Prvo berilo: Bogastvo je minljivo, Prd 1,2; 2,21–23; Ps 90;
drugo berilo: Prizadevajmo si za novo življenje, Kol 3,1–5.9–11

Iz svetega evangelija po Luku (12,13-21)

Tisti čas je nekdo iz množice rekel Jezusu: »Učitelj, reci mojemu bratu, naj deli dediščino z menoj.« On pa mu je dejal: »Človek, kdo me je postavil za sodnika ali delivca nad vaju?« In rekel jim je: »Pazíte in varujte se vsake pohlepnosti, kajti življenje nikogar ni v obilju iz njegovega premoženja.« Povedal jim je priliko: »Nekemu bogatemu človeku je polje dobro obrodilo, zato je v sebi razmišljal: 'Kaj naj storim, ker nimam kam spraviti svojih pridelkov?' Rekel je: 'Tole bom storil. Podrl bom svoje kašče in zgradil večje. Vanje bom spravil vse svoje žito in dobrine. Tedaj bom rekel svoji duši: Duša, veliko dobrin imaš, shranjenih za vrsto let. Počivaj, jej, pij in bodi dobre volje.' Bog pa mu je rekel: 'Neumnež! To noč bodo terjali tvojo dušo od tebe, in kar si pripravil, čigavo bo?' Tako je s tistim, ki sebi nabira zaklade, ni pa bogat pred Bogom.«

Razlaga evangelija za otroke

Dediči ali bratje?

Piše: p. Primož Jakop

Pred nedavnim sem govoril z nekom, ki se je z brati zapletel v spor glede delitve dediščine. Pretreslo me je, kako so na prvi pogled dobri nameni, kot so želja po ohranjanju družinske dediščine in spominov na eni strani ter iskanje občutka varnosti, ki ga prinaša dodatno posedovanje takšnih ali drugačnih materialnih dobrin, na drugi strani, popolnoma prekrili pristne odnose, ki so med brati vladali prej. Vprašanja, ali bi se temu dalo izogniti, ali je to zdaj mogoče preseči ter kdo in koliko bi moral za to popustiti, so boleče obvisela v zraku.

Jezusov odgovor človeku, ki je v podobnem položaju in ga prosi, naj glede dediščine razsoja med njim in bratom, je precej radikalen. Njega in nas posvari pred vsakršno lakomnostjo, dobičkaželjnostjo in pohlepnostjo ne glede na to, v kako plemenite razloge in namene smo jih sposobni zaviti. Želi namreč, da bi razumeli, da naše življenje ne izhaja iz našega premoženja in ni odvisno od tega, kar imamo. Stvari namreč pridejo in gredo, vsi pa si želimo, da bi bilo naše življenje trdno in varno, zato stvari nikoli ne morejo zagotoviti tega, kar si mi od njih lahko želimo.

Jezus želi, da bi razumeli, da naše življenje ne izhaja iz našega premoženja in ni odvisno od tega, kar imamo.

Smrt kot sestra in učiteljica

V skladu z evangeljskim odlomkom prejšnje nedelje, ko apostolom Boga predstavi kot očka, Jezus danes opozarja na nevarnost, da bi pozabili na resnico, da smo otroci Boga in da je on tisti, ki nam podarja življenje. Smrt, ki se ji želimo na vsak način izogniti, je neizogibna in nobena količina stvari, ki jih posedujemo, tega ne more spremeniti. Jezus s svojim življenjem in učenjem kaže pot, kako preko smrti lahko vstopamo v življenje. Ko namreč sprejmemo, da smo otroci Očeta in bratje ali sestre vsem ljudem, živimo resnico o sebi: ustvarjeni smo po podobi Boga, ki ljubi in se daruje, in naše veselje je v tem, da tudi mi zaživimo na enak način.

Način, kako gledamo na Boga in nase, vpliva tudi na to, kako gledamo na stvari: v nasprotju s človekom iz prilike, ki ravna, kot da ne pozna Očetove ljubezni do nas, naj bi mi v vseh dobrinah videli v prvi vrsti dar. Ko jih gledamo kot izraz Očetove ljubezni do nas, nam pomagajo, da Boga vzljubimo in ljubimo vedno bolj, obenem pa z njihovo delitvijo med brate in sestre tudi drugim omogočamo, da vidijo naša dobra dela in slavijo Očeta, ki je v nebesih (prim. Mt 5,16). V tej drži tudi smrt, pred katero naj bi nas obvarovalo kopičenje stvari, postane sestra, ki nam pomaga, da vidimo sebe v pravi luči: prisili nas, da predamo vse, kar smo prejeli, in da se prepoznamo kot Božja stvaritev, ljubljena in ustvarjena za večnost.