Mnoge raziskave potrjujejo, da je zdrav življenjski slog ključen v preprečevanju razvoja demence.

Znanstveniki z univerze v Cardiffu so v študiji o dejavnikih preprečevanja razvoja demence razkrili pet ključnih dejavnikov: redna vadba, vzdržnost od kajenja in alkohola, normalna telesna teža in zdrava prehrana.
Britanska raziskava je pokazala, da imajo tisti, ki se držijo štirih od petih dejavnikov, kar 60 odstotkov manj možnosti, da zbolijo za demenco in drugimi kognitivnimi motnjami, pri čemer so telovadbo navedli kot najbolj ključen dejavnik. Imeli so tudi 70 odstotkov manjše tveganje za diabetes, srčne bolezni in infarkt.

Profesor Peter Elwood, ki je sodeloval pri študiju, je dejal, da zdrav življenjski slog veliko ugodneje vpliva na zdravje kot katero koli medicinsko zdravljenje ali preventivni pregled.
“Zmanjšanje tveganja zaradi preprostih načel zdravega življenjskega sloga so nas resnično presenetili in so za starajočo populacijo izjemnega pomena,” poudarja Elwood in ob tem dodaja, da je vsak posameznik odgovoren za to, da živi v skladu z načeli zdravega življenja.

Kot potrditev raziskanih dejstev pa je tudi zgledno življenje moje mame, ki se je demenca ni dotaknila.

»Mladost je neumnost, ki jo mora ozdraviti le starost« (Arabski pregovor).

Veliko je majhnih stvari, ki so vredne spoštovanja in malo je velikih stvari, ki so vredne občudovanja. In zagotovo v to veliko stvar mojega občudovanja in spoštovanja spada tudi moja mama Ivana Mihelič. Bila je izjemna ženska, ki je s svojim zgledom, kako živeti polno in zdravo življenje vse do svoje poslednje ure, vtisnila globok pečat v moje srce. Pred osmimi leti nas je v svojem 86. letu zapustila z mirnim srcem in z nasmehom na obrazu, pričakujoč v izpopolnitvi svoje vere, ki jo je gojila celo svoje življenje.

Še danes se spominjam njenih pogostih besed: Goro bo premaknil le tisti, ki je v začetku premikal kamenčke. Njene spodbude so prihajale od zunaj, spoznanja od znotraj, njen vedno nasmejan obraz, pa mi je dajal poguma, da sem tudi sama korajžno zakorakala na svojo življenjsko pot posuto z različnimi kamenčki.

Ivana Mihelič se je rodila leta 1920. Bila je prvi otrok, popolnoma zdrava. Odraščala je v krogu svoje družine v Virmašah. Doma so imeli majhno kmetijo, zato se je že od malih nog gibala v zelo zdravem okolju narave; travnikov, gozdov in polj. Imeli so nekaj domačih živali, za katere je rada tudi sama poskrbela.

Mama Ivana je sicer zelo cenila modrost. Že kot majhen otrok je rada prebirala knjige in tudi z veseljem obiskovala šolo, ki je bila takrat še pod okriljem Uršulinskih redovnic v Škofji Loki. V dvajsetem letu starosti se je zaljubila, poročila in poklonila življenje osmim zdravim otrokom. Z možem sta si v Škofji Loki zgradila hišico, ob kateri sta bile dve veliki njivi. Namreč mama je zelo oboževala tudi rože. Ustvarila si je svoj hobi vrtnarjenja, ki ga je gojila vse do svoje smrti. Tudi ljubezni do knjig ni pregnala še tako huda stiska med vojno. Pogosto je prebirala romane in pravljice, še tudi na svoja stara leta. Doma je imela toliko knjig, da sem pogosto rekla: »mama jaz grem kar v tvojo knjižnico pogledat, če bo kaj pametnega zame«. Ko sem bila še majhna deklica, mi je znala s svojimi zgodbami zelo obogatiti in vzbujati fantazijo. Še posebej pa sem ji hvaležna, da me je za branje navdušila tudi s svojim zgledom.

Ivana se je že od malih nog prehranjevala z zdravo domačo hrano iz vrta in mesnino iz hleva. Povej mi kaj ješ in povedal ti bom kdo si, je pogosto rekla tudi moja mama. Zelo je oboževala domače vrtnine in sadje, ki je raslo po drevesih za hišo. Od mladosti naprej je vsako jutro na tešče popila jabolčni kis, razredčen z vodo in žličko sladkorja. Bila je prepričana da je to tisto, kar jo je zavarovalo proti žilnim in srčnim boleznim. Sama se sprašujem koliko resnice bi bilo v tem. Dejstvo pa je, da zares ni imela nikoli srčno - žilnih bolezni. Mislim pa, da je bila tudi zmernost eden izmed njenih najboljših zdravnikov. Pogosto me je poučevala o zdravi prehrani. Majhno znanje dela ljudi ohole, veliko pa zmerne, zato prazno klasje napihnjeno dviga glavo, polno pa se skromno stiska k zemlji. Mama je bila globoko namreč prepričana, da ni dobro iskati utehe v prenajedanju s slaščicami, temveč je pomembno poskrbeti, da se nikoli preveč ne nasitiš. Sicer se je Johana pogosto tudi postila, kar ji je predstavljalo moč v smislu odrekanja hrane. Po njenem mnenju je post pomembno prispeval k bistrosti njenega uma. Pogosto se je šalila z besedami:« ko za gledaš torto pazi, da ti ona sama ne ukaže da jo moraš takoj pojesti«. Njene poduke sem jemala resno in tudi še danes, po njeni smrti, se pogosto spomnim na zdravilen post in zdravo domačo hrano.

Sicer je mama Ivana tudi gojila svojo narodno pomembno zavest do Slovenije. Njeno neizmerno veselje je bila Gorenjska narodna noša. Kar sama se je poučila o izdelavi za takrat zelo cenjene simbolne obleke. Bila je edina strokovnjakinja na gorenjskem, ki je znala po merilu sešiti narodno nošo z vsemi dodatki. Ljudje so sicer cenili njene sposobnosti in pogosto je bila prezaposlena s šivanjem, saj so pri njej naročali obleke ljudje iz cele Slovenije in celo takratne Avstrije. Poleg šivanja, pa je bila tudi zelo zavzeta za obiske slovenskih narodnih noš na kulturnih in družabnih prireditvah v Sloveniji. Pogosto je kar sama organizirala shod narodnih noš. Zares je bila zelo dobra organizatorka in voditeljica saj je bilo redko, da kakšna stvar ne bi uspela po njenih načrtih. Ljudje so jo imeli zelo radi, saj je bila po naravi veselega in preprostega srca. Hobi s šivanjem narodnih noš je gojila vse do svoje smrti in pred svojo zadnjo uro zapustila vso svojo umetnino z besedami:« kar tako naprej«.

Zatorej, dinamika življenja moje stare mame je bila zelo živahna, zdrava in večplastna. Rano se je prebujala in z nočjo odšla v posteljo. Skrbela je za zdravo domačo prehrano. Neprestano se je gibala v naravi in vedno je ohranjala stike s svojo okolico. Pogosto je imela tudi stik z zemljo saj je zelo rada vrtnarila. Zelo se je zavzemala proti slabim razvadam. Redko je popila kozarček alkohola in nikoli ni kadila. Do zadnje ure je imela veliko smislov do življenja, predvsem pa tudi zelo veliko prijateljic in prijateljev, s katerimi so skupaj gojili hobije in ustvarjali nov boljši jutri. Imela je močno narodno zavest in prepričanje, da se življenje vedno obrača na boljše, če si posameznik prizadeva za to. Sicer nikoli ni rada obiskovala zdravnikov, kar je bilo tudi zelo poredko, saj je bila skozi celo življenjsko obdobje tudi v svoji starosti telesno, duševno in duhovno zelo zdrava.

»Pravijo, da je življenje kot brusni kamen ali vas bo otopilo ali zgladilo je odvisno tudi od vaših odločitev« (Cavett Roberts).



.