Že pred tem smo v 80. letih, še posebej po letu 1988, lahko brali o Golem otoku. Pred tem je bila to več desetletij ena od mnogih tako imenovanih tabu tem. Bila je tudi ena od tem, s katero je komunistični režim zastraševal že tako vsesplošno zastrašene ljudi, prebivalce Slovenije (Jugoslavije).

Komunizem poosebljeno zlo in ena največjih političnih prevar v zgodovini

Toda knjiga Janeza Jezerška - Sokola Arhipelag Goli je bila bomba, politična srhljivka skoraj od prve strani, od 20 pa, da ti jemlje dih. Do takrat je bila to v Sloveniji knjiga, ki je na najbolj jasen način razgaljala komunistični režim oziroma bistvo komunizma. To pa je, da je komunizem poosebljeno zlo in ena največjih političnih prevar v zgodovini. Namreč, Goli otok je bil s sosednjim otokom Sveti Grgur prizorišče najhujših mučenj in razčlovečenj, kar jih je možno.

Bil je vernik komunizma in partizan od začetka

Janez Jezeršek je bil do aprila 1951, ko ga je v Beogradu Udba aretirala, ponoči v stanovanju, vpričo žene in dveh dojenčkov, eden od mnogih komunističnih privilegirancev. Odraščal je v revni delavski Galjevici med Dolenjsko cesto in Barjem v Ljubljani. Že leta 1941 je postal komunistični aktivist, kot takrat veliko mladeničev, še ne starih 20 let. Hitro se je leta 1942 pridružil partizanom, kjer je napredoval. Leta 1942 je partizanil tudi v Beli krajini, kjer so partizani pod vodstvom Ivana Novaka - Očka izvajali strašne umore civilnega prebivalstva. Gotovo je bil nadvse dejaven partizan, celo komisar, saj je bil celo načelnik štaba 18. divizije, načelnik štaba 7. korpusa.

Jezeršek je o svoji partizanščini molčal

Zgodovinar Peter Vodopivec je leta 1990 v Novi reviji (št. 96–99) objavil pogovor z njim. Nastal je po izdaji knjige Arhipelag Goli, zato se o temi Goli otok z njim ni pogovarjal. Osredinil se je na partizanščino, predvsem pa na vprašanje, ali je bil Dušan Pirjevec - Ahac zraven pri partizanskem pokolu Romov iz Kanižarice pri Črnomlju pri Maverlenu julija 1942. Jezeršek je Pirjevca branil, češ da ga takrat ni bilo več v Beli krajini, da je odšel že na Primorsko (naj tu pustim ob strani, ali je bilo to res ali ne). In nasploh, o svoji partizanščini ni povedal tako rekoč nič, samo to, da je bil ranjen v nogo. Pa bi, glede na to, kje in v katerih enotah je partizanil, imel veliko povedati (resnico je odnesel v grob, tako kot večina, poznamo jo iz drugih virov).

Naj prebere samo obe Jezerškovi knjigi in bo vedel »vse« o komunizmu

No, če je že molčal o partizanščini oziroma o partizanskih zločinih, je pa toliko več povedal o peklu, ki ga je doživel aprila 1951 in je trajal do decembra 1956, ko so ga izpustili z Golega otoka. Toda tudi potem ga Udba ni izpustila iz krempljev, tako da je bilo tudi pozapoorniško obdobje zanj zelo težko, opisal ga je v drugi knjigi Medaljoni našega časa, ki jo je hitro po »uspešnici« Arhipelag Goli, leta 1990 izdala Cankarjeva založba. Vsekakor mu moramo biti hvaležni. Tisti, ki o (slovenskem) komunizmu ne ve nič, pa bi morda rad vedel, naj prebere samo omenjeni dve Jezerškovi knjigi, in bo vedel »vse«.

Prevarant Broz, Informbiro in Jezeršek

Jezeršek na začetku Arhipelaga Goli opisuje, kako so ga leta 1947 poslali za vojaškega atašeja na jugoslovansko veleposlaništvo v Rimu. Bil je polkovnik. Beremo o privilegijih in lagodnem življenju komunističnih vojščakov, ki jih je partija nagrajevala, ker so ji z vsesplošnim nasiljem in nasilno smrtjo sto tisočev pomagali do oblasti. Potem pa je prevarant Josip Broz, ki je med vojno prevaral že Angleže (ti so seveda v prevari interesno sodelovali), začel z novo veliko prevaro. Hotel se je ločiti od svojega ideološkega očeta Stalina. Bilo je leto 1951, dogajanje pa nosi ime Informbiro. Prevarantski manever mu je uspel in poslej je varal Zahod. Ta je Brozov režim, zato, ker se je ločil od Stalinove Sovjetske zveze, vrsto let dobesedno zasipaval z vsem mogočim in ga s tem reševal gospodarskega in s tem političnega propada (tako kot so ga zadnje leto vojne že zasipavali z orožjem, opremo in hrano ter ga s tem rešili propada »zavezniki«, v Drvarju so ga celo rešili in odpeljali v Italijo, saj bi ga tam Nemci skoraj gotovo fizično uničili).

To sem moral na kratko opisati, ker je bil Janez Jezeršek ena od mnogih žrtev tega dogajanja, ki se je imenovalo Informbiro. Udba je za informbirojevce razglašala tiste, ki so se v sporu Broz-Stalin bolj obrnili na Stalinovo stran, pa tudi tiste, ki so kdaj, pa čeprav blago, pokritizirali politično dogajanje v Jugoslavijo, se pravi delovanje komunistov. Jezeršek je spadal med te druge, tu in tam je v pogovoru s kom pokritiziral vsem očitne »partijske« nepravilnosti, na primer postopanje s kmetom.

Janez Jezeršek - Sokol Vir: knjiga Arhipelag Goli

Komunistični pekel Sveti Grgur, Ugljan, Bileća, Goli otok ...

Ko ga je aprila 1951 Udba aretirala, so ga zaprli v zapor na beograjski Banjici. Že tam so ga po udbovsko »zasliševali«, pretepali, predvsem pa poniževali. Potem so ga z drugimi sotrpini z vlakom preko Zagreba prepeljali na Reko, od tam pa z ladjo na otok Sveti Grgur. Tam je doživel človeško mesoreznico, kot jo poimenuje tudi sam, najhujše oblike nasilja in razčlovečenja. To je tudi osrednji del knjige Arhipelag Goli, desetine strani opisov najhujšega razčlovečenja.

Kasneje so ga z nekaterimi sotrpini z ladjo prepeljali na otok Ugljan, kjer se je skrajno nasilni režim sicer nadaljeval, vendar nekoliko manj, ker so jih tam uporabljali za fizično delo. Z Ugljana so jih prepeljali do Dubrovnika, od tam pa v Bilećo, kjer so bili že pred vojno, sredi ničesar oziroma v kamniti pokrajini Hercegovine, zapori. Tam se je mesoreznica nadaljevala. Od tam so ga z drugimi prepeljali do Dubrovnika in z ladjo na Goli otok. Ob prihodu tam ni bilo več najhujšega mučilnega režima, vendar je bilo še vedno neznosno. Bili so skrajno razčlovečeni in zgarani, napori so mu odprli tudi rano na nogi, ki jo je dobil med vojno.

Predlagal je, da bi obiskala polkovnika Petra Stanteta - Skalo

Ker je bilo o komunistični mučilnici Goli otok že veliko napisanega, naj tu po Jezerškovi knjigi povzamem samo opis dni pred aretacijo Udbe. Kako je doživljal indice, ki so vodili v komunistični pekel, tako je pričeval o dogajanju spomladi 1951(str. 17 –26).

Naslednji dan, ko sem pohajkoval po Ljubljani, sem srečal generala Radeta Pehačka. Drug drugega sva se razveselila, dva tovariša, ki sva se vračala v šolske klopi v Beograd. Kakor je navada ob takih priložnostih, sva se pogovarjala o dopustu, kako sva ga preživela, in o dneh, ki so nama še ostali. Rade je predlagal, da bi obiskala polkovnika Petra Stanteta - Skalo, ki je služboval v Ljubljani in je bil komandant vojaške enote na tem področju. Predlog mi je bil všeč, saj sva bila s Skalo dobra prijatelja še iz partizanskih dni. Srečanje z njim pa bi bilo zanimivo tudi zato, ker je bil eden naših višjih oficirjev, ki so jih poslali na študij v Sovjetsko zvezo, a so po objavi resolucije informbiroja predčasno končali študije. Gotovo bi nama lahko povedal marsikaj zanimivega o vojaški učenosti, s katero smo se spopadali na naši akademiji.

Ga bova malo potipala, kako gleda na naše odnose s Sovjetsko zvezo

»Ga bova malo potipala, kako gleda na naše odnose s Sovjetsko zvezo,« je rekel general Pehaček. Na to mu nisem vedel kaj odgovoriti. Onemel sem. Radeta takega nisem poznal. Besede, ki jih je izrekel, pa njegov glas, pa njegov pogled! Obljubil sem, da pridem naslednjega dne, kakor sva se zmenila, potem pa sem od­šel k materi na Galjevico.

Moj rodni dom je imel le dva večja bivalna prostora. V spalnici smo komaj našli postelje za vse. Ker nismo bili zahtevni, smo se še kar razvrstili. S sinom sva si napravila ležišče na tleh. Enakomerno dihanje mi je kmalu dalo vedeti, da so vsi pospali, le sam sem se še kar premetaval. V rakovniških zvonikih je že zdavnaj odbilo polnoči, jaz sem si pa še kar zastavljal vprašanja, na katera nisem vedel pravega odgovora. Prvič v življenju sem bil pritegnjen v dogajanje, ki me je vznemirilo, ki se mi je upiralo.

Je postala nezaupljivost del našega vsakdana?

Kaj je mislil general Pehaček s svojim potipavanjem? Se je porodila misel v njegovi glavi ali je izpolnjeval naročilo koga drugega? Koga? Komu naj bi bil Skala napoti, kdo naj bi deloval proti njemu? In čemu?

Skala je bil predan predvojni komunist, nosilec partizanske spomenice 1941. Slišal sem, da je dosegal na šolanju v Sovjetski zvezi izjemne uspehe. Po objavi resolucije se je vrnil v domovino, preden je končal študij, in zasedel komandni položaj v Ljubljani, za katerega je imel vse potrebne izkušnje in sposobnosti. Zakaj bi ga bilo treba sedaj otipavati in preverjati njegova stališča? Je postala nezaupljivost del našega vsakdana? Spomnil sem se, da sem nekoč že slišal nekaj podobnega, vendar takrat nisem prav razumel. Bilo je v poletju leta 1948, ko sem se vračal iz Beograda v Rim. Spotoma sem se ustavil v Ljubljani, da sem obiskal nekaj znancev, med drugimi Borisa Kraigherja, ki je bil takrat notranji minister Slovenije.

Na »klepet« k Borisu Kraigherju

Bila sva stara znanca in prijatelja in mi ni bilo težko priti do njega. Po najkrajši poti so me pripeljali do kabineta, kjer me je minister zelo prisrčno sprejel. Posadil me je v udoben fotelj, tajnica pa naju je postregla s kavo in konjakom. Srkal sem izbrano pijačo in se razgledoval po prostorni pisarni. Opremil jo je prvi šef Udbe, Kraigherjev predhodnik, zato je bila odraz njegovega okusa.

Boris Kraigher se ni spremenil, še vedno je bil prijeten sogovornik, poln dovtipov, ki ga je zanimalo vse. Najprej me je povprašal po moji mami, ki jo je dobro poznal še iz predvojnih let, pa sem mu povedal, da je že ovdovela, da živi v našem starem domu na Galjevici, da se preživlja s skromno pokojnino, a da je še kar zadovoljna. Potem je hotel vedeti, kako se počutim v velikem svetu in kakšen je Rim.

Boris Kraigher: popolna vdanost Josipu Brozu - Titu in skrajna budnost

Snovi za klepet je bilo več kot preveč, a se mi je ponudila priložnost, da sem vprašal o stvareh, ki so me najbolj zanimale. To so bile razmere pri nas doma in resolucija informbiroja, ki takrat še ni bila objavljena. V Beogradu sem izvedel o tem premalo, pa sem pričakoval, da mi bo pojasnil kaj več prijatelj, ki je sodil v ožje politično vodstvo Slovenije. A me je razočaral. O razhajanjih mi ni povedal nič, omejil se je le na naše naloge in dolžnosti. Pri tem je poudaril predvsem dve stvari. Prva je bila popolna vdanost Josipu Brozu - Titu in neomajno zaupanje vanj, ki je mejilo že na religioznost. Druga pa je bila skrajna budnost, ki bi jo moral kazati vsak komunist do okolice, v kateri živi, in do slehernega člana v svoji organizaciji.

Naloga vsakega komunista je, da nemudoma prijavi tovariša ...

»Naloga vsakega komunista je,« je dejal, »da nemudoma prijavi tovariša iz lastne organizacije, za katerega bi se mu zdelo, da pomišlja o brezpogojnem zaupanju tovarišu Titu in vodstvu partije.«

S tem se je izrekel za monolitnost, za enako mišljenje vseh, kar je bilo v nasprotju z mojim razumeva­njem socializma in marksistične misli na sploh. Še zmeraj sem se ogreval za pluralizem, ki smo ga poudarjali celo med vojno, za enakopraven boj različnih mnenj, za demokracijo.

Janez Jezeršek - Sokol Vir: Mladina, 17. 11. 1988, Božo Flajšman

Metode, ki so bile očitno priporočene od samega partijskega vrha

Ministrova stališča me kljub vsemu niso posebno vznemirila. Pripisal sem jih njegovemu položaju. Bil je na čelu notranje uprave, se pravi policije, ki je od nekdaj in povsod izhajala v svojem delu iz nezaupanja, pozivala k budnosti in si pomagala z ovaduštvom. Poklicna deformacija, ki jo z njo obremenjeni zagnanci zlahka prenesejo tudi na partijo.

Poslovila sva se prijateljsko, z iskreno željo, da se kmalu spet srečava, a še slutila nisva, kako se utegne tako srečanje izpriditi.

V nemirni noči, ko sem razmišljal o pobudi generala Pehačka, pa so mi Kraigherjeve besede ostro zazvenele v spominu.

»... da neutegoma prijavi tovariša, za katerega bi se mu zdelo, da pomišlja ...«

Je bil Rade /Pehaček/ eden tistih? So se tako uveljavljale metode, ki so bile očitno priporočene od samega partijskega vrha?

Pomagali smo mu in ga učili marksistične abecede

Nič nisem oponašal našemu generalu /Pehačku/, da je bil organiziran pred vojno v Tyrševem Sokolu. Osvobodilna fronta nas je vse združila v boju proti okupatorju. Nič mu nismo zamerili v naši študijski skupini, da je bilo njegovo poznavanje marksizma pomanjkljivo. Pomagali smo mu in ga učili marksistične abecede, kolikor je bila zanj nova. Odrekal sem mu pa pravico, da bi preverjal, koliko je star predvojni komunist danes zvest partiji.

Zvonovi v rakovniških zvonikih so me opominjali, da se mi čas izmika. Bom jutri videl, kako se bo izteklo, sem si rekel. Prisilil sem se v spanec in zares usnul, a me je zdramila iz spanja nova misel, nov spomin iz preteklosti.

Konec v: Janez Jezeršek - Sokol, Arhipelag Goli, Goli otok, Sveti Grgur, Informbiro, Udba [2]