Italijanski zdravnik Renato Buzzonetti je v pogovoru za vatikanski dnevnik ‘L’Osservatore Romano’ spregovoril o svojem odnosu in izkušnjah s svojim najslavnejšim pacientom, nekdanjim papežem Janezom Pavlom II. Dr. Buzzonetti je vlogo papeževega osebnega zdravnika opravljal od leta 1978 do smrti Karola Wojtyle. Med drugim se dobro spominja podrobnosti z dne 13. maja 1981, ko je bil nad papežem izveden poskus atentata, in zadnjih dni življenja svetega očeta, ko je voljno sprejemal naloženo mu trpljenje.

Dr. Buzzonetti se spominja, kako mu je po peturni operaciji po poskusu atentata 13. maja 1981 Janez Pavel II. dejal: ‘Kot Bachelet.’ Zdravnik je odvrnil: ‘Ne, Vaša svetost, Vi ste še živi in boste še živeli.’ Papež je omenil ime katoliškega sodnika Vittoria Bacheleta, ki so ga 12. februarja 1980 ubili pripadniki Rdečih brigad. Sveti oče je sodnika poznal, ker je bil generalni predsednik Italijanske katoliške akcije, pa tudi član Papeškega sveta za laike, katerega član je bil tudi kardinal Wojtyla.

Ko je govoril o Parkinsonovi bolezni, ki se je pri papežu Wojtyli začela leta 1991, je dr. Buzzonetti povedal, da je svojemu pacientu pojasnil, kako od tresočih rok še nihče ni umrl, kljub temu pa je bil to jasen znak, da se je bolezen pojavila. Papeževo življenje je bilo prežeto z zdravstvenimi teževami, saj se je Parkinsonovi bolezni kasneje pridružila še obolelost sklepov, ki jo je papež prav posebej občutil v desnem kolenu, zaradi česar ni več zmogel urnega vstajanja in hitre hoje. Zaradi the simptomov je moral Janez Pavel II. sčasoma uporabljati palico za pomoč pri hoji, nazadnje pa celo invalidski voziček.

Kljub hudim bolečinam pa, kot pravi dr. Buzzonetti, ‘papež nikoli ni prosil za zdravila, s katerimi bi si lajšal bolečine, tudi v poslednjih dneh svojega življenja ne. Bil je nad bolečino, pa naj je ležal v postelji ali sedel na vozičku. Na koncu ni več mogel poskrbeti sam zase, bil je popolnoma odvisen od pomoči: ni mogel hoditi, govoril je le z izjemno šibkim glasom, težko in sunkovito je dihal in zelo težko je požiral hrano.

Nekdanji papežev zdravnik se spominja najbolj dramatičnega trenutka, ko so v zadnjih dneh življenja svetemu očetu morali opraviti traheotomijo. Ko se je zbudil iz narkoze, je ugotovil, da ne more več govoriti. Soočiti se je moral z izjemno težko stvarnostjo. Na malo tablico je zapisal: ‘Kaj ste mi storili? Totus tuus (ves Tvoj).’ V hipu je spoznal, v kakšnem položaju se je znašel in se predal varstvu nebeške Matere.

Kot se spominja dr.Buzzonetti, so bili zadnji dnevi življenja z Janezom Pavlom II. izjemno intenzivni. Zdravnik je čutil posebno težo, saj je na svojih ramenih nosil velikansko odgovornost. S kolegi so si bili na jasnem, da se je sveti oče znašel v poslednji fazi svoje bolezni. Bitko je bilo potrebno spremljati z neskončnim potrpljenjem, ponižnostjo in preudarnostjo, saj so se vsi zavedali, da se bo končala s porazom.

Dr. Buzzonetti je v pogovoru še zaupal, da se je nekoč nameraval umakniti s položaja papeževega osebnega zdravnika, vendar Janez Pavel II. tega ni hotel sprejeti. Papežev osebni tajnik, danes kardinal Dziwisz, je zdravniku povedal, da si sveti oče še naprej želi njegove strokovne pomoči. Za zdravnika kristjana, pojasnjuje dr. Buzzonetti, je umirajoči človek podoba Boga. Vsak človek ima svoje rane, nosi svojo trnjevo krono, izusti poslednje besede, in se preda v roke nekoga, ki ponavlja kretnje Božje Matere Marije, vseh svetniških žena, in svetega Jožefa iz Arimateje. Smrt Janeza Pavla II. je najbližje še posebej prevzela.

Po zdravnikovih besedah je bila to ‘smrt človeka, ki mu je bilo odvzeto vse, ki je preživel težke čase in obdobje slave, ki je bil notranje pripravljen srečati se z Gospodom in vrniti ključe Božjega kraljestva. V uri bolečine in začudenja smo se papeževi spremljevalci znašli na obalah Galilejskega jezera. Zgodba se je ponovila, Jezus je bil pripravljen, da pokliče novega Petra’.