»Danes obhajamo slovenski kulturni praznik in sicer ga praznujemo v Cankarjevem letu. Pred sto leti je namreč umrl ta služabnik slovenske besede, ki ji je služil z vso predanostjo svoje umetniške duše.« Tako je nadškof Stanislav Zore v ljubljanski stolnici nagovoril zbrane umetnice in umetnike, ki so se pri maši Bogu zahvaljevali za talente, prosili za nove navdihe in se spomnili tudi pokojnih umetnic in umetnikov.

Na kulturni praznik je mašo daroval nadškof Stanislav Zore, umetnice in umetniki so dodobra napolnili ljubljansko stolnico. Pred mašo je zbor iz Šturij na stolnem koru zapel Prešernovo Zdravljico.

Kot je dejal nadškof Zore je kulturni praznik najprej povabilo, da se ozremo v preteklost našega naroda, pa tudi našega kulturnega področja: »Da naš pogled seže na različna področja ustvarjanja duha. Da se ozremo na našo kulturno krajino, ki ji je človekovo ustvarjanje na različnih koncih dajalo različne obraze, ki sporočajo identiteto ljudi, ki so jih oblikovali in tam živeli.« Nadškof je naštel glasbo, pesem, ples, nošo, poslikave – od sporočilnosti mrtvaškega plesa v Hrastovljah in poklon svetih treh kraljev pri sv. Primožu, do poslikav Rotunde v prekmurskem Selu ali kraljeve poslikave cerkve na sv. Višarjah … »Ta pogled nam jasno pove, da smo bili v svojem kulturnem ustvarjanju samonikli, obenem pa nikakor ne osamljeni ali ločeni od kulturnega prostora, ki nas je obdajal in v katerem smo živeli. Naša visoka umetnost je zrasla z evropskim kulturnim obnebjem, iz katerega smo se plemenitili in v katerega so tudi naši umetniki prispevali naš delež talenta in navdiha.«

"Prepričan sem, da v tem primeru ne bo treba čakati stoletja, da bi čas razsodil, kaj je vredno trajanja"

Nadškof je nadaljeval, da nam ob današnjem kulturnem prazniku od vsepovsod dopovedujejo, kakšni so kulturni dosežki naših sodobnikov, umetnikov, ki neprestano terjajo več denarja in ponižno prikimavanje vsemu, kar nam ponujajo oziroma vsiljujejo kot umetniško in kulturno snovanje tega trenutka. »Prepričan sem, da v tem primeru ne bo treba čakati stoletja, da bi čas razsodil, kaj je vredno trajanja in zato ostalo v resnici zapisano v zgodovino našega naroda kot del njegove umetniške ustvarjalnosti in identitete, kaj pa bo zatonilo v pozabo ali bo po določenem času ostalo samo še razlog čudenja in začudenja, da smo bili spodobni ob določenih stvareh sploh zaustaviti korak in misel.«

Kaj dajejo v »posebno kamrico našega naroda«, kot je zapisal Cankar, bodo po besedah nadškofa Zoreta morale razmisliti tudi kulturne ustanove, ki so odgovorne za kulturno politiko našega trenutka in prostora: »Ni vseeno, kaj nagrajujejo in kaj puščajo ob strani. Kaj predstavljajo kot presežke ustvarjalnosti in česa sploh ne opazijo. Kakor bo čas resnične umetnine ločil od samoklicanih umetnin, tako bo čas presodil in razgalil tudi delovanje vseh tistih, ki so na področju kulture odločujoči.«

»Ali bi iz tega, kar nastaja danes in razglašamo za umetnost, ostali kot narod na prepihu prostora in časov? Ne verjamem.«

Da so umetniki »v posebno kamrico našega naroda skozi stoletja, tudi za ceno 'nošenja pekla al nebes« spravili dovolj vrednega, kar je preostalo presojo časa, da moramo danes s ponosom ugotavljati, da smo obstali kot narod po kulturi in umetnosti,« je dejal nadškof Zore in se ob sklepu retorično vprašal: »Ali bi iz tega, kar nastaja danes in razglašamo za umetnost, ostali kot narod na prepihu prostora in časov? Ne verjamem.«

Kulturniki, zbrani v ljubljanski stolnici, so se po maši preselili v galerijo Družina, kjer je nadškof odprl razstavo del, ki so avgusta nastala na umetniški koloniji Umetniki za karitas na Sinjem vrhu. Zbrane sta pozdravila tudi duhovnik Ervin Mozetič in Jožica Ličen, umetniška dela je predstavila Anamarija Stibilj Šajn. Pri maši in na odprtju razstave je prepeval pevski zbor župnije Šturje pod vodstvom Marinke Šuštar, na orgle jih je spremljal Gregor Klančič.

V galeriji Družina so odprli razstavo Umetniki za Karitas.


Pri maši in na odprtju razstave je prepeval zbor iz Šturij.

Video odprtja razstave: