Gospod Bartolj, od kod navdih za slikanje cikla slik s prizori iz Škofjeloškega pasijona?

Zgodba ima svojo zgodovino. Februarja 2018 sem imel na Radiu Ognjišče oddajo Naš gost z geologom in zgodovinarjem Alojzijem Pavlom Florjančičem iz Škofje Loke iz Muzejskega društva Škofja Loka. Ko je videl moje slike, ki kot stalna postavitev visijo na radiu, je rekel, da bi bilo zanimivo, če bi naredil tudi nekaj o Škofjeloškem pasijonu. Pravzaprav je rekel, da vidi moja dela na razstavi ob pasijonski procesiji. To je bilo izhodišče, misel se je v meni razvijala. Idejo je podprla tudi sedanja predsednica Muzejskega društva Helena Janežič. Razstavo sva načrtovala v počastitev 300. obletnice nastanka besedila, ko naj bi tudi uprizorili pasijonsko procesijo. /…/

Na razstavi v Sokolskem domu je Jože Bartolj razstavil 12 slik prizorov Škofjeloškega pasijona. Na ogled bo do 14. aprila. FOTO: Tatjana Splichal

Je ustvarjanje pasijonskih podob za slikarja nekaj podobnega kot slikanje postaj križevega pota?

Najprej naj povem, da ne gre za križev pot, ampak prav za Škofjeloški pasijon. Moja razstava je poklon p. Romualdu Marušiču, ki je napisal prvo slovensko dramsko besedilo, je poklon ljudskemu gledališču, tisočem prostovoljcev, ki svoj čas in talent delijo z ljudmi na ulicah Škofje Loke. Tako sem večinoma po fotografijah upodobil 12 podob prizorov, ki ponekod čisto portretno odslikavajo dogajanje na pasijonski procesiji. Barve so živahne, poteza sproščena. Podobe so velike okoli meter in pol glede na velikost nosilca.

Jože Bartolj s Silvestrom Gaberščkom, Heleno Janežič in Alojzijem Pavlom Florjančičem. FOTO: Tatjana Splichal

Po kakšnem ključu ste izbrali prizore iz dramske igre?

Ni bilo posebnega ključa. Morda je bil edini ključ nosilec, ki sem ga imel na voljo. To so namreč deske iz stare orgelske omare, ki sem jih pred leti dobil in so pridno čakale v depoju, da se najde cikel, vreden te posebnosti. Izbral sem prizore Kristusovega križevega pota in trpljenja: Pilatovo obsodbo, zasmehovanje in kronanje s trnjem, ki jih dopolnjujejo svetopisemski motivi Marije in Janeza, Judeža in hudiča ter motivi pasijonske procesije, med drugim angela izganjalca, smrti, ki ji nihče ne uide, pasijonskega konjenika, bičarjev, križenoscev, spokornikov, okostnjakov, kapucina ...

Jože Bartolj: Izbral sem prizore Kristusovega križevega pota in trpljenja: Pilatovo obsodbo, zasmehovanje in kronanje s trnjem, ki jih dopolnjujejo svetopisemski motivi Marije in Janeza, Judeža in hudiča ter motivi pasijonske procesije, med drugim angela izganjalca, smrti, ki ji nihče ne uide, pasijonskega konjenika, bičarjev, križenoscev, spokornikov, okostnjakov, kapucina ... FOTO: Tatjana Splichal

Omenjate podlago za slike – les, na katerega ste slikali, je v gozdu rasel skoraj gotovo v času življenja p. Romualda, kajne?

Res je to še ena povezava s 300. obletnico Škofjeloškega pasijona. Pred leti me je poklical prijatelj Radia Ognjišče iz župnije Preserje pod Krimom, ki je vedel za moje ustvarjanje na stare deske. Povedal mi je, da so menjali okrog sto let stare orgle in da so deske stare orgelske omare shranili. Vprašal me je, ali me zanima, ali bi lahko na njih nastala kakšna slika. Deske so že očistili, zbrusili in le še uporabiti jih je bilo treba. In res, ko sem pozneje razmišljal, sem prišel do spoznanja, da so drevesa, ki so jih kot deske uporabili za ta inštrument, verjetno že rasla v času, ko so v Škofji Loki še uprizarjali pasijonske procesije …

Kakšno moč dajo deske, na katerih so še vidni sledovi časa, umetniškim slikam? Zakaj sploh slikanje podob iz 300 let starega dramskega besedila? Je besedilo Škofjeloškega Pasijona sploh še aktualno, morejo prizori kaj sporočiti sodobnemu človeku? In kateri prizori najbolj nagovarjajo slikarja Bartolja, pa tudi, zakaj še ni naslikal prizora zadnje večerje …, o tem v 12. tiskani številki Družine.