Slikar Andrej Jemec se je na povabilo Zavoda za turizem in kulturo Žirovnica v okviru njihovega poletnega kulturnega festivala KašArt v Žirovnici lotil svojevrstnega poskusa: v starinsko kmečko rojstno hišo poliglota, jezikoslovca in bibliotekarja Matije Čopa pod arheološkim najdiščem Ajdno umestiti razstavo svojih likovnih del. 

Čopova rojstna hiša v Žirovnici. FOTO: Jože Pavlič

Jedro razstave tvorijo tri grafike iz serije Pejsažev, nagrajene z veliko nagrado na mednarodnem grafičnem bienalu leta 1964 v Tokiu.

Čeprav velik umetnik, poznavalec kraja, v katerem živi in ustvarja, in veličastne okolice raja, ki ji je zapel hvalnico v sosednji Vrbi rojen poet nad poeti France Prešeren, je bil to zanj vseeno izziv, saj je moral sprejeti specifiko prostora, okolja in duha velikih Slovencev, zgodovine in kraja samega.

Slika Vrba (levo zgoraj), umetnikov poklon Matiju Čopu pa tudi Francetu Prešernu. FOTO: Jože Pavlič

Grafike, slike, keramika in barvna stekla

Na pobudo direktorja zavoda Matjažem Komanom, da bi tokrat razstavil grafike, slike, keramiko in barvna stekla, je izbral dela, ki še niso bila razstavljena v takšnem kontekstu, grafike pa že dolgo ne. 

Slikar akademik Andrej Jemec ob svojih grafikah v Čopovi rojstni hiši. FOTO: Jože Pavlič

Jedro razstave tvorijo tri grafike iz serije Pejsažev, nagrajene z veliko nagrado na mednarodnem grafičnem bienalu leta 1964 v Tokiu, in večja grafika Oblike za vse iz leta 1991, istega leta nagrajena na velikem mednarodnem natečaju Trienala v Osaki. Med 7.370 grafikami 1.748 slikarjev iz 67 držav je Jemec zanjo prejel drugo nagrado.

Andrej Jemec, Pesnik, akril na platnu, 1995. FOTO: Jože PavličV vhodni prostor danes muzejske hiše je umetnik v skladu z njeno zasnovo, razdelitvijo prostorov in že razstavljenimi deli postavil svojo najstarejšo oljno sliko iz leta 1960 Razburljivi znaki, v Čopovo spominsko sobo pa slike Pesnik (1995), Vrba (2006) in Slovenski križ (2020) ter grafiki Cogito, ergo sum (1991) in Transformacije – Črno sonce (1988). V prostoru Ajdna je v dveh vitrinah na ogled njegova obarvana keramika. Razstavo zaključujejo tri osvetljena barvna stekla iz let 2003 in 2004 iz serije Žarenje svetlobe.

Ko z vso močjo spregovorijo barve … FOTO: Jože Pavlič

Žarenje svetlobe

V kolikšni meri je to uspelo velikemu slikarju Andreju Jemcu ob velikih Matiju Čopu, Francetu Prešernu ter drugih možeh »gorenjskih Aten«, kot zaradi genialnih rojakov pravijo temu koncu Gorenjske z nad Žirovnico na ravnico pogledujočo arheološko tako pomembno Ajdno, si lahko ogledate na razstavi, ki bo odprta do 15. septembra. V pomoč vam bo razstavni katalog z besedo Matjaža Komana in akademika Jožefa Muhoviča, Jemčevega študenta. 

Vrba (2006) in Slovenski križ (2020), Jemčeva akrila na platnu. FOTO: Jože Pavlič Koman je v njem zapisal in obenem obiskovalca povabil: »Tako kot Čopova misel nekoč, tudi Jemčeva umetnost išče stik z bistvom – z gledalcem, z zgodbo, z občutkom. V tem srečanju jezika in barve, besede in podobe, preteklosti in sodobnosti se razpira prostor: ne le za razstavo, temveč za razmislek. O tem, kaj ostaja, ko besede utihnejo – in spregovorijo slike.«

Poslikana keramika v razstavnem prostoru Ajdna. FOTO: Jože Pavlič

Izčiščeno in usmerjeno k horizontom izvornosti in unikatnosti

Akademik Muhovič pa je med drugim zapisal: »Vse, kar vidi gledalec na njegovih grafikah, slikah in akvarelih, je iz življenja in je del življenja. Le da v koncentrirani obliki, oluščeno prividov in olepšav ter stalno usmerjeno k horizontom izvornosti in unikatnosti, katerih reprezentant je avtorjev rokopis.«

V postavitev razstave je bilo treba vključiti specifiko prostora, okolja in duha velikih Slovencev, zgodovine in kraja samega.

Enkratno je to v pesmi akademiku Andreju ob njegovi sedemdesetletnici izrazil akademik Milček Komelj: »Roka v barvi zaigra / zlat preludij iz voda / dvigne se v format neba / k luči večnega Boga.« – »In res je tako,« pesniški besedi pritrjuje Jožef Muhovič in z njim mi.