Nadaljevanje iz: Janez Jezeršek - Sokol, Arhipelag Goli, Goli otok, Sveti Grgur, Informbiro, Udba [1]

Vesti o udbovskih dachauskih procesih

Bilo je v Rimu, na naši ambasadi. V Ljubljani so zaprli nekaj ljudi, ki so jim sodili kasneje na znanem dahavskem procesu, poročilo o aretaciji pa je dobil iz domovine Rudi Janhuba, prvi svetnik našega veleposlaništva in hkrati šef Udbe na ambasadi. Ker sva bila sodelavca in sva izmenjavala obvestila, me je povabil na zaupni razgovor. Povedal mi je za aretacije, naštel imena priprtih in mi zaupal, da so sodelovali z gestapom. Ozvalda, Koširja in Stepišnika sem poznal osebno in sem težko verjel obtožbi. Rudi Janhuba je poznal Dila in še nekaj drugih in mi je na vprašanje, če imajo trdne dokaze o njihovi krivdi, dejal, da o tem ne more govoriti, da pa ob nekaterih tovariših tudi sam ne verjame, da bi bil sum upravičen. Zaupal mi je, da pripravlja proces slovenska Udba sama in da teče vse v največji tajnosti.

Tako zaslepljeni, da so bili pripravljeni sprejeti laž za resnico

Seveda dahavska afera na ambasadi ni dolgo ostala skrivnost. Začelo se je šušljati, ugibati in razpravljati. Zapomnil sem si enega med uslužbenci ambasade, ki je bil bližnji prijatelj z Ozvaldom. Ta je s strahom govoril o aferi in razglašal pripravljenost, da brez pomislekov potrdi sum o prijateljevem sodelovanju s sovražniki. Nanj sem se spomnil, ko sem tisto noč na Galjevici razmišljal o generalu Pehačku in o njegovi nameri, da potipa Skalo, koliko je zvest partiji.

So bili ti ljudje tako zaslepljeni, da so bili pripravljeni sprejeti laž za resnico, če je le prihajala od političnega ali policijskega vodstva? Ali so se zavedali nepoštenosti in so se poskušali samo odkupiti, kdo bi vedel zakaj, in si zagotoviti prihodnost? Ali pa so bili tako prestrašeni, da se niso upali upreti nasilju, ki ga je izvajala Udba?

Najlaže vlada množicam, kdor izkoristi lahkovernost in strah

Kasneje sem se še pogosto vračal k takim in podobnim vprašanjem, življenje, ki me je neusmiljeno strojilo, da me je potrjevalo v spoznanju, ki se mi je porodilo že tedaj: da najlaže vlada množicam, kdor izkoristi lahkovernost in strah, dvoje osnovnih slabosti v ljudeh. Iz zgodovine sem vedel, kako je naščuvano ljudstvo že v davni francoski revoluciji pozdravljalo sekiro, ko je v imenu enakosti in svobode krivim in nedolžnim sekala glave, in kako je ustrahovano umolknilo pred nasiljem, ko se je počutilo ogroženo. Ta resnica se ponavlja do današnjih dni, v vsaki preizkušnji človeštva pa so se našli le redki posamezniki, ki so se znali in mogli upreti plazu zavedenih ali ustrahovanih množic, ki jih niso zlomile ne grožnje in ne obljube. Veliko jih je klonilo v urah preizkušnje, eni prej, drugi kasneje, nikoli pa ne vsi.

Ko je sprevidel, da ne bo uspel, je obrnil pogovor v šalo

Naslednji dan sva se sestala z generalom Pehačkom, kakor sva se bila domenila, in odšla na obisk k Skali. Rade, ki je bil med prijatelji znan kot lisjak, je v pogovoru spretno nastavljal zanke, a se jim je Skala, ki je očitno sprevidel namen obiska, sproti izmikal in odbijal udarce. Ko je sprevidel, da ne bo uspel, je Rade obrnil pogovor v šalo, po šaljivosti pa je slovel nič manj kot po zvitosti. Sam sem največ molčal, poslušal in se čudil, kako se spreminjajo časi. Med vojno je bilo mogoče dokazovati privrženost in zvestobo partiji z napadom na sovražni bunker, sedaj, če si spretno podstavil nogo prijatelju.

Skala mi je kasneje, po desetih letih, pripovedoval, kako je on doživljal najin obisk. Predvsem, je dejal, ni bil ne prvi, ne zadnji. V tem času da se je zvrstilo pri njem več tovarišev, tudi z visokih položajev, a da mu je po vseh preizkušnjah glava ostala na ramenih.

Vodstvo je nezmotljivo, vsak dvom pa vodi v izobčenje, ki mu sledi izničenje

Mene je obisk pri Petru Stantetu vznemiril. Spraševal sem se, kje je moč partije, ki sem se ji zapisal, ki sem ji pripadal z vsem srcem, če se mora reševati na tak način. Večina nas je bila postavljena pred hudo preizkušnjo: naj svojega prijatelja, vojnega tovariša in komunista zaradi nekaj besed, izrečenih v zaupnem pogovoru, ovadim ali naj se pustim prišteti med razredne sovražnike, kar nikoli nisem bil? V tem času je veljalo prepričanje, da je vodstvo nezmotljivo, vsak dvom pa je vodil v izobčenje, ki mu je sledilo izničenje.

Mnogo let kasneje je eden vodilnih ljudi jugoslovanskega partijskega vrha dejal, da je bilo v prvih letih spora z informbirojem vse en sam histeričen krč v boju skupine ljudi za njen obstanek.

Partijski stroj je deloval z vso prvobitnostjo balkanskega primitivizma

Agitacijsko propagandni partijski stroj je deloval z vso prvobitnostjo balkanskega primitivizma. Po beograjskih ulicah so plesali kola in prepevali pesmi v desetercih, ki niso imele konca, v njih pa so spominom na partizanske boje sledili izrazi privrženosti partijskemu vodstvu, se mešali s folklornimi prvinami in z vulgarnim psovanjem nasprotnikov. Tako je izražala zvestobo partiji ulica, nič bolj razsodno pa krogi, od katerih bi pričakoval več premišljenosti.

Janez Jezeršek - Sokol Vir: Nova revija (št. 96–99)

Veljalo je samo, kar je bilo ruskega

Spominjam se sestankov, na katerih srno razpravljali o vojaški doktrini. Ni bilo tako dolgo, ko je kaj veljalo na tem področju samo, kar je bilo ruskega, predvsem mislim na izkušnje sovjetskih armad v minuli vojni. Sedaj so nekateri, ki bi bili radi dokazali vernost partiji, vse obrnili na glavo in v čisto teoretičnih razpravah zavračali kot neuporabne vse sovjetske vojne izkušnje. Našli so se taki, ki so trdili, da so za našo vojaško doktrino pomembne predvsem izkušnje srbske vojske na Ceru v prvi svetovni vojni.

Polkovnik Udbe Mitja Ribičič in njegovo vabilo v vilo pod Rožnikom

Zmedo, sumničenja in dostikrat nerazumljive obtožbe pa sem zaznal tudi v političnih krogih, med borci, starimi bojnimi tovariši. V januarju 1951 sem bil gost na kongresu Zveze borcev Slovenije v Ljubljani. Iz Beograda sem se pripeljal z Dušanom Kvedrom - Tomažem, s katerim sva bila prijatelja še iz vojnih dni, in se ves čas, ko je tra­jal kongres, tudi družil z njim. Zadnji dan, ko je kongres končal delo, mi je Mitja Ribičič, takratni polkovnik Udbe, sporočil, da me tovariš Maček, novo izbrani predsednik republiškega odbora Zveze borcev, vabi v vilo pod Rožnikom na svečano kosilo. Dušan Kveder, s katerim sva o prostem času vsak dan obiskala nekaj skupnih znancev ali pa kako kulturno prireditev v Ljubljani, me je po končanem kongresu prestregel pred unionsko dvorano in me vprašal, kam kanim popoldne.

»Kaj ne gremo na svečano kosilo, ki ga prireja novi predsednik?« sem rekel.

Nič nisem vedel, da smo vabljeni le nekateri in da Dušana Kvedra ni med gosti. Povsem naravno se mi je zdelo, da smo dobrodošli vsi. Tako je razumel tudi Kveder, skupaj sva se odpravila pod Rožnik in sva stopila v vilo med zadnjimi, ko je bilo že vse pripravljeno za svečano kosilo.

Vilo Podrožnik so vzeli slepim otrokom, da so tam veseljačili izbranci

Nisem še imel priložnosti, da bi si ogledal vilo od znotraj. Nekoč je bila last znanega ljubljanskega bogataša Kolmana, ki jo je v zapuščini namenil slepim otrokom mesta Ljubljane. Po vojni jo je nova oblast vzela za sebe, jo preuredila za svoje potrebe, v zameno pa odstopila drugo stavbo. K stari opremi so dodali več biljardnih miz in zgradili pokrito kegljišče, da so se ob takrat zelo priljubljenih igrah zabavale družbe, ki so pogosto zahajale tja. Pri ureditvi je bilo čutiti okus političnega veljaka, ki je bil sam redek gost, utesnjevala pa so nas okorna pravila protokola.

Maček si je s tajinstvenostjo pridobival moč nad okolico

Povabljenci smo bili razdeljeni po skupinah. Po kakšnih načelih so nas delili, nisem vedel in me tudi ni prav nič zanimalo, kdo je s kom. Okoli velike ovalne mize nas je razporedil šef protokola. Na častnem mestu je sedel predsednik Zveze borcev Ivan Maček - Matija, znan partizan, ki je bil od začetka vstaje član najvišjega slovenskega političnega vodstva, tako v partiji kot v Osvobodilni fronti. Meni se je zdel ves čas nekam skrivnosten, od prvega srečanja dvainštiridesetega leta na Toplem vrhu pri Črnomlju, ko je prišel v polvojaško taborišče, ne da bi se bil javil dežurnemu taborišča, kakor je bila to splošna navada in obveza, potem pa se je pritoževal, zakaj ga nismo obvestili, da pripravljamo poskusni preplah. S tajinstvenostjo si je pridobival moč nad okolico, kar je bilo še močne­je čutiti kasneje, ko je postal šef slovenske Ozne.

Mica Šlander ni izbirala besed: »Pusti to informbirojevsko barabo!«

Ivanu Mačku nasproti je sedela Šlandrova Mica, žena predsednika vlade in sekretarja KP Slovenije Marinka, ki pa ga ni bilo na kosilu. Ko smo se posedali, me je potegnila za rokav, mi pokazala stol na svoji desni in rekla, naj sedem k njej. Zahvalil sem se ji, da sem zelo počaščen, a sem jo obenem opozoril, da je to častno mesto, ki pripada generalu Kvedru, ker je starejši po činu. Toliko diplomatske uglajenosti sem takrat že poznal.

Mica pa ni izbirala besed. »Pusti to informbirojevsko barabo!« je rekla. »Me prav zanima, kdo ga je privlekel sem.«

Njene besede so me presenetile in prizadele. Mica Šlander je bila za mene prekaljena komunistka, ki je delala pred vojno največ na Štajerskem, tako kot general Kveder. Prvič sem jo srečal menda dvainštiridesetega leta na Blatnem klancu na Dolenjskem. Bila je komisarka bataljona, v kmečki sobi je s prekrižanimi nogami sedela na tleh in imela politično uro s svojimi borci. Bila je ostrižena na fanta, dokaj preprosta in partizanom všeč. Kasneje sva se večkrat srečevala na različnih krajih in bila sva dobra prijatelja. Cenil sem jo kot partizanko, ki ni imela dlake na jeziku, in sem tudi tokrat vedel, da ni govorila tja v en dan.

»Kar si povedala za Kvedra, mu reci raje v obraz!«

»Kar si povedala za Kvedra, mu reci raje v obraz!« sem ji svetoval. Pa je odvrnila, da pride čas tudi za to.

Meni njene besede niso šle iz misli. Kosilo sem preživel kakor v omotici in komaj čakal, da bo vsega konec. Brž ko je svečani del minil, sem poiskal generala Kvedra in mu predlagal, da se vrneva v hotel. Koj je bil za to.

Ko sva se vračala skozi Tivoli v središče mesta, sem mu spotoma zaupal, kaj je pri kosilu Šlandrova Mica rekla o njem. Pa ga ni presenetilo. »V Beogradu sem že doživljal podobne reči,« je dejal.

Čutil sem, da ne želi govoriti o tem, pa sem obrnil pogovor drugam. Usoda je hotela, da se dolgo vrsto let nisva vrnila k temu vprašanju.

Bil sem v resnih skrbeh za prijatelja

Meni je bilo vse to nekaj novega, pa sem ponoči v hotelski sobi še dolgo premišljeval o nitih, ki so se očitno pletle okoli generala Kvedra. Saj so tudi meni prišle na ušesa govorice, ki so se širile po Beogradu. Pravili so, da general Kveder, ki je bil ob objavi resolucije na vojaški akademiji Frunze v Sovjetski zvezi, ni pokazal zadosti odločnosti. Pravili so, da ga je po vrnitvi v domovino napadal general Jovanović - Bradonja, ki se je skupaj z njim šolal na akademiji Frunze, sedaj pa je bil član komisije pri politični upravi ministrstva za narodno obrambo, tiste komisije, ki je raziskovala prijave proti oficirjem, osumljenim, da nimajo pravega odnosa do resolucije informbiroja. Pravili so, da je general Jovanović - Bradonja na sejah te komisije že večkrat načenjal vprašanje o politični neoporečnosti generala Kvedra. Ampak to so bile govorice. Sedaj sem prvič slišal sodbo z najvišjega sloven­skega političnega vrha. Bil sem v resnih skrbeh za prijatelja.

Janez Jezeršek - Sokol Vir: Mladina, 17. 11. 1988, Božo Flajšman

Toda v udbino kolesje informbirojevstva je padel sam Jezeršek

Janez Jezeršek je bil torej v resnih skrbeh za prijatelja. Toda general Kveder se je najhujšemu uspel izogniti. V udbino kolesje informbirojevstva je (na naslednjih straneh knjige Arhipelag goli) padel sam Jezeršek.

Božo Flajšman, Z depešo ob armado, Janez Jezeršek, Mladina, 17. 11. 1988Peter Vodopivec, Pogovor z Janezom Jezerškom - Sokolom, Nova revija, št. 96–99, Ljubljana, 1990