Menu
Košarica
Zapri

Tvoja košarica je prazna.

Zapri
Iskanje

Jurij Souček: »Nebesa sem videl kot bel dežnik«

Za vas piše:
Ksenja Hočevar
Objava: 05. 04. 2021 / 08:39
Oznake: Družba
Čas branja: 11 minut
Nazadnje Posodobljeno: 06.04.2021 / 11:43
Ustavi predvajanje Nalaganje
Jurij Souček: »Nebesa sem videl kot bel dežnik«

Jurij Souček: »Nebesa sem videl kot bel dežnik«

[IZ ARHIVA] Danes 92. rojstni dan praznuje igralska legenda Jurij Souček.
Danes, 5. aprila, 92. rojstni dan praznuje slovenski igralec Jurij Souček. Ob tej priložnosti smo v Družininem arhivu našli zanimiv pogovor, ki ga je z njim pred tremi leti in pol (Družina 41/2017) opravila Ksenja Hočevar. Ponovno ga objavljamo v celoti. Čestitke ob jubileju, gospod Jurij Souček, Bog vas blagoslavljaj!


Jurij Souček: Veste, kaj se mi je enkrat zgodilo? Na mestnem avtobusu sem odstopil sedež slepemu. Rekel sem samo: »Prosim, izvolite sesti.« In odvrne: »Hvala, gospod Souček.« Prepoznal me je po glasu. FOTO: Ksenja Hočevar



Jurij Souček velja za legendo med slovenskimi igralci. Odigral je več kot 300 gledaliških vlog, večino na odru ljubljanske Drame, kjer je bil angažiran kar štiri desetletja. Na umetniški poti je tudi režiral, prevajal češke avtorje, posnel čez 500 radijskih iger … Več generacij otrok pa pozna njegov duhovit, globok glas, ki ga je posodil Miškolinu, Rogoviležu, pa junakom iz risank, kot je Viljem v čebelici Maji, Palček Smuk, Medvedek Uhec, nepozabna pujsa Pipi in Melkijad … Že kar ponarodeli stavek »… in odpujsala sta domov« je njegova domislica. Danes 92-letni igralec je, kot večkrat poudari, »srečen človek«, ljubezen do umetnosti in veselje do življenja pa že več kot trideset let deli z operno pevko Mileno Morača.

Gospod Souček, 92 let ste dopolnili, pa vas še poslušamo v živo na radijskih valovih!

Lahkonočnice
so zanimiva domislica radijcev. Vesel sem jih …

Kaj ima vaš glas, da pritegne k poslušanju že četrto generacijo otrok?

Za mikrofon moraš biti pismen. Znati moraš predvsem tekoče brati.

Ampak to znamo vsi!

Vraga! (nasmeh) Branje je treba vaditi, pripovedovanje pa sploh! Pripovedovanje ni le branje od vejice do pike. Stavek je treba najprej tiho in zase prebrati z očmi in ga nato pripovedovati na pamet. To je veščina, ki je ne zmore vsak igralec.

Kje ste se je naučili vi?

Že davno pred akademijo! Ko smo bili mi mladi, smo brali, veliko brali. Nismo še gledali risank, saj televizije še ni bilo. Naš otroški, domišljijski svet so burile pravljice. Oče je imel prijatelja, bil je izvrsten pripovedovalec pravljic. Komaj sem čakal, da gremo skupaj na družinski izlet. Oboževal sem ga, poslušal z odprtimi očmi. »Okužen« sem bil s pravljicami. In lutkami! Oče me je vsako nedeljo vodil v češko lutkovno gledališče v Narodni dom. Glavni junak teh lutk je bil Kašparek, v slovenščino so ga prevajali kot Gašperčka. Navihanec s kapo z zvončki. Ob pravljicah in lutkah se lahko razvija otroška domišljija! Pri današnjih risankah pa res včasih ne veš, kaj se prikazuje na ekranu, je krava ali volk ali celo človek (nasmeh).

So otroci hvaležna publika?­

Otroci so kritično občinstvo. Pri odraslih ponavadi nimaš stoodstotnih simpatij. Nekomu si všeč, drugemu si zoprn. Pri otrocih pa je takole: če te vzame eden, te zelo verjetno za svojega vzamejo vsi. Otrok je bolj intuitiven, zahteva popolno iskrenost in nobenega prilizovanja. Potem ti sledi.


»Pripovedovanje ni le branje od vejice do pike. Stavek je treba najprej tiho in zase prebrati z očmi in ga nato pripovedovati na pamet. To je veščina, ki je ne zmore vsak igralec.« FOTO: Tamino Petelinšek/STA (arhiv Družine)


Bolj kot po stasu vas prepoznamo po glasu …

Glas je dar, ki ga pač imaš ali ga nimaš. Veste, kaj se mi je enkrat zgodilo? Na mestnem avtobusu sem odstopil sedež slepemu. Rekel sem samo: »Prosim, izvolite sesti.« In odvrne: »Hvala, gospod Souček.« Prepoznal me je po glasu. Glas je moja specifika že od akademije naprej. Zaradi posebne barve glasu ni ustrezal značajem, ki sem jih igral, zato sem ga še kot mlad igralec moral skrivati s hripavostjo. Tudi zaradi glasu so me režiserji praviloma izbirali za vloge očetov mojim soigralcem-sošolcem (nasmeh).

Odrske deske ali mikrofon?

Predvsem sem seveda igralec. Čeprav bi moral po očetovi želji biti trgovec. Vpisali so me na trgovsko akademijo, ki sem jo tudi končal. Sprejemne izpite na igralsko akademijo pa sem delal skrivaj, starši niso želeli, da bi postal »cirkusant«. Schauspieler takrat ni bil cenjen poklic, preveč neresen in negotov je bil. Zato sem se moral ob študiju igralstva »v ilegali« preživljati sam. Delal sem na radiu – najprej kot obračalec plošč, šele po dolgem času kot bralec v studiu. Staršem sem povedal za igralstvo šele, ko sem bil v tretjem letniku igralske akademije. Bila sta izrazito proti in nikoli me nista prišla gledat v gledališče.

Z akademije so vas za eno leto tudi izključili, je res?

Nagnala me je takratna partija. In veste, zakaj? Ker sem trdil, da je gledališka umetnost individualna, ne kolektivna. »Vsi smo umetniki« – to je največja neumnost, kar sem jih poslušal. Nasploh sem šel politiki na živce. Bil sem muhast in težko sem se vklapljal v maso. Ampak bil sem tudi borec in pogosto sem bil preveč odrezav.

V Drami ste imeli »sloves« karakternega igralca. Tudi zaradi značaja?

Če je bil igralec lep, je pobiral vloge ljubimcev, če nisi bil nič izrazitega, si bil pač kandidat za karakterne vloge. Že vnaprej se je vedelo, kaj bo kdo pred penzijo. Boji za prvaštvo se niso razvijali samo na osnovi talenta! Tudi zaradi značaja sem bil v Drami ves čas prvak druge garniture. V štirih desetletjih sem odigral več kot 200 vlog, od tega je velikih vlog morda 10, tistih, na katere sem res ponosen, pa pet. To so vloge, ki so spremenile in vplivale name in tudi na dotakratni način igre ljubljanske Drame. Recimo v vlogi Kreona v Smoletovi Antigoni na Odru 57 sem se spoprijel z moderno, predvsem razumsko igro. Presegli smo takratni »žlahtni realizem«: govorili smo izčiščeno besedilo in se usmerili v misel, se odpovedali gestam in pretiravanju s kašljanjem in nepotrebnim medmetom.

Takrat režiser še ni imel glavne besede, kot se dogaja danes?

Režiser je predvsem bolj sledil zgodbi in dramatiku. Skupaj z igralcem se je boril za vsako črko v besedilu. Danes je marsikaj, kar je dramatikovega, komaj opazno. Mi smo se takrat več ukvarjali s psihoanalizo in odnosi, danes je to pobral film. Teater je postal bolj površinski in manj sega v globino. Igralce spodrežejo že v začetku njihove poti in jih stlačijo v maso. To je po mojem mnenju slabo razumljena modernost. Včasih je občinstvo prihajalo v gledališče po nekakšno odvezo, očiščenje. Moderen teater pa želi izzvati predvsem asociacijo. In če prideš na predstavo prazen, te tudi oder ne more napolniti.


»V bistvu je umetnik napaka narave. Težko je razložiti ljudem, da umetnik ne more ustvarjati samo takrat, ko ga gledamo ali občudujemo, ves ostali čas pa naj bi bil tak, kot smo vsi v njegovi okolici. Je pač posebnež s pretirano občutljivostjo ali posebnim darom.« FOTO: Tatjana Splichal


Je podobno z igralcem?

V bistvu je umetnik napaka narave. Težko je razložiti ljudem, da umetnik ne more ustvarjati samo takrat, ko ga gledamo ali občudujemo, ves ostali čas pa naj bi bil tak, kot smo vsi v njegovi okolici. Je pač posebnež s pretirano občutljivostjo ali posebnim darom. 24 ur dnevno in pogosto vse življenje. Lahko temu rečemo, da ima dar, talent … ali pa, da je izjema. Neke vrste napaka. Čim bolj nadarjena osebnost je in bolj opazna, tem bolj je iskana. Pri športniku, ki meri v višino več kot dva metra, »napako« v rasti opazimo in jo celo dobro plačamo. V umetnosti pa se zadeve ne da tako hitro določiti.

Ali je torej teater odsev časa?

Časi so taki, da velike in močne osebnosti niso priljubljene. To škoduje gledališču in družbi. Iz vsebine velikih del pa ne veš, kaj boš dobil, kaj si je režiser zamislil. Ustvarjalnih konfliktov skoraj ni več. To vem iz svojih izkušenj. V sedemdesetih letih sem bil prvi igralec na slovenskem odru, ki se je slekel do golega. V igri sem blaznel od dvomov v Boga, grdo govoril ... Bilo je v vlogi Cesarja v Arrabalovem delu Asirski cesar in arhitekt. Dolg »razmislek« sem potreboval za to vlogo. Gledalce sem šokiral. Iz Cerkve so me skoraj izključili. To je bilo v komunistični Jugoslaviji. Šele na gostovanju v Trstu so razumeli sporočilo. Recenzent je zapisal, da če tako strastno preklinjaš Boga kot ta avtor, mu tako zagrizeno nasprotuješ, se z njim boriš do golega, moraš biti močno veren človek. Ateist se vendar na Boga požvižga! No, ko danes slišim, da se v gledališču pripravlja nova inštalacija namesto predstave, sem vesel, da sem že precej časa upokojen. Pri kakšni dobri predstavi pa me, ko jo gledam, še zmerom zaščemi igralska žilica.

Igralec je torej poklic ali poslanstvo?

Poslanstvo. Umetnik si ali pa nisi. Seveda tudi poklic, z igralstvom sem se preživljal. Čeprav je bila včasih igralska plača bedna, pol življenja sem delal za pol klobase oziroma hrenovke. Razmere so še vedno slabe, a morda je danes laže, ker je več možnosti za nastopanje v filmih, nadaljevankah in reklamah. Vendar to je nevarno, saj ko te televizija do konca izriše, te »izpljune« brez usmiljenja. V mojem obdobju – takrat so se sicer snemali samo črno-beli filmi, večinoma s partizansko vsebino – je direktor Drame celo prepovedal igralcem sodelovati zunaj gledališča, torej na televiziji.

Ampak vi ste odigrali kar nekaj filmskih vlog!

To je res, čeprav me film v resnici nikoli ni zares pritegnil. Kot kaže, s kamero nisva na ti. Saj poznate tisto, da se vsi igralci bojijo snemanja filma z otrokom ali psom – ker sta vedno boljša, nimata zavor, sta naravna. Imamo pa tudi igralce, to je treba priznati, ki so pred kamero v vsakem kadru naravni in v vseh vlogah sproščeni.

Družili ste se z intelektualci na t. i. desnici. Tudi Oder 57 je bil nekakšna delavnica Revije 57. Kdo so bili vaši prijatelji?

Oder 57 smo ustanovili iz protesta, ker v Drami ni bilo dobrih odnosov, ni bilo ne vlog ne vsebin. Na Odru 57 smo igrali slovenske avtorje. S Kozakovo Afero ali s Smoletovo Antigono smo imeli veliko predstav. Pri Ivanu Mraku doma, s Karlo Bulovec, Jakobom Savinškom, Andrejem Hiengom … v tej druščini sem odkrival mistični svet. Nihče od njih ni bil materialist, povzpetnik, to so bili pametni, razmišljujoči, verni, duhovni ljudje.


»Nisem videl Boga ali Marije ali sivolasih svetnikov. Nad seboj sem imel nekaj nezemskega, tišino, mir. Očitno so taka nebesa – en ogromen bel dežnik.« FOTO: Tatjana Splichal


Sem sega podstat vaše vere?

(razmislek) Prvi zgled v veri sem dobil v gimnaziji. Moj profesor verouka je bil Filip Terčelj, slišim, da se bo začel postopek za njegovo beatifikacijo. Imel sem lep glas in igral sem na violino, profesorju sem se priljubil in sva skupaj muzicirala, saj je bil odličen pianist. Tako me je spet »privabil« nazaj v cerkev, igral sem pri mašah, na duhovnih vajah, pri verouku. Namreč med vojno so me kodeljevski salezijanci z raznimi formalnostmi, kot so na primer žigosani listki po maši, odbili. Ampak Bog se zna poigrati: danes je salezijanec Franček moj dober prijatelj; on, p. Vid in p. Pavel in še nekaj duhovnikov so moji prijatelji in sogovorniki in kažipoti k Bogu. In seveda moja žena Milena!

Ampak prav ona, vaša žena Milena Morača, mi je v intervjuju pred nekaj leti dejala, da ste jo k veri pripeljali vi.

Morda sem ji dal pogum, da je prejela zakramente. Da pa sem to, kar danes sem, je njena »zasluga«. Njen operni svet je bogat, dramski oder je bolj ubijalski, dramske odrske deske so trše od opernih. V operi je več duhovnosti in Milena je izjemno občutljiva in ustvarjalna duša. Sam sem bolj razumski in težko premakljiv (nasmeh).

Pred leti smo v naslovih časopisov brali, da ste že »videli nebesa«

Zastrupil sem se s hrano. Tri mesece sem ležal, shujšal sem za 15 kilogramov. Bilo je že čez to, čemur pravimo življenje. Nagibal sem se k »zadnji uri« in Toni Brinjovc, bolniški župnik, me je že mazal s svetim oljem. Hudo je bilo. Ne morem reči, da sem sploh kdaj bil pri normalni zavesti. Nad seboj sem imel belo, svetlo zaveso, kot nekakšen dežnik, skozi katerega vstopam v prostor, od koder se ne bom maral vrniti. Nič strašljivega. Nisem videl Boga ali Marije ali sivolasih svetnikov. Nad seboj sem imel nekaj nezemskega, tišino, mir. Očitno so taka nebesa – en ogromen bel dežnik (nasmeh).

Je po tej izkušnji tudi pogled na večnost drugačen?

Oja! Preobrat je bil že pred tem, ko sem opravil življenjsko spoved. In v srcu odpustil. O tem ne bom govoril, je spovednega značaja. Večnost ni abstrakcija, nek drug svet. Večnost živimo že danes, zdaj vem, da smrt pomeni le prehod »skozi dežnik«.

Torej le nismo »napake«?

Ker verjamemo v nekaj več, smo drugačni, občutljivi, ustvarjalni. Družba nas včasih komaj potrebuje in težko opazi naše delo in dosežke. Da, smo »napake«, ki jih je treba tudi plačati. V božjih očeh pa smo enaki, vsi se bomo nekoč znašli pred Njim, ki bo pravičnejši Sodnik in Plačnik in se ne boji protokolarno ločiti pleve od zrn.
_ _ _

SORODNE VSEBINE:

Jurij Souček in njegovih 90 let

Živim za umetnost, živim za ljubezen

Kupi v trgovini

Izpostavljeno
Pot v samoslovenstvo
Zgodovina
39,90€
Nalaganje
Nazaj na vrh