V Kregarjevem atriju Zavoda sv. Stanislava so v torek, 18. decembra, zvečer odprli razstavo 12 jaslic, ki jih je v prejšnjem stoletju za zidovi pleterske kartuzije ustvaril menih p. Wolfgang Kogler (1913 – 1993). Mnoge njegove umetniške skulpture iz žgane gline so našle mesto v dolenjskih cerkvah in domovih, največ v okolici Šentjerneja, pa tudi širom po Sloveniji in zamejstvu. Komplete jaslic p. Wolfganga so Zavodu za razstavo posodile župnije: Bela Cerkev, Boštanj, Ivančna Gorica, Ljubljana – Moste, Ljubljana Sveti Križ, Maribor – sv. Janez Krstnik, stolnica, Nova Gorica in Sostro; na razstavi so tudi jaslice iz opatove kapele cistercijanske opatije Stična, iz samostana kartuzije Pleterje, jaslice je posodila družina Nastran iz Škofje Loke in Jože Kastelic iz Stične. Da se bodo v letošnjem božičnem času odpovedali postavitvi Wolfgangovih jaslic v svojih cerkvah in domovih, se je na odprtju razstave zahvalila vodja galerijske dejavnosti v Zavodu sv. Stanislava Bernarda Podlipnik. (več v tiskani Družini)

O jaslicah in menihu Wolfgangu sta spregovorila Bernarda Podlipnik, vodja galerijske dejavnosti v Zavodu sv. Stanislava, in likovni kritik Andrej Doblehar. Razstavo jaslic je odprl direktor Zavoda sv. Stanislava Tone Česen.

V jaslice je vključil družine, ljudske godce, menihe in svetniške osebnosti

Na odprtju razstave je ustvarjalnost p. Wolfganga predstavil umetnostni zgodovinar Andrej Doblehar. »Navadno dojemamo jaslice kot nekaj prikupnega in domačega, za p. Wolfganga pa lahko ocenimo, da se je v teh stvaritvah odmaknil od sentimentalnih značilnosti v modernejšo avtorsko izraznost, s čimer je dosegel izvirnost in nezmotljivo prepoznavnost svojih jaslic, zato jih lahko med avtorskimi upodobitvami Kristusovega rojstva štejemo za najbolj samosvoje,« je dejal Doblehar. To je dosegel, kot je dejal likovni kritik, zlasti z ekspresivnimi držami kipov (razpotegnjene postave v nenavadno sključenih držah, včasih celo ležeče), z neobičajno postavitvijo skupin, z individualno karakterizacijo likov, z grobo površino kiparske materije in z oblačili figur. »Ker je slovenska tradicija bolj navezana na pisano podobo jaslic, je figure praviloma pobarval, saj so bile tovrstne ljudem ljubše, le redke komplete oziroma posamezne figure pa je pustil v barvi žgane gline. Značilno jaslično celoto s skupino Svete družine, oslom in volom, pastirji z ovcami in tremi kralji je obogatil še z drugimi liki: družina, kjer so se ob starših razporedili otroci; mati z ruto, ki se je v Betlehem odpravila z otrokom in domačimi darovi v košari; bradati očanec, ki kadi pipo, in ljudski godec, ki igra na harmoniko; skupina otrok, ki delujejo kot palčki s čepicami na glavi; speči pastir, ki se mu na obličju odražajo sanje; jata angelov, ki s petjem in igranjem na inštrumente spremljajo Kristusovo rojstvo; Bog Oče in Sveti Duh, ki podobo Kristusovega rojstva povezujeta v simbolno podobo Svete Trojice; skupina menihov in svetniških oseb, kot je škof Slomšek, s katerimi se navezuje na lokalno zgodovino.«

V jaslice vključil tudi podobe naročnikov, še posebej njihovih otrok

Doblehar je dejal, da takšen pester nabor ljudskih jasličnih likov in različnih spremljajočih predmetov srečamo v naši tradiciji le redko: »Ob posebnih naročilih, zlasti manjših družinskih jaslicah, ki jih je velikokrat izdelal v enem kosu, je p. Wolfgang v jaslice vključil tudi podobe naročnikov, še posebej njihovih otrok, in se s tem navezal na staro tradicijo upodabljanja umetnostnih naročnikov in slikarjevih mecenov na svetih podobah. Prav poseben pa je v jaslicah lik kartuzijanskega meniha, ki je avtoportret in umetniški podpis p. Wolfganga, spet drugič pa je svoje obličje upodobil v kipu sv. Jožefa ali pastirja. S tem nam je za vedno simbolno ohranil svojo fizično podobo, kar je še posebej dragoceno ob dejstvu, da se ni pustil fotografirati.«

"Mehkoba brezoblične gline šentjernejskih lončarjev se v patrovih rokah preobrazi v duhovno religiozno vsebino in se po njem počloveči. Ustvarjalni proces gnetenja, oblikovanja, žganja, s končnim nanosom naravnih barvil odseva integralni del menihovega molitvenega življenja v njegovi celici z napisom na steni: O, BLAŽENA SAMOTA," je ob rob razstavi zapisal Zvone Pelko, predsednik KD Zgovorna tišina, ki so pripravili koncept razstave.

Na odprtju razstave so korale iz adventnega in božičnega bogoslužja prepevali mladi pevci iz razreda solo petja in vokalne tehnike pod vodstvom Barbare Tišler iz zavodske Glasbene šole.

Božična zgodba dosega vrh z vzvišeno podobo Boga Očeta z razširjenimi rokami v objemu sveta z belim simbolom Svetega Duha na pozlačenih prsih. Množica angelov v podnožju slavi: In v hipu je bila pri angelu množica nebeške vojske, ki so Boga hvalili in govorili: »SLAVA BOGU NA VIŠAVAH IN NA ZEMLJI MIR LJUDEM, KI SO BOGU PO VOLJI«. (Zvone Pelko)

Fotografije: p. Ivan Rampre/Radio Vatikan