Rodila se je v hindujski družini v Londonu, vendar je sprva sprejela ateizem, pri tem pa sta jo navdihovala znana ateista Richard Dawkins in Sam Harris. Razsvetljujoča in spodbudna predavanja kliničnega psihologa in avtorja Jordana Petersona o Svetem pismu pa so v Deviki sprožila globoko preobrazbo. Ta preobrazba jo je usmerila na novo pot, ki jo je nazadnje privedla do prestopa v katoliško vero. Devika je svojo pot verskega razvoja opisala v pogovoru za spletni portal Shalom World.

Devikina družina je bila del zelo velike skupnosti hindujcev: ob različnih praznikih so hodili v tempelj ter sodelovali na kulturnih in napol verskih dogodkih.

Iz obdobja svojega odraščanja v Londonu se spominja, da je bila njena družina del zelo velike skupnosti hindujcev: ob različnih praznikih so hodili v tempelj ter sodelovali na kulturnih in napol verskih dogodkih, vendar, kot pojasnjuje, je bilo to »bolj zaradi občutka skupnosti in družinskega izročila kot pa zaradi dejanske vere v hinduizem«. Njena babica je precej verna ženska, vsak dan moli in spoštuje glavna prepričanja džainizma.

Izkušnje z različnimi verskimi skupinami

Vzgoja v družini je bila bolj posvetna, v šoli, ki jo je obiskovala, pa se je družila z različnimi verskimi skupinami, večinoma judovskimi in muslimanskimi. Poznala je torej veliko različnih svetovnih nazorov, kot najbolj smiseln način življenja pa je sprejela sekularizem in liberalizem. Tudi njena starša sta bila rojena in sta odraščala v Združenem kraljestvu, zato sta imela liberalizem in sekularizem v njenem otroštvu pomembno vlogo: v takšni Veliki Britaniji sta namreč odraščala tudi sama.

Peterson je učil, da je resnico mogoče najti na najgloblji ravni v Svetem pismu in da odraža tisočletja človeške interakcije z božanskim.

Del svetopisemske serije Jordana Petersona si je prvič ogledala, ko ji je bilo okoli 16 ali 17 let. Kot priznava, predavanj ni kaj dosti razumela zaradi velikega poudarka na psihologiji in nepoznavanja svetopisemskih vsebin, vendar jo je najbolj pritegnilo to, da Peterson ni preprosto zavrnil Svetega pisma kot zastarele in nepomembne knjige, kar je počela sama.

Nasprotno: Peterson je učil, da je resnico mogoče najti na najgloblji ravni v Svetem pismu in da odraža tisočletja človeške interakcije z božanskim. Devika je spoznala, kako je v najstniških letih, ko je bila ateistka, prezrla celoten sistem prepričanj in zapisov v Svetem pismu, ne da bi sploh poznala njihovo vsebino. Kot pravi, ni nujno, da jo je ravno Sveto pismo pripeljalo v Katoliško cerkev, pač pa trenutek spreobrnjenja v Marijini baziliki v Krakovu decembra 2019, ki jo je napeljal na misel: če je krščanstvo resnično, mora biti v Katoliški cerkvi.

Resničnost Svetega pisma in krščanstva

Spominja se trenutka, ko je vstopila v svetišče in doživela, kako se ji je s prsi dvignila teža, in občutila je globoko čudenje. Ko gleda nazaj, se zaveda, da je bilo to zato, ker je bila takrat v Kristusovi navzočnosti v evharistiji. Takrat sicer še ni vedela, kaj je to, vedela je le, da mora resno premisliti o resničnostnih trditvah krščanstva, zato je po tej izkušnji in po daljšem spremljanju Jordana Petersona januarja 2021, v času koronske zapore, začela načrtno prebirati Sveto pismo.

Če sta Sveto pismo in krščanstvo resnična, je resnično tudi katolištvo.

Zavedala se je: če sta Sveto pismo in krščanstvo resnična, je resnično tudi katolištvo, saj jo je kot ateistko le Katoliška cerkev pritegnila in potisnila čez rob, da je začela raziskovati krščanstvo. Odlomek, ki jo je na koncu pripeljal do tega, da je sprejela Kristusa, je bil Psalm 139, 13-14 (Zares, ti si ustvaril moje ledvice, me stkal v materinem telesu. Zahvaljujem se ti, ker sem tako čudovito ustvarjen, čudovita so tvoja dela, moja duša to dobro pozna): ugotovila je, da ima njen obstoj namen in da jo je Bog ustvaril, ker jo ljubi.

Pogovori z duhovnikom katehumenom

Po spreobrnjenju se je pridružila skupini katehumenov in se začela pripravljati na sprejem zakramenta svetega krsta. Ker je bilo to ravno v obdobju zapore, je pripravi sledila prek Zooma. Spominja se, da to ni bila pretirano prijetna ali spodbudna izkušnja, saj je bila edina interakcija, ki jo je imela z drugimi kristjani, enkrat tedensko eno uro prek zaslona. Zgolj z ogledom video serije, namenjene pripravi na krst, se ni mogla zares poglobiti v svoje osebne izzive v zvezi z vero. Ko pa so se stvari znova začele odpirati in so se lahko z ljudmi srečevali osebno, se je pridružila župniji, ki ji je bila najbližje, in začela obiskovati tedenske individualne pogovore z duhovnikom, ki je lahko odgovoril na njena najbolj pereča vprašanja o veri ter se pogovoril o vseh dvomih, ki jih je imela.

Devika je bila krščena 8. septembra 2021, na praznik Marijinega rojstva.

Ti pogovori so resnično pripomogli k rasti njene vere. Izkazalo se je, da je bil tudi ta duhovnik katehumen in je zato dobro vedel, kaj pomeni vstopiti v vero kot odrasel človek. Predlagal ji je, naj čim prej prejme zakrament svetega krsta, saj je po njunih pogovorih vedel, da je njena vera močna in da resno misli vstopiti v Cerkev. Devika tako ni čakala na velikonočno vigilijo leta 2022, ampak je bila krščena 8. septembra 2021, na praznik Marijinega rojstva.

Spreobrnjenje v katolištvo ter pogled na družbena in moralna vprašanja

Devika pripoveduje, da je njena vera vsekakor oblikovala tudi njen pogled na družino, zakonsko zvezo in družbeni nauk. Pred spreobrnjenjem je bila vpeta v bolj liberalen pogled na svet, po katerem je zakonska zveza več ali manj civilna pogodba, ki jo lahko skleneta dve osebi, ne glede na spol. Ko je spoznala, da je zakonska zveza pravzaprav vseživljenjska zaveza, ki jo je sklenil Bog z namenom, da ustvari družino, pa zakonske zveze ni več sprejemala kot zgolj civilne pogodbe. Spremenili so se tudi njeni pogledi na načrtovanje družine. Kot pravi, je zanimivo, da je bila tudi kot ateistka odločna podpornica življenja.

Devika se v vsakdanjem življenju veliko bolj zaveda, da poskuša vedno govoriti resnico: opazila je, da je previdnejša pri izbiri besed in pri tem, kako govori z drugimi.

Vera je vplivala na vse njene medčloveške odnose, predvsem z družino. Gospoda vsakokrat prosi za odpuščanje, kadar ve, da je kar koli storila narobe, pred spreobrnjenjem pa je z veliko težavo priznavala lastne napake. Kot pravi, do staršev čuti večjo dolžnost, saj ve, da jih je Gospod zbral skupaj zaradi posebnega načrta in da je kot hči poklicana, da jim je zvesta, poslušna in ljubeča. V vsakdanjem življenju se veliko bolj zaveda, da poskuša vedno govoriti resnico: opazila je, da je previdnejša pri izbiri besed in pri tem, kako govori z drugimi.

Takole sklene svoje premišljevanje: »Nazadnje me vera opominja, da je moj končni namen poveličevati Boga v odnosih s prijatelji in družino, s študijem in delom, predvsem pa s posnemanjem Kristusa v vsakdanjem življenju. Vem, da mi pogosto spodleti in ne izpolnim te naloge, vendar lahko zaupam v Kristusovo brezpogojno ljubezen do mene in v to, da sem po Njegovi milosti nenehno nova. Zato na akademskem področju nisem več takšna perfekcionistka, kot sem bila nekoč, saj vem, da moja vrednost izvira iz Gospodove ljubezni in ne iz trenutnega uspeha, ki ga doživljam na tem svetu.«