Knjiga Kardelj. Socialistični utopist na oblasti dr. Jožeta Pirjevca razgrne najbolj ustvarjalno in hkrati najbolj sporno obdobje v življenju enega ključnih snovalcev jugoslovanskega socializma. Pirjevec se osredotoča na Kardeljeva leta na oblasti, ko se je iz discipliniranega agenta Kominterne po razkolu s Stalinom preobrazil v vodilnega ideološkega revizionista stalinizma in arhitekta sistema samoupravnega socializma. Kot predvojni revolucionar, osrednji jugoslovanski ideolog in vpliven politik je Kardelj verjel, da je poklican, da Marxovo doktrino dogradi s praktičnim načrtom, kako naj se socializem po uveljavitvi diktature proletariata razvije v komunizem. Skozi dramatičen in intelektualno zahteven prikaz spremljamo njegovo prizadevanje, polno porazov, ponižanj, sporov s tovariši in teoretskih obratov, ki se na koncu zalomi v spoznanje, da Jugoslavija ni bila zrela za njegovo utopijo. Monografija je opremljena z znanstvenim aparatom in slikovnim gradivom ter nudi poglobljen vpogled v dogajanje, ki je zaznamovalo 20. stoletje.

Dolgo smo čakali na knjigo o največjem zločincu v zgodovini Slovencev

Tu bi lahko naredil piko. Toda vsaj z moje strani to ni mogoče. Z zgornjim besedilom je založba pospremila izid Pirjevčeve debele (860 strani) knjige o Edvardu Kardelju. Pred mnogimi leti je zgodovinar Janko Prunk najavil, da bo napisal knjigo o Kardelju. Ni je. Čez leta je celo zanikal, da bi to izjavil. Simptomatično. 36 let smo v demokraciji in nihče do zdaj je še ni napisal.

36 let smo čakali na knjigo o največjem zločincu v zgodovini Slovencev. Pirjevčeva knjiga je debela, toda z njo je nismo dočakali. Zakaj je nihče do zdaj še ni napisal. Eno je gotovo nepregledno, težko obvladljivo arhivsko gradivo, ki je ostalo za Kardeljem. Le kdo bi se ga lotil. Še posebno, če se ne bi šel tako suhoparnega kronista, kot je to počel Pirjevec, ampak bi pisal o tem, kaj je Edvard Kardelj v resnici bil in kar je počel.

Bil je tak negativec in tak zločinec, da za to niti besede ne obstajajo

Res je, da je bil v jugoslovanskem merilu Josip Broz Kardeljev »politični« dvojček. Res je, da je bil v slovenskem merilu Boris Kidrič Kardeljev »politični« dvojček. Toda v slovenskem merilu je bil Kardelj ena najpomembnejših oseb v zgodovini. Bil je tak negativec in tak zločinec, da za to niti besede ne obstajajo. O njegovem »delu«, o njegovih zločinih, o njegovem uničevanju slovenstva je v več kot 80 letih izšlo že izjemno veliko knjig in najrazličnejših prispevkov. Že ta literatura je za enega raziskovalca težko obvladljiva. Kajti zločini, v velikem delu dobro dokumentirani v tej literaturi, so neizmerni.

Komunizem je terorizem na delu. Komunisti so bili tipični teroristi.

Kardelj se je v 30. letih izgradil, tudi v leninistični Stalinovi Sovjetski zvezi, v vrhunskega komunista. Bistvo komunistov je bil dosledni totalitarizem, to je obvladovati vse okoli sebe, če ne gre zlepa, pa zgrda. Ker pa zlepa to težko gre, je vedno šlo z zgrda. Najbolj zgrda, kakor je sploh mogoče.

Kjer koli po svetu so komunisti dobili priložnost, da so lahko širše družbeno delovali, povsod so delovali z nasiljem. V osnovi komunizma je utopija, ki pa je ni mogoče ne doseči, še manj živeti. Človek je pač specifično bitje. Na eni strani hoče živeti svobodno, po drugi pa hoče, da tudi drugi mislijo tako kot on. Svoboda in totalitarizem. Ker pa svoboda, še neprimerno bolj pa totalitarizem v osnovi trčita v drugega, je konflikt tu. In če hoče nekdo drugega in druge obvladovati, si jih podrediti in od njihove podrejenosti živeti, to lahko uresničuje le tako, da jih terorizira. Tiste, ki se mu ne podredijo, ubije, če je pri oblasti, jih zapre, ali na mnoge druge načine zatira z nasiljem. Komunizem je terorizem na delu. Komunisti so bili tipični teroristi.

Med drugo svetovno vojno, od leta 1941 do 1945, je pisal in pisal ...

Vodja komunistov v Sloveniji je bil od druge polovice 30. let do svoje smrti leta 1979 Edvard Kardelj. Bil je teoretsko zelo podkovan, inteligenten in dobro je vedel, kaj mora kot komunist (totalitarist) početi. Pred drugo svetovno vojno, ko je takratna oblast komuniste kot teroriste preganjala, je svoje komuniste pošiljal (infiltriral) v civilno-družbene organizacije, od kulturnih do športnih. Temu se je reklo »politika« ljudskih front. Ljudskost tu pomeni seveda komunističnost. Komunisti so se sistematično skrivali pod ključnimi besedami, od ljudska fronta, osvobodilna fronta, ljudska oblast, narodno-osvobodilni boj, nacionalizacija ... in celo vrsto podobnih besed in besednih zvez. Prav osupljivo je, kako so ugrabili jezik in kako so se skrivali za besedama ljudski in narodni. Poleg mnogo drugega, kot sta nasilje in strah, so posegali tudi po goljufiji, ali lepše rečeno propagandi. O vsem tem nam govori (arhivska) zapuščina, ki je ostala za Kardeljem. Med drugo svetovno vojno, od leta 1941 do 1945, je pisal in pisal. Samo za to obdobje je ohranjena gora njegovih besedil in pisem, v katerih ves čas daje svojim zvestim sodelavcem ter podrejenim natančne usmeritve in navodila. Vse do konkretnih imen, koga je treba ubiti. In celo, kako ga ubiti – na vse mogoče načine.

Z okupacijo Slovenije je Kardelju padla sekira v med

Če kaj, je Kardelj natančno vedel, da treba vojno izkoristiti za nasilno delovanje pri pohodu na oblast. Teoretiki komunizma so seveda to dobro vedeli in to opisali v svojih spisih. Pred vojno se je Kardelj s svojimi najzvestejšimi sotovariši postavil na štartno mesto. Okupacija Slovenije (in Jugoslavije) je prišla kot naročena. Komunistom je z njo padla sekira v med. Kardelj je z okupacijo takoj začel strateško razmeščati kadre in z njimi ustvarjati organizirane skupine, ki jih je hitro spreminjal v različne vojaške organizacije, od aktivistov, terencev, »narodne zaščite« (t. j. komunistične zaščite), varnostno-osvobodilne fronte (t. j. komunistične milice, komunistične varnostne organizacije, komunistične pretorijanske straže), do partizanske vojske (t. j. komunistične vojske), ki ni imela ne legalnosti ne legitimnosti. Šlo je za tipično paravojsko. Ta paravojska je bila vojska proti okupatorju samo toliko, kolikor je bilo to propagandno potrebno, v resnici so bili partizani in vse ostale omenjene organizacijske oblike namenjene le enemu namenu (cilju), komunistom omogočati pot na oblast. V času sovražne okupacije dežele je bilo to najlaže, saj je okupator deželo obvladoval vojaško in totalitarno, kar pomeni, da je ukinil domače organizacije pregona kriminala. Komunistov oziroma izvajalcev komunističnih zločinov ni tako preganjal nihče. Okupator le s povračilnimi akcijami, ki so bile namenjene le njegovi vojaški logiki, ne pa varnosti domačega (okupiranega) prebivalstva.

Kardelj je svoje paravojske spremenil v morilske stroje

Ker je Kardelj to dobro vedel, je svoje izvajalce pošiljal v uničevanje političnih nasprotnikov in v sejanje smrtnega strahu. Samo med vojno so Kardeljeve paravojske umorile vsaj 5.900 Slovencev civilistov. Tu oboroženih branilcev pred Kardeljevim komunističnim terorizmom (vaške straže, domobranci) ne štejem. Po vojni so – tako kot komunisti vedno in povsod po svetu v takšni situaciji – planili nad nezaščiteno in nemočno prebivalstvo, od vojaškega (ujetniki) do civilnega. Povojno t. i. čiščenje« je Kardelj skrbno krmilil. Svoje paravojske je spremenil v morilske stroje. Ne prvič, to je storil že veliko krat prej, najbolj brutalno in množično po kapitulaciji Italije, ko so množično morile »vojne« ujetnike, predvsem na Dolenjskem in Notranjskem.

Kardeljeva pretorijanska straža: VOS, OZNA, UDBA, SDV

Kardelj je tako rekoč pred vsem drugim po okupaciji Slovenije leta 1941 ustanovil, kot jo je poimenoval, Varnostno-obveščevalno službo, torej pretorijansko stražo, s katero je izvajal najbolj zaupne »akcije«, od umorov političnih nasprotnikov, do varovanja vodilnih komunistov. To je v teku vojne skrbno nadgrajeval in širil, tako da je z njo leta 1944 že dodobra obvladoval območja po Sloveniji. Partizanska paravojska ji je bila strogo podrejena. To »organizacijo« je tudi imensko preoblačil, od ONZ, Ozne, Knoja, do povojnih Udbe in SDV. Ta pretorijanska straža je bila do leta 1990, do demokratizacije, udarna pest »partije« oziroma Kardeljevih komunistov. Bila je vsemogočna, strah in trepet ljudi.

Obisk Josipa Broza Tita pri Edvardu Kardelju, decembra 1978 na Kardeljevem domu. Padla sta si v objem, saj sta zmagala. Do smrti sta bajno uživala sadove svojega »dela«, največjega uničenja okolja v zgodovini, v katerem sta delovala, smrti in uničenja milijonov ljudi. Vir: knjiga

Kardeljev sistem oziroma »organizacija« je obvladoval vse pore družbe

Na gorah ubitih ljudi, na vseprisotnem vsakršnem nasilju, na vsesplošni grožnji z nasiljem, na vsesplošnem strahu, je že med vojno, po vojni pa brez kakršnih koli ovir, vladal Slovencem. Vodil je tipični (šolski primer) totalitarizma. Njegov sistem oziroma »organizacija« je obvladoval vse pore družbe.

Ta družba, ljudje, Slovenci, so bili zaznamovani, zastrašeni in totalno indoktrinirani. Edvard Kardelj je skozi desetletja s svojim komunizmom, Pirjevec zanj uporabi v podnaslovu knjige besedno zvezo »socialistični utopist«, Slovence in slovenstvo uničil. To kar je ostalo, so dodobra prestrašeni in posledično nesamozavestni oportunisti.

Nadaljevanje »socialistične« mitologije, s katero so kardelji zabetonirali slovenstvo

Vse gornje, kar sem omenil, imamo v javno objavljeni literaturi prikazano v nepregledno množinski obliki. Koliko od tega je Pirjevec omenil v knjigi Kardelj? Nič. Njegova knjiga je »prijazna« in »znanstvena«. Tako kot je bila Enciklopedija Slovenije. Sterilno, suhoparno, »neproblematično«. V resnici pa zlagano. Nadaljevanje »socialistične« mitologije, s katero so kardelji zabetonirali slovenstvo. Slovenija je prepredena z množičnimi grobišči umorjenih, z meščanskimi hišami, v katere so se nasilno vselili kardelji in z kovinsko-bronasto mitologijo po mestih, trgih, vaseh in gozdovih ...

Naj kljub temu napišem nekaj odzivov na Pirjevčeve misli v knjigi

Jože Pirjevec, str. 59: Glede OF omenja krščanske socialiste in sokole, kar je narobe in zavajajoče. Nato je zapisal: »Predstavniki Sokolov niso nasprotovali.« Ivo Žajdela: Za to namreč gre, za terminologijo. Ti njegovi »predstavniki« seveda niso bili nikakršni predstavniki, saj jih nihče oziroma nobena skupnost ali organizacija ni naredila za predstavnike, jih ni pooblastila, da jo zastopajo. Teh, na katere misli Pirjevec, niso ne Sokoli, ne krščanski socialisti, ne kulturniki, ne kdor koli ne izvolili in ne pooblastili za predstavnike. Vsak od njih je bil posameznik in kot taki so bili očitno le simpatizerji komunistov, njihove »politike« in njihovega početja. Nekateri so se iz simpatizerjev spremenili v člane komunistične druščine.

Enako velja za njegov stavek na str. 56: »... da so se komunisti naveličali koalicije s krščanskimi socialisti in liberalci znotraj OF ...« Kot rečeno, ni šlo ne za krščanske socialiste in ne za liberalce, kvečjemu le za simpatizerje komunistov (ki so morda bili pred tem del idejnih ali interesnih združenj, ki so se imenovala tako).

Za Pirjevca so bili komunisti kar Slovenci

Jože Pirjevec, str. 70: »V letih vojne so Slovenci doživeli izkušnjo, kakršne v zgodovini še niso imeli – da se namreč upravljajo sami in organizirajo lastno vojsko.«

Ivo Žajdela: Tako kot je zapisal, so njegovi »Slovenci« v tem primeru (bili) komunisti. To pa je nekaj povsem drugega, saj namreč komunisti niti približno niso bili Slovenci, torej vsi Slovenci. Bili so razmeroma majhna, zelo ideološko radikalizirana skupina oseb, za nameček so imeli teroristična nagnjenja. In »v letih vojne« so svoj terorizem izvajali v najbolj brutalnih oblikah, s strahotno morijo Slovencev in s strahotnimi oblikami te morije.

»Slovenski nacionalni interesi« ali komunistični interesi

Jože Pirjevec, str. 72: »Prevladalo je prepričanje, da so slovenski nacionalni interesi tesno povezani z udejanjenjem družbene revolucije v jugoslovanskem okvirju.«

Ivo Žajdela: Tu je omenil dva termina: »slovenski nacionalni interesi« in »družbena revolucija«. Drugega tu ne bom analiziral, ker nekaj takšnega ne obstaja. Pri prvem, »slovenski nacionalni interesi«, pa Pirjevec spet manipulira s terminologijo, kar so pred tem na veliko počeli Kardelj in komunisti. Ti so se namreč pogosto skrivali za besedama »slovenski« in narod«. V vseh teh primerih je šlo za komuniste, ne pa za Slovence ali narod. Torej, kvečjemu je šlo za komunistične interese.

Pri Kardelju nikakor ni šlo samo za diktaturo, bil je poosebljeni zločinec

Jože Pirjevec, str. 87: »Pomanjkanje vsakršne zavore pri izvrševanju oblasti se je neizbežno kmalu izrodilo v diktaturo.«

Ivo Žajdela: Pirjevec tu misli na povojni čas. V tem Kardeljevem oziroma komunističnem primeru v Sloveniji se »izvrševanje oblasti« ni izrodilo v diktaturo. Kardelj in njegovi komunisti so bili diktatura od začetka, na primer vsaj od začetka okupacije Slovenije leta 1941. Vse njihovo početje je bilo diktatura. V resnici pa še neskončno več. Od začetka okupacije in vojne so ubijali Slovence (poleg tega jim grozili, jih ropali, klevetali, zmerjali, zastraševali ...). Številk in oblik tega nasilja tu ne bom navajal, saj o tem obstaja zelo veliko literature, kjer so te številke navedene in je komunistično-partizansko nasilje opisano. Pri Kardelju in komunistih nikakor ni šlo samo za diktaturo, bili so poosebljeni zločinci, ki so dodobra uničili na desetine tisočev Slovencev in dodobra slovenstvo.

Pred pošastnim nasiljem Kardeljevih komunistov se je bilo treba braniti

Jože Pirjevec, str. 87: »Brutalnost vojne, evforija zmage in ideološka prenapetost, ki ji je bila človečnost pogosto tuja, so vodilnim komunistom narekovale obračun s premaganimi kolaboracionisti, ki so do zadnjega stali na nemški strani ...«

Ivo Žajdela: Lepo od Pirjevca, da na takšen način ponavlja za komunisti in opravičuje povojne poboje. Toda vsak, ki je pošten, ve, kaj se je v Sloveniji dogajalo v letih od 1941 do 1945. Danes o tem obstaja nepregledna količina literature. Ta natančno opisuje, kako so komunisti pod Kardeljevim vodstvom zlorabili okupacijo dežele za svoje nasilje nad Slovenci, za napad na Slovence (potem, ko so jih že brutalno in raznarodovalno napadli okupatorji). Kardeljevi paravojaki so od poletja 1941 ubijali Slovence, od septembra 1941 naprej sistematično. Številke o ubitih in oblike teh zločinov so pošastni.

Pred tem pošastnim nasiljem se je bilo treba braniti. Zaradi tega nepopisnega kardeljanskega nasilja so nastale vaške straže in domobranci, ki so branili sebe in svoja življenjska okolja, ne nazadnje slovenstvo. Pirjevec jih poimenuje kolaboracionisti in kvizlingi. Tako je, ko je nekomu malo mar za resnico in dostojanstvo.

Pirjevčeva pravljica o predaji domobrancev na Koroškem partizanom

Jože Pirjevec, str. 87: »Nepričakovana odločitev Britancev, da jih /Pirjevec jih imenuje »kvizlingi«/ pošljejo nazaj, pa jih je spravila v krizo /partizanske voditelje/. Kaj storiti? Jasno je bilo, da jim Britanci vsiljujejo trojanskega konja, ki bi lahko, v primeru spopada z Zahodom, na katerega je bilo treba resno računati, postal nevaren.«

Ivo Žajdela: To je pravljica. Za nameček še pokvarjena, saj z njo poskuša opravičiti storilce, Kardelja in njegove »partizanske voditelje«, za strašen zločin, za daleč najhujši zločin v slovenski zgodovini.

Zakaj pravljica. Pri angleški predaji domobrancev v roke Brozovih partizanov je šlo za umazano kupčijo. Za kupčijo, »vredno« 100.000 in več življenj, Angležem je bilo, tako kot običajno skozi zgodovino, malo oziroma nič mar za življenja tujih ljudi in narodov. Na Koroškem maja 1945, samo da so se jih znebili, hkrati pa so se s to kupčijo znebili tudi Brozovih partizanov. Broz in Kardelj pa sta bila v vsem svojem ideološkem bistvu zainteresirana zanje, takrat ju ni nič bolj zanimalo, kot življenja teh 100.000 in več ljudi, saj sta jih uničevala že od pomladi 1941 naprej

Pirjevčeva Kardeljeva krivda

Jože Pirjevec, str. 88: »Ni pa znakov, da bi Kardelj občutil krivdo za to, kar se je zgodilo, čeprav se mu je zdelo primerno, da povojne poboje taji.«

Ivo Žajdela: Najprej, povojni poboji se niso kar »zgodili«. Kot tudi kardeljanska morija nad Slovenci med vojno ne. Glede na to, da Pirjevec gotovo nekaj ve o tej moriji, je precej odveč, da tu omenja nekakšen Kardeljev »občutek krivde«. Kardelj, kot tudi Pirjevec to dobro ve, je od poletja 1941 naprej, vrsto let, ves čas brodil po krvi na tisoče Slovencev, ki so jih ubijali njegovi paravojaki po njegovem krmiljenju.

Ali: Kardelj je od poletja 1941 naprej, vrsto let, ves čas, tlakoval svojo pot na oblast s krvjo na tisoče Slovencev ...

Edvard Kardelj, Jože Pirjevec – vsebina, kazalo

Lora Power, Jože Pirjevec, Edvard Kardelj, Dnevnik, 19. 6. 2026

Marjan Kordaš, Jože Pirjevec: Kardelj – socialistični utopist na oblasti, Isis, 1. 7. 2026S pomočjo prestižnih štipendij je pogosto raziskoval v evropskih in ameriških arhivih in knjižnicah

Prof. dr. Jože Pirjevec (1940) je po diplomi na tržaški Univerzi, podiplomskem študiju na Scuola Normale Superiore di Pisa in na Diplomatski akademiji na Dunaju doktoriral še na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Zgodovino vzhodne Evrope je poučeval na Fakultetah za politične vede v Pisi in Padovi ter na tržaški Filozofski fakulteti, zgodovino sodobne Evrope pa na Fakulteti za humanistične študije Univerze na Primorskem. S pomočjo prestižnih štipendij je pogosto raziskoval v evropskih in ameriških arhivih in knjižnicah. Med njegovimi monografijami so med drugim študija Jugoslovanske vojne 1991–2001, biografija Tito in tovariši, ki je izšla v 11 jezikih, in knjiga Partizani, objavljena tudi v hrvaščini in angleščini. Je redni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti.