki so danes samostojne župnije. Tako je bila ustanovna listina 1. septembra 1753 podpisana tudi za sodraški vikariat, ko je prišel na generalno vizitacijo v Ribnico goriški nadškof Karol Mihael Attems. Vse pravice samostojne župnije je Sodražica dobila leta 1862.

Pogled na Sodražico. Foto: Ivo Žajdela

Maja 1942 so partizani udarili tudi v Sodražici

Ti kraji so zelo trpeli ob vdorih in pustošenjih Turkov v 15. in 16. stoletju in na začetku 19. stoletja, ko so se tu spopadli Francozi in Avstrijci. Med drugo svetovno vojno je bilo posebej hudo. Najprej so leta 1941 Sodražico zasedli Italijani, ki so se tu zadržali do maja 1942, ko so se umaknili pred partizani. Ti so takoj ob prihodu začeli z nasiljem. V Boncarju so umorili šestnajst Romov. Na domu v Zapotoku so 29. maja ugrabili Franceta Kozino, mu »sodili« v Sodražici, potem pa ga prav tako umorili v Boncarju.

Partizani so avgusta umorili še Kozinovo družino v Zapotoku

26. avgusta so partizani prišli pozno zvečer h Kozinovim v Zapotok in umorili očeta, mater in hromega sina Janeza. 3. junija so ponoči na domu ugrabili učiteljico Ivanko Novak, rojeno Škrabec, doma je bila iz Hrovače pri Ribnici, ki je bila v visoki nosečnosti. Umorili so jo v gozdu nad Zamostcem. Zanjo in za duhovnika Franceta Cvara, ki je bil doma iz sodraške župnije, partizani so ga umorili 18. junija 1942 kot kaplan v Šentrupertu na Dolenjskem, poteka škofijski postopek za razglasitev mučeništva.

Partizansko nasilje je povzročilo, da so Italijani večkrat bombardirali Sodražico. Uničena je bilo večina hiš, poškodovana je bila tudi župnijska cerkev. Ponovno so jo zasedli 24. julija 1942. Požgali so veliko hiš, ki so po bombardiranju še ostale. Streljali so ljudi ter aretirali in odgnali v taborišča mnogo moških in žensk: v Padovo 113, na Rab pa 51. Kasneje so Sodražico štirikrat bombardirali tudi Nemci. Na spominskih ploščah, ki so jih postavili leta 1994, so napisali 87 imen domačinov, ki so jih ubili komunisti.

Farne spominske plošče v Sodražici. Foto: Ivo Žajdela

Sodražica je bila tudi središče trgovine s suho robo

Sodražica je postala središče suhorobarske obrti, ki je nekoč zaposlovala veliko ljudi. Izdelovanja suhe robe so se ljudje v teh krajih verjetno lotili že kmalu po naselitvi, saj jih skopa zemlja ni mogla preživeti. Krompir, koruza in zelje so bili glavna vsakdanja hrana, vendar si tudi te človek ni mogel pridelati toliko, da bi preživel do naslednje jeseni. Pomagali so si z gozdom.

Sodražica je bila tudi središče trgovine s suho robo, kjer so suhorobarji na rednih sejmih ob četrtkih (začeli so 30. oktobra 1751) prodajali čez teden izdelano robo. Tu so jo pokupili domači trgovci in zdomarji oz. krošnjarji za svoje potrebe in obhode po svetu. Poleg svoje pomembne gospodarske naloge, ki so jo opravljali zdomarji s prodajo svojih izdelkov, so na svojih krošnjarskih poteh veljali za potujoče obrtnike, ki so po kmetijah popravljali polomljeno orodje in pokvarjeno posodo. Imeli so tudi tri letne in živinske sejme, 28. septembra 1837 jih je Sodražanom na njihovo prošnjo dovolil cesar Ferdinand I., in sicer na ponedeljek pred sv. Gregorjem (12. marca), na dan sv. Magdalene, farne zavetnice (22. julija), in 15. oktobra. Ti živinski in tedenski sejmi so se ohranili v kraju do druge svetovne vojne, po vojni so jih hoteli obnoviti, vendar jim jih komunisti niso dovolili.

Od leta 1968 je Sodražica mestno naselje s sedežem občine, šolo, pošto, banko, zdravstvenim domom, trgovinami in gostinskimi lokali. Podobe nekdanjega agrarnega središča ni več. Občino so dobili leta 1998.

Župnijska cerkev sv. Marije Magdalene. Foto: Janez Kotar

Med duhovniki je tu vidno vlogo odigral Frančišek Traven

Tu so se rodili kipar France Gorše, slovstveni zgodovinar dr. Ivan Prijatelj, prelat in kanonik dr. France Oražem, po materi je bil Sodražan tudi duhovnik in politik dr. Janez Evangelist Krek. Med duhovniki je tu vidno vlogo odigral Frančišek Traven (1903–1933), ki je poživil versko in kulturno življenje. Glede družbenega življenja je menil, »da ako duhovnik ne čuje, vse spi. Le tista društva, pri katerih duhovnik sodeluje, imajo življenje, sicer so le na papirju ... « Župnik Traven je bil duša vseh katoliških društev v tistem času, cerkvene pevke in pevce je do leta 1922 sam poučeval. Poleg hranilnice in posojilnice je ustanovil Izobraževalno in pevsko društvo Glas, ki je poleg petja gojilo tudi poučna predavanja, gledališke predstave in izlete v okolico. V njegovem času so tudi povečali župnijsko cerkev.

Bogato predvojno društveno življenje

Leta 1908 so ustanovili telovadni društvi Sokol in Orel. Medtem, ko so bili v verskem oziru Sokoli mlačni, so bili Orli in Orlice skoraj vsi tudi člani Marijine družbe. Člani društev so bili med seboj v dobrih odnosih, le pred volitvami so si bili hudi politični nasprotniki. Ko je beograjski režim leta 1929 telovadno in prosvetno društvo Orel razpustil in prepovedal, je pod državno zaščito ostal samo Sokol, telovadno in prosvetno liberalno društvo.

Počasi pa so se začele zlasti na podeželju ustanavljati krščanske kulturno-prosvetne organizacije (Prosvetno društvo). S tem je oživelo zatrto kulturno prosvetno delo in tudi telovadna društva pod nazivom Fantovski odsek za fante, za dekleta pa Dekliški krožek. Poleg uprizarjanja ljudskih iger na skromnih podeželskih odrih, so začeli tudi z revijalno telovadbo. Oboji (Prosvetno društvo in Sokoli) so pripravljali prireditve, tako da je bilo kulturno življenje pred drugo vojno zelo razgibano.

Poleg Sokola so »naprednjaki« leta 1910 ustanovili Podružnico sv. Cirila in Metoda. Ciril-Metodove šole so vzgajale v versko-narodnem duhu. Nasproti njej so leta 1910 ustanovili Slovensko stražo, ki ji je v Sodražici predsedoval župnik Traven. Na nevtralni osnovi pa so leta 1898 osnovali Gasilsko društvo. Razen gasilskega so vsa omenjena društva po drugi svetovni vojni, ko je zavladal komunistični režim, prenehala delovati. Bogato in živahno društveno življenje je usahnilo. Nasproti bogatemu opisu političnega in društvenega življenja na začetku 20. stoletja, ki ga je v župnijski kroniki podal župnik Traven, zeva v isti kroniki glede razmer po vojni molk in praznina, kar je dokaz, da so bili to za Cerkev in župljane težki časi.

Slika zavetnice sv. Marije Magdalene. Foto: Ivo Žajdela

Leta 1811 je kaplan Matevž Kavčič organiziral redno nedeljsko šolo

Začetki šolstva so povezani z začetkom vikariata leta 1753. Prvi učitelji so bili cerkovniki in organisti, ki so zbirali dečke in jih učili brati in pisati. Do preloma je prišlo leta 1811, ko je kaplan Matevž Kavčič organiziral redno nedeljsko šolo. Razvoj šolstva je potem potekal v skladu s šolskimi zakoni ter razpoložljivimi prostori in drugimi okoliščinami.

Verouk je bil najprej reden predmet na šolskem urniku, po drugi vojni (leta 1952) pa ga je režim prepovedal. V naslednjih letih je bil le nedeljski krščanski nauk, h kateremu so prihajali tudi otroci. Prvo veroučno učilnico je leta 1958 uredil župnik Stanko Lenič v cerkvi nad zakristijo, jeseni leta 1964 je bila urejena učilnica v župnišču, kjer je bil verouk vse do leta 1998, ko je bil zgrajen župnijski dom.

Zlata maša škofa Stanislava Leniča v Sodražici. Desno je sodraški župnik Tone Čopar, polovica obraza za škofom je dr. France Oražem, duhovnik z zlato štolo je Ivan Janež. Foto: knjiga Sodraških 800

Stanislav Lenič je bil med letoma 1955 in 1964 skrben in delaven župnik

Nasploh je v težkih letih po drugi svetovni vojni imel pomembno vlogo župnijski upravitelj dr. Stanislav Lenič (1955–1964). V Sodražico je prišel po zaporu. Dela, ki ga ni manjkalo, se je lotil z mladostnim žarom. Bil je skrben in delaven župnik, zato so ga imeli ljudje zelo radi. Poleg verske obnove je poskrbel tudi za obnovo cerkva. Po načrtu inženirja Valentinčiča je obnovil zvonik in notranjščino župnijske cerkve ter podružnico na Strmci.

Kip Stanislavu Leniču v Sodražici. Foto: Ivo Žajdela

Cerkev so leta 1927 in 1928 povečali za dve tretjini

V Sodražici so župnijsko cerkev posvetili sv. Mariji Magdaleni. Na mestu današnje župnijske cerkve je bila prvotno kapela sv. Nikolaja, okrog nje pa pokopališče. Kapela je bila takrat mišljena kot podružnična cerkev matične župnijske cerkve v Ribnici. Zaradi velike oddaljenosti od Ribnice pa so Sodražani prosili za samostojno župnijo. Odgovor se je glasil, da se bo prošnji ugodilo, ko bodo imeli zadosti veliko cerkev. Že 18. oktobra 1745 je cerkev sv. Magdalene blagoslovil župnik in arhidiakon Lovrenc Tobija Revec. Nato so jo večkrat popravili. Leta 1927 in 1928 so jo povečali za dve tretjini in 2. septembra 1928 na novo posvetili.

Glavni marmornat oltar so naredili po načrtu arhitekta Ivana Vurnika. Foto: Ivo Žajdela

Glavni marmornat oltar so naredili po načrtu arhitekta Ivana Vurnika

Glavni marmornat oltar so leta 1928 naredili po načrtu arhitekta Ivana Vurnika. Takrat je duhovnik maševal pri tem oltarju obrnjen stran od ljudstva, za njim pa je bila obhajilna miza. Leta 1972 so po načrtih arhitekta Valentinčiča preuredili prezbiterij: iz prejšnje obhajilne mize so uredili oltar proti ljudstvu. Nad oltarjem je slika Marije Magdalene, delo Pavla Kühnla iz leta 1854. Stranski oltar na ženski strani je od leta 1851 posvečen Brezmadežni. Na moški strani je oltar Srca Jezusovega, ki je dobil sedanjo podobo leta 1993.

Barvni okni v prezbiteriju sta izdelani po načrtih Staneta Kregarja, na ženski strani sv. Marija Goretti, na moški sv. Stanislav Kostka. Ostala barvna okna v cerkvi so delo Tomaža Perka in predstavljajo božično in velikonočno skrivnost, Usmiljenega Samarijana in Izgubljenega sina.

Od leta 2005 cerkev v Sodražici bogatijo nove orgle. Foto: Ivo Žajdela

Na koru so leta 2005 postavili velike nove orgle

Cerkev je danes lepo obnovljena. Na koru so leta 2005 postavili velike nove orgle. Zanje ima največ zaslug domačin, organist in nekdanji ravnatelj Škofijske orglarske delavnice Maribor Brane Košir. Ob postavitvi je za Družino dejal, da odločitev za nove orgle ni bila lahka. »Na nove orgle smo se v župniji dolgo pripravljali in ustanovili poseben odbor, ki je pomagal župniku Francu Bizjaku. Zamisel za sedanje trimanualne orgle izhaja iz stanja, ko so romantične Bendove orgle več kot poldrugo desetletje dopolnjevale še baročne Fallerjeve orgle na korni ograji, ki smo jih prestavili v podružnično cerkev sv. Marka. Obsežna dispozicija novih orgel je prilagojena tudi glede na našo cerkveno glasbeno literaturo, ki je predvsem romantična.

Velikega finančnega zalogaja župnija sama ne bi zmogla. Odločilna je bila pomoč občine Sodražica in na tisoče ur prostovoljnega dela, opravljenega od leta 2000, ko smo začeli izdelovati prve dele. To je bilo mogoče, ker sem sam usklajeval vse delo. Leta 2003, ko je bil narejen del orgel, smo v dvorani osnovne šole v Sodražici na 200 m² površine pripravili razstavo o orglah. S tem je bilo veliko dela, a le tako smo lahko ljudem približali, kako zahtevno in dragoceno glasbilo so orgle. Vse to je pripomoglo tudi pri zbiranju finančnih sredstev. Nove orgle so opus 85 mariborske orglarske delavnice.« Gre za velike mehanske orgle s tremi manuali, 40 registri in 2.600 piščalmi. Leta 2015 so obnovili preostalo notranjščino cerkve z novim ambonom, tlakom, klopmi in ogrevanjem, kar je velik dosežek župnika in župljanov.

Cerkev sv. Marka v Zapotoku. Foto: Ivo Žajdela

Cerkev sv. Marka v Zapotoku

Leta 1998 so poleg župnišča zgradili lep župnijski dom. Na predlog ŽPS so novembra 2011 v parku pred cerkvijo postavili evharistični križ. Leta 2015 so končali velika obnovitvena dela v cerkvi, kar je bil velik dosežek župnika in župljanov.

V župniji imajo tudi tri podružnice. Najstarejša je cerkev sv. Marka v Zapotoku, pozidana na mestu nekdanjega ajdovskega templja. V glavnem oltarju je sv. Marko, na desnem stranskem oltarju je slika sv. Lenarta, na levem pa sv. Primoža in Felicijana. Na koru so orgle, ki sodijo med najstarejše v Sloveniji. Leta 1699 jih je izdelal Janez Faller, orglarski mojster iz Ljubljane. Preden so leta 2006 prišle v Zapotok, so imele za seboj dolgo pot in številne postaje. Od leta 1934 do 1985 so bile v skladiščih Narodnega muzeja v Ljubljani. Takrat so jih temeljito obnovili in devetnajst let so igrale v sodraški cerkvi; do leta 2005, ko so na koru postavili nove orgle, Fallerjeve pa prenesli na kor zapotoške cerkve.

Cerkev Žalostne Matere božje na Strmci. Foto: Ivo Žajdela

Podružnični cerkvi na Strmci in na Sedlu (Globel)

Podružnično cerkev Žalostne Matere božje na Strmci so po zaobljubi zoper kugo pozidali v letih 1842 do 1848. Krasijo jo tri slike: Žalostne Matere božje nad glavnim oltarjem slikarja Goldensteina, sv. Antona Puščavnika ter sv. Boštjana in sv. Roka. Podružnična cerkev svete družine na Sedlu (Globel) so zgradili leta 1908. Glavni oltar sv. družine je izdelan v neoromanskem slogu. Cerkev je bila ob stoletnici leta 2008 temeljito obnovljena.

Poleg Sodražice sodi v župnijo še dvanajst vasi. Od tu povzemam podatke iz reportaže o župniji iz leta 2016. Prebivalcev je bilo takrat okrog 2.000, od tega 1.800 katoličanov. Poleg župnijske cerkve so še tri podružnice ter romarska cerkev Marije Vnebovzete pri Novi Štifti, ki jo oskrbujejo frančiškani. Ob nedeljah sta redno dve maši v župnijski cerkvi in dve pri Novi Štifti. Verniki iz petih vasi so v večjem delu usmerjeni tja. Tako je bilo nedeljnikov v obeh cerkvah okrog 550.

Cerkev sv. družine v Globeli. Foto: Ivo Žajdela

Žal je birma mnogim tudi končni cilj njihove vere

K verouku je leta 2016 prihajalo okrog 85 % otrok. Prvoobhajancev je bilo okrog dvajset, medtem ko jih je bilo pred poldrugim desetletjem pred tem okrog 25. Župnik Franc Bizjak je povedal, da jih večina »vztraja do birme, žal pa je to mnogim tudi končni cilj njihove vere, ne pa resnično krščansko življenje. Najpogosteje je takšno stanje tudi že v njihovih družinah, zato je tolikšen razkorak med deležem veroučencev in nedeljskih obiskovalcev maše. Veča pa se tudi število nekrščenih otrok.« K temu je dodal, da se je tudi za trdno obljubo zvestobe in ljubezni s sklenitvijo zakonske zveze odločilo vedno manj mladih.

Župnik Franc Bizjak. Foto: Ivo Žajdela

V župnijski cerkvi je bilo letno le nekaj porok, še nekaj jih je bilo pri Novi Štifti. Porok je bilo letno okrog dvanajst. »Tudi ob smrti večina sorodnikov prosi za cerkveni pogreb, nekateri pa se ne spomnijo, da bi bilo prej potrebno poskrbeti za prejem zakramentov, čeprav večji del tudi za to poskrbi. Besede upanja ob smrti bližnjih so za večino ljudi zelo dragocene. Nekateri pa se tudi po smrti koga od svojih bližnjih spet bolj vključijo v župnijsko skupnost,« je še leta 2016 povedal župnik Bizjak.

Nova Štifta pri Sodražici, cerkev Marijinega vnebovzetja. Foto: Ivo Žajdela

Božjepotna cerkev pri Novi Štifti

Znana romarska cerkev Marije Vnebovzete pri Novi Štifti leži nad široko Ribniško dolino in je brezhibno vsajena v neokrnjeno naravno okolje, ki ga dopolnjujejo orjaška lipa, kapela sv. Jožefa iz 18. stoletja in frančiškanski samostan. 

Romarski začetki Nove Štifte segajo v leto 1583, ko je na mestu današnjega svetišča stala Marijina cerkvica ali kapela. Ustno izročilo povezuje začetek gradnje cerkve s prikazanjem Matere božje pobožnemu kmetu Matiji Furlanu. Zidavo cerkve je pripravil ribniški graščak Jurij Jakob Kizelj, udejanil pa njegov sin Jurij Jernej Kizelj. Leta 1641 so položili temeljni kamen, po tridesetih letih je bila cerkev pripravljena na blagoslov. Zgradili so jo v letih od 1641 do 1671, posvetili pa leta 1743, leta 1780 so ji dozidali svete stopnice. Notranjost cerkve je tipično baročna z bogatim okrasjem in lesenimi rezbarijami.

Glavni oltar v cerkvi v Novi Štifri. Foto: Ivo Žajdela

V cerkvi blestijo trije zlati oltarji

Cerkev pri Novi Štifti je krasen primer izvirne baročne arhitekture osmerokotnega tlorisa in prislonjenim kvadratnim prezbiterijem. Oba dela stavbe sta obokana s kupolama. Na severni strani je prezbiteriju prizidan mogočen zvonik, na južni pa nižja zakristija. Ob zvoniku se je moral hodnik v 18. stoletju umakniti svetim stopnicam, ki jih je s freskami poslikal Anton Postl. V notranjosti cerkve blestijo trije zlati oltarji, ki skupaj s prižnico sodijo med najlepše spomenike rezbarske umetnosti v drugi polovici 17. stoletja.

V novoštiftarsko svetišče od leta 2001 spet vabijo bronasti zvonovi, kot je bilo to do leta 1917, ko so vojaki v vojne namene vzeli dva zvonova. Novi zvonovi so bili uliti v livarni Perner iz Passaua. Posebnost Nove Štifte so štiri lipe, dve mlajši in dve že kar častitljive starosti. V krošnji največje je postavljena uta, v kateri je prostora za dvajset oseb. Prva uta je bila postavljena že leta 1878, nato pa so jo še večkrat obnovili. Romarska cerkev Marije Vnebovzete pri Novi Štifti je upravno podrejena sodraški župniji (ekspozitura). Od leta 1914 jo upravljajo frančiškani.

Pri Novi Štifri blestijo trije zlati oltarji, ki skupaj s prižnico sodijo med najlepše spomenike rezbarske umetnosti v drugi polovici 17. stoletja. Foto: Žiga Lovšin

Novo Štifto letno obišče veliko ljudi

Novo Štifto letno obišče veliko ljudi. Največji odmev med romarji ima praznik Marijinega vnebovzetja ali »velika maša« (15. avgusta). Na ta dan prihajajo verniki iz širše ribniške okolice in tako kot za karmelsko in rožnovensko nedeljo se na ta praznik pri Novi Štifti še vedno vijejo procesije. Tudi praznik sv. Štefana in blagoslov konj imata vse večji odmev. Posebnost Nove Štifte so štiri lipe, dve mlajši in dve že kar častitljive starosti. V krošnji največje je postavljena uta, v kateri je prostora za dvajset oseb. Prva uta je bila postavljena že leta 1878, nato so jo še večkrat obnovili.

Samostan in dve lipi pod njim, Nova Štifta pri Ribnici, Nedelo, 11. 8. 1996Tino Mamić, Nova štifta, Ognjišče, 1. 3. 2000

Neža Mrevlje, Slikovita romarska cerkev pred Ribnico, Nova Štifta, Nedeljski, 23. 9. 2026

Sodražica, župnijska cerkev sv. Marije Magdalene, stranski oltar na levi, Marija Brezmadežna. Foto: Ivo Žajdela

Anton Košir je bil do leta 2015 ključar

Foto: Ivo Žajdela

Anton Košir je v reportaži o župniji leta 2016 povedal, da je bila župnijska cerkev po vojni v zelo slabem stanju. »Imeli smo gospoda župnika Majdiča, ki je s težavo opravljal duhovniške obveznosti. Ko je leta 1955 prišel za župnika Stanislav Lenič, se je vse spremenilo na bolje. Že prvo leto smo začeli z manjšimi deli, nato pa vsako leto več. Začetki so bili težki, ker ni bilo sredstev. Delali smo v časih, ki Cerkvi in veri niso bili naklonjeni. Gospod Lenič je s svojimi pridigami privabljal ljudi od blizu in daleč. Stanje se je izboljšalo, zato smo vedno več obnavljali župnijsko cerkev. Dela je vodil moj pokojni oče, ki je bil zidarski mojster. Sam sem delal kot zidar s sodelavci, ki so že večinoma pokojni. Imeli smo eno samo željo: olepšati našo cerkev za prebivališče Boga med nami. Dela so se pri vseh naslednjih župnikih nadaljevala z veliko vnemo. Pri vseh sem sodeloval. Bil sem ključar župnijske cerkve, član ŽPS od ustanovitve do zadnjih volitev leta 2015, bral sem tudi božjo besedo.«

Ob orglah sem doživljal velike radosti in tudi največje duševne muke

Foto: Ivo Žajdela

Brane Košir leta 2016 organist in vodja cerkvenega pevskega zbora od leta 1979, ko je prvič sedel za orgle. »Ob igranju se je začela rojevati tudi želja po izdelovanju orgel. Ta me je vodila v svet. Zaradi odsotnosti je bilo delo z zborom in priprava glasbe za bogoslužje v domači cerkvi večkrat tudi ob strani. Bila so različna nihanja navzgor in navzdol. Skozi desetletja je zbor ustvaril obsežen repertoar. Bogastvo cerkvenega leta nas navdušuje in nagovarja. Ob tem se tudi orgle oglašajo v različnih barvah. Bili so trenutki, ko sem zaradi preobremenjenosti želel proč od vsega, a le za krajši čas. Ob orglah sem doživljal velike radosti in tudi največje duševne muke.«

Sodražica, župnijska cerkev sv. Marije Magdalene, stranski oltar na desni, Srce Jezusovo. Foto: Ivo Žajdela

Prehojena pot je bila blagoslovljena

Foto: Ivo Žajdela

Ljubica Košir je od otroštva rada pela v sodraški cerkvi, včasih je cvetličarka, že več mandatov pa članica ŽPS (stanje leta 2016). »Pred 49 leti sem na sosedovi novi maši spoznala don Boska in salezijance. Dolga leta je v meni tlela iskrica, da bi po zgledu tega svetnika storila kaj dobrega v prid mladih. Razmišljanje sem v času odraščanja dveh sinov zaupala skupini žena (takrat mladih mamic), ki so mi prisluhnile in se odzvale mojemu povabilu za sodelovanje. Povezale smo se kot salezijanske sotrudnice in od ustanovitve pred dvajsetimi leti sodelujemo v klubu Kresnička. Ob petnajstletnici delovanja sem izdala zbornik Mladim na pot, v katerem so spregovorili tudi naši mladi pričevalci, voditelji in udeleženci programov. Danes z veseljem ugotavljam, da je bila prehojena pot blagoslovljena, posebej takrat, ko se mi je zdela težka. Hvala Bogu za vse darove in prejete milosti.«

Sodelovanje na mnogih področjih pastorale

Foto: Ivo Žajdela

Jan Knavs je v župniji bolj dejaven od leta 2007 (stanje leta 2016). »Začel sem kot ministrant, po nekaj letih pa sem se pridružil tudi skupini bralcev božje besede. Kmalu sem začel sodelovati v klubu Kresnička, ki v župniji pripravlja oratorije, srečanja za mlade, srečanja za otroke, miklavževanje, skrbi za mladinsko glasbeno skupino. Skozi čas sem postal pomočnik pri pripravi cerkve za mašo in pomočnik gospodu župniku. Zdaj še vedno delujem na vseh omenjenih področjih in si prizadevam, da bo tako še dolgo. Sodelovanje na teh področjih mi zelo veliko pomeni, vzgoja mladih, pomoč otrokom pri spoznavanju Svetega pisma, spoznavanju vere, sodelovanje in prijateljstvo z Bogom.«

Sodražica, župnijska cerkev sv. Marije Magdalene, prižnica. Foto: Ivo Žajdela

Izziv, kako oznanjevati mladim in odraslim

Foto: Ivo Žajdela

Tatjana Mihelič je (bila leta 2016) tajnica ŽPS, katehistinja in bralka. »V ŽPS se trudimo, da bi z različnimi mnenji in pobudami članov ter delujočih skupin v življenje župnije pritegnili vse starostne skupine. Letos /2016/ naše delo še posebej bogati tudi tehnična in duhovna priprava na novo mašo, ki je odlična priložnost za povezovanje župljanov in širše lokalne skupnosti. Kot katehistinja se že vrsto let srečujem z izzivom, kako oznanjevati mladim in odraslim, ki bi se radi osamosvojili in osvobodili ter spoznali, da je prav Bog tisti, ki nas odrešuje in osvobaja. Kot mati z veseljem spremljam katehezo Dobrega pastirja, ki na preprost način v življenje najmlajših prinaša Boga in njegovo ljubezen.«

Nadaljevanje v: Janez Debeljak, Ignacij Križman, Stane Semič - Daki, Sodražica, partizani 1942 [1]

1/17