Joseph Mussomeli je leta 2013 v spremstvu Jožeta Dežmana, predsednika vladne komisije za vprašanja prikritih grobišč, obiskal grobišča pri Konfinu pri Grčaricah ter pod Krenom in pri Macesnovi gorici v Kočevskem rogu. Kot je takrat ob grobišču pod Krenom v Kočevskem rogu pojasnil zbranim časnikarjem, je »del mojih nalog in odgovornosti, da skušam razumeti Slovenijo« in tako pojasnil temeljni namen svojega seznanjanja s slovensko »pokrajino smrti«.

Na številnih službenih poteh, tudi v Sloveniji, ga je redno spremljala soproga Sharon, s katero sta skupaj preživela 42 let. Sharon Mussomeli je več kot deset let bolehala za Alzheimerjevo boleznijo, 18. septembra letos pa je »zapustila mojo zemeljsko skrb zanjo in odšla v slajši objem nebes,« kot je ob slovesu od ljubljene soproge zapisal nekdanji veleposlanik. Ljubeči soprog je ob ženini smrti predstavil ganljiv zapis o njunem skupnem zemeljskem potovanju, pred tem pa je štiri leta v ameriški spletni reviji The Imaginative Conservative v prozi in poeziji beležil njuno soočanje z ženino boleznijo.

Alzheimerjeva odiseja: konec potovanja

… To zadnje, osmo pisanje je najtežje, saj vem, da je resnično odšla.

Bil sem v Sloveniji, ko me je 18. septembra ob dveh zjutraj poklicala medicinska sestra iz hospica. Hitro sem se oblekel in pohitel na letališče, ob sedmih zjutraj sem že sedel na letalu proti domu. Toda tri ure pred pristankom je Sharon umrla. Veliko prezgodaj je še, da bi sploh lahko pomislil na čas, ko bom nehal preklinjati samega sebe, ker nisem bil z njo v njenih zadnjih trenutkih.

Ovit sem v mrežo obžalovanja, ki je ni mogoče razplesti. Brez napora se ne spomnim ničesar dobrega, kar sem v 40 letih storil zanjo, in ničesar slabega, kar je kdaj koli storila ona.

Sedim za računalnikom in roke se mi tresejo, težko diham. Več kot deset let sem vedel, da bo prišel ta dan, vendar si sveta brez Sharon še ne zmorem predstavljati. Njena smrt je preplavila moje srce in zlomila mojega duha. Ovit sem v mrežo obžalovanja, ki je ni mogoče razplesti. Brez napora se ne spomnim ničesar dobrega, kar sem v 40 letih storil zanjo, in ničesar slabega, kar je kdaj koli storila ona. In utrujen sem od vseh pohval, od vseh besed tolažbe. Ko ti toliko ljudi govori, kako čudovit mož si, se nehote sprijazniš s tem, da vsi pač ne morejo lagati. Toda nikoli se povsem ne znebiš suma, da so vsi bedaki.

Iz denarnice vzamem košček papirja, na katerega je Sharon napisala pesem. Zapis je nastal v četrtek, 12. novembra 2015, v obdobju, ko je njena demenca postajala preveč očitna, da bi jo lahko prezrli. Eno vrstico sem prebiral vedno znova in znova: »Prevzeta od lepote in obljube. Dopolnjena sem. Hvala ti, Gospod.«

Oktober je bil njen najljubši mesec, jesen njen najljubši letni čas, gore in gozd njeno najljubše prizorišče, sveti kraji za tiho molitev pa njeno najljubše zatočišče.

Sharon je bila pokopana 15. oktobra pri opatiji Svetega križa, cistercijanskem samostanu v Berryvillu v ameriški zvezni državi Virginiji. Njen pepel so zakopali na majhnem griču, ob drevesni meji, blizu pašnika, s pogledom na oddaljene gore. Oktober je bil njen najljubši mesec, jesen njen najljubši letni čas, gore in gozd njeno najljubše prizorišče, sveti kraji za tiho molitev pa njeno najljubše zatočišče. Naslednjo pomlad se bom vrnil, da posadim nekaj drena, njenega najljubšega drevja.

Nikoli nisem bil pretiran ljubitelj nagrobnih nagovorov. Včasih se mi zdi, da so najboljši dokaz »cancel culture«, kulture odpovedi. Resnična oseba se kar nekako utopi in preprosto izgine v sladkobni mešanici besed. Sharon si je zaslužila več od tega.

Zakonca Mussomeli nekaj mesecev pred Sharonino smrtjo. FOTO: osebni arhiv Josepha Mussomelija

Nagrobni nagovor

Kmalu po tem, ko sva s Sharon postala par, me je začelo grozno boleti grlo. Kot vemo, je edino učinkovito zdravilo proti vnetemu grlu žvečenje surovega česna. Tako sem nekega dne žvečil strok česna, ko me je Sharon nenadoma zgrabila in poljubila. To je storila tako hitro, da je nisem imel časa opozoriti glede česna. Želel sem jo opozoriti, ker sem že davno tega sprejel žalostno resnico, da ne glede na to, kako močno ženske izpovedujejo svojo ljubezen do tebe, ti neizogibno obrnejo hrbet in odkorakajo stran, če jih skušaš poljubiti s česnovim zadahom. Sharon pa je bila tako posebna, da se sploh ni namrščila. Sploh se ni umaknila. Kar poljubljala me je. Tej brezhibno urejeni, prefinjeni, spodobni 23-letni mladenki je bilo popolnoma vseeno, kako grozen zadah imam. In čutil sem, kako se dobesedno, z vsem telesom, resnično zaljubljam vanjo.

Nekaj tednov pozneje sva ugotovila, da bova morala kmalu zapustiti drug drugega: Sharon je odhajala v Etiopijo, jaz v Egipt. Bila sva strašansko žalostna in predlagal sem dolg sprehod, da bi se razvedrila. Nekega večera, sonce je ravno zahajalo, sva se sprehodila čez most Key, in da bi bil sprehod še lepši, sem s seboj vzel svojo staro izdajo pesmi Edne St. Vincent Millay ter ji med hojo začel prebirati poezijo. Naslov ene od pesmi je bil Interim (Vmesni čas). Zdelo se je, da v njej uživa, nato pa sem prišel do verza: »Imel sem te in zdaj te nimam več.« Pogledal sem jo in po licih so ji tiho tekle solze. Nadaljevala sva sprehod, ona pa se je še močneje oprijela moje roke in moje srce se je še nekoliko bolj stopilo.

Česen, poezija, otroci. Kaj drugega bi lahko storil, kot da vse življenje preživim z njo?

Potem je tu še vprašanje otrok. Na enem najinih prvih zmenkov sva pazila na dojenčka najinih prijateljev. To je bil zelo poceni in neobičajen zmenek, vendar mislim, da je bil to Sharonin najljubši zmenek vseh časov. In nato, tik preden sva odšla v tujino, sta prišla na obisk dva izmed mojih nečakov in Sharon ju je naravnost oboževala - in verjemite mi, moja nečaka nista niti najmanj prikupna. Bilo je povsem nerazumljivo, zakaj ju je tako vzljubila, in dokončno sem bil navdušen nad njo. Česen, poezija, otroci. Kaj drugega bi lahko storil, kot da vse življenje preživim z njo?

Moja žena je bila čudovita. Bila je prelepa. Bila je izjemno prijazna in velikodušna. Ne glede na to, ali je šlo za obubožane otroke v Manili, za žrtve trgovine z ljudmi v Kambodži ali slovenske Rome: Sharon je vedno stala na strani ljudi v stiski in zanje skrbela. Sharon je bila najbolj ljubeča oseba, kar sem jih kdaj koli poznal, in vendar je ne določata le njena prijaznost ali bistrost. V vsem najinem skupnem življenju sva se drug na drugega razjezila le en, dva, kvečjemu trimilijonkrat. Zato ne preseneča, da sva se drug drugemu včasih zdela zelo nadležna. Toda kakšna ironija: mnoge od tistih lastnosti, ki so se mi zdele najbolj nadležne, zdaj najbolj pogrešam.

Sharon se ni nikoli pretvarjala ... V tem svetu, kjer je toliko izumetničene naklonjenosti in izmišljene sreče, je bila nekaj osvežujoče redkega in pristnega.

Sharon se ni nikoli pretvarjala. Ena prvih stvari, ki me je pritegnila na njej, je bila njena neobičajna nezmožnost spogledovanja. Niti kanček je ni premogla. Vedno je bila preprosto takšna, kot je bila. Takšne ženske še nisem srečal. Obstajajo ženske, kot pravi stara puhlica, ki razsvetlijo vsak prostor, v katerega vstopijo. No, naša Sharon ni bila takšna. Če je bila dobre volje, je s svojim žarom lahko razvnela ves prostor. Če pa je bila slabe volje, si to nemudoma opazil. Bil sem v jamah, ki so bile manj mračne kot soba, v kateri je bila nezadovoljna Sharon. Dolgo časa sem to videl kot njeno značajsko pomanjkljivost, vendar sem skozi desetletja ugotovil, da je to nekaj čudovitega, saj se ti nikoli ni bilo treba spraševati, kaj Sharon misli ali čuti. Z njo si vedno natančno vedel, pri čem si. V tem svetu, kjer je toliko izumetničene naklonjenosti in izmišljene sreče, je bila Sharon nekaj osvežujoče redkega in pristnega.

Nekega božiča – tej prigodi se še vedno smejimo - sem ji podaril DVD, za katerega sem mislil, da je eden njenih najljubših filmov. Odvila ga je, me precej osupla pogledala in rekla: »Ta film sovražim!« Na božično jutro. Kdo še to stori? To človeka resnično razjari. In obenem do konca pomiri. Kajti ko je rekla, da te ima rada, da je ponosna nate ali da te ne bo nikoli zapustila, si vedel, da to niso le besede.

Njena ljubezen, njena predanost in žrtvovanje za družino so bili neskončni in povsem iskreni.

Znala je biti tudi precej kritična do ljudi. Včasih je bila zelo stroga, vendar nikoli tako stroga kot do same sebe. Redko se je počutila dovolj dobro, čeprav je v skoraj vseh življenjskih kategorijah močno prekašala vse druge. Zelo se je trudila, da bi bila popolna - in skoraj ji je uspelo. Najzanimivejše pri tej lastnosti je bilo, da je lahko kritizirala in se pritoževala nad skoraj vsem, nikoli pa ni bila kruta. Nikoli ni mogla nikogar spregledati - niti tistih, ki jim ni bila všeč. Za razliko od večine izmed nas nikoli ni bila škodoželjna. In če te je kritizirala, to še ni pomenilo, da te nima rada. Pravzaprav je obstajala nekakšna neposredna povezava med tem, kako kritična je bila do nekoga, in dejstvom, kako zelo ga je imela rada. Zato ne preseneča, da so bili tisti, ki jih je imela najraje, predvsem njena družina, deležni toliko večje kritike. Toda njena ljubezen, njena predanost in žrtvovanje za družino so bili neskončni in povsem iskreni.

Obenem pa je divje branila tiste, ki jih je imela rada. Tudi mene. Spomnim se, kako je nekoč po nagovoru na Filipinih iz občinstva k meni jezno pristopila teksaška političarka, ker je menila, da moj govor ni bil dovolj domoljuben. Začel sem se smejati, Sharon pa je pobesnela, dobesedno sem jo moral obrzdati. Njen izbruh mi je pozneje povzročil nekaj težav, vendar je bilo vredno. Tako goreči izrazi vdanosti so med diplomati sila redki. Nikoli nisem bil bolj ponosen, nikoli se nisem počutil bolj ljubljenega.

Sharon in Joe Mussomeli. FOTO: Facebook/Joseph A. Mussomeli

Sharon je imela tudi zelo močan občutek, kaj je prav in kaj ne. Še ena izmed naših najljubših družinskih zgodb govori o tem, kako smo obiskali Sikstinsko kapelo in je neka ženska v množici začela fotografirati z bliskavico. Vsi okoli nje so bili razburjeni, toda le Sharon se je oglasila in ji rekla, naj neha. Ženska se je pretvarjala, da ne razume angleško, in ji je odgovorila v francoščini. Sharon jo je brez pomisleka začela oštevati v brezhibni, goreči francoščini. To je bil čudovit prizor. Včasih sem ji govoril, da je nesmiselno voditi vojno proti vsaki krivici in da ni najbolj pametno, če nismo nikoli zadovoljni s stvarmi, kakršne so. Življenje bi morali sprejeti takšno, kot je, in v njem uživati. Na to mi je vedno odgovarjala, da je nezadovoljstvo gonilo napredka in da bi, če bi ljudje, kot sem jaz, vodili svet, še vedno živeli v jamah in iskali hrano. In seveda je imela prav.

Pri Sharon pa je še nekaj, česar nikoli nisem mogel povsem razumeti - in ta strašna pomanjkljivost je skupna vsem trem najinim otrokom in vnuku: njene nerazumne naklonjenosti psom. Psi so bili zanjo čustveno zatočišče. Vedno so jo pomirili in izboljšali njeno počutje. Morda je ravno zato, ker so tako smešna bitja, le redko kričala nanje in jih nikoli ni kritizirala.

Nasmejal sem se, ko sem ugotovil, da sem po več kot 40 letih prizadevanj končno pridobil status psa.

Sharon sem zadnjič obiskal v torek, preden je umrla. Pri njej sem se ustavil za eno uro, da bi ji pomagal pojesti pecivo, ki sem ga spekel. Takrat je že komaj hodila, vendar je bila kot vedno odločena, da bo vstala. Vzel sem jo v naročje in jo nežno dvignil z invalidskega vozička. Opotekajoče je stopila proti meni in me objela. Nato me je potrepljala po hrbtu. Čeprav je bila šibka, me je močno in odločno potrepljala po hrbtu. Kot bi me hotela potolažiti. Tega prej ni še nikoli storila, niti enkrat v 42 letih najinega skupnega življenja. Šele pozneje, ko sem se že odpeljal, sem ugotovil, da me sploh ni potrepljala. To ni bilo trepljanje, temveč božanje. In sem se nasmejal, ko sem ugotovil, da sem po več kot 40 letih prizadevanj končno pridobil status psa. Vedno sem jo dražil, da bi se, če bi reinkarnacija resnično obstajala, v naslednjem življenju želel vrniti kot njen pes. Vesel sem, da mi tega zdaj ni treba storiti.

Ljudi imamo radi takšne, kakršni so, in kljub temu, da so takšni, kakršni so. Morda so nam nekatere stvari na njih všeč, druge pa ne, vendar jih imamo radi v celoti. Zadnje leto je bilo za Sharon grozno obdobje, potem ko sem jo namestil v dom za ostarele. Toda leta, preden je šla v dom, so bila kljub strahu in žalosti najlepša leta najinega življenja. Skupaj sva uživala vsak dan: nikoli se nisva prepirala, komaj kdaj se je pojavilo kakšno nesoglasje, uživala sva v vsakem sprehodu in vsaki vožnji z avtomobilom, v teh letih sva se drug drugemu zahvalila večkrat kot v prejšnjih treh desetletjih, še pogosteje sva si rekla prosim in vsak dan sva se držala za roke in se poljubljala, ves dan. Končno sem jo lahko nasmejal in končno sem jo osrečil.

Ne želim si, da bi jo kdaj koli nehal pogrešati; nikoli ne želim biti tako srečen, da bi pozabil, kako jo pogrešam.

Toda ta leta niso bila dovolj. Vedno znova slišiš, kako si ljudje želijo, da bi osebo, ki jo ljubijo, videli samo še enkrat ali da bi pred smrtjo zanjo naredili to ali ono. Jaz sem to doživljal skoraj desetletje. Vedel sem, da umira, in to sem poskušal čim bolje izkoristiti. Toda odkar je umrla, je ta občutek še vedno navzoč: isto obžalovanje, ista želja, da potrebujem samo še en dan, samo še eno priložnost, da ji povem, kako jo ljubim, še eno priložnost, da jo poljubim, da se ji zahvalim, da se poslovim od nje. Mislim, da ni nikoli dovolj; nikoli ni dovolj časa.

In ne želim si, da bi jo kdaj koli nehal pogrešati; nikoli ne želim biti tako srečen, da bi pozabil, kako jo pogrešam. Če je ne bi pogrešal, bi ostal prazen. Vem, da moram živeti naprej, vendar ni treba, da kdaj koli pozabim nanjo. In zdaj mi vsak dan, pogosto večkrat na dan, preostanejo le še besede iz pesmi Edne St. Vincent Millay: »Imel sem te in zdaj te nimam več.«