Zapri
Iskanje

Kaj je mami pomenil verski tisk

Bogomir Štefanič
Za vas piše:
Bogomir Štefanič
Objava: 12. 08. 2022 / 09:54
Čas branja: 6 minut
Nazadnje Posodobljeno: 12.08.2022 / 17:46
Ustavi predvajanje Ustavi predvajanje

Kaj je mami pomenil verski tisk

Kaj je mami pomenil verski tisk
Bogomir Štefanič. FOTO: Tatjana Splichal
Na god sv. Klare je ugasnilo – res, dobesedno ugasnilo – zemeljsko življenje moje mame Marije (rojene leta 1933) in zažarelo v večnem sijaju pri Gospodu, njenem Stvarniku.

Po vsem trpljenju, ki ji je bilo naloženo s 50-letno boleznijo, in ob vsej vdanosti, s katero je ne le prenašala, temveč iz dneva v dan z vsem svojim bitjem darovanjsko plemenitila to trpljenje, ni drugega odgovora kot prepričanje, da je zdaj združena z Gospodom ne več v bolečini, temveč v vstajenjski radosti.

Od kod njena trdnost v veri, njena neomajnost v upanju in njena zvestoba v ljubezni? Seveda je odgovorov na to vprašanje več, a na tem mestu bi želel opozoriti na enega, ki ga je nekoč tudi javno ubesedila. Pred leti smo imeli v Družini na zadnji strani rubriko »kaj mi pomeni«, v kateri smo sodelujoče prosili, naj zapišejo, kaj jim pomenijo zelo različne stvari, povezane zlasti z vero in kulturo. Svojo mamo sem januarja 2004, torej v mesecu verskega tiska, prosil, naj za to rubriko odgovori na vprašanje »kaj mi pomeni verski tisk«.

V spomin nanjo ob njeni smrti, pa tudi v spomin na vse pokojne nekdanje zveste bralce Družine in drugih katoliških medijev želim pred bralce spletne Družine postaviti njen takratni odgovor – iz njega veje pričevanjsko spoznanje, kaj za rast v veri pomeni duhovna hrana, ki jo po svojih najboljših močeh ponujajo katoliški mediji.

Naj torej spregovori moja mama …

Marija Šterbenc Štefanič (9. oktober 1933 - 11. avgust 2022). FOTO: Bogomir Štefanič

»Dala sem se zasvajati«

V naši družini smo bili otroci, štirje bratje in dve sestri, že od majhnega deležni globoke verske, bolj čustveno naravnane vzgoje. Tako je bilo pri hiši že pred drugo svetovno vojno kar nekaj možnosti, da smo predšolčki lahko gledali lepe nabožne revije s slikami. Zelo mil mi je spomin na 'Glasnik Srca Jezusovega', na slike o misijonih in prelepe podobice, ob katerih smo si v mislih ustvarjali najžlahtnejšo podobo o presegajočem svetu Božjih oseb in se pri tem nepopisno dobro počutili. Že šolarčke nas je nato pritegoval Mohorjev koledar, ki nam je ogromno pripovedoval o svetu daleč od nas, tudi o kruti resničnosti vojne, ki se je nekje že začela. Obenem so nas osrečevale 'Slovenske večernice' z romani o stiškem samostanu in belih menihih. Tako lahko rečem, da me je versko branje, odkar količkaj pomnim, da znam brati, od majhnega naprej vse bolj osvajalo in zasvajalo in, če parafraziram preroka Jeremija (Jer 20, 7), dala sem se zasvajati v najboljšem pomenu besede, saj mi je to bogatilo moj duhovni svet.

Prav 'Oznanilo' in pozneje 'Družina' ste nam, tudi mladim, takrat pomagala broditi skozi težke čase in krepiti samozavest ob vsesplošnem javnem podcenjevanju in šikaniranju vsakogar, ki ni skrival, da je veren.

Nato smo doživeli narodno bolečino in povojno hladno, samozadostno, naduto, brezbožno strahovlado, ko gimnazijci nismo imeli možnosti piti čiste studenčnice iz duhovno bogate slovenske literature F. S. Finžgarja, J. Jalna in drugih, ampak so bili na seznamu našega čtiva sovjetski soc-realisti s svojimi megalomanskimi romani o njihovi revoluciji (M. Šolohov: Tihi Don, Zorana ledina; M. Gorski ipd.), ki so bili za našo slovensko dušo brezvsebinski in neprebavljivi. Kako neizmerno zaželen je tedaj začel izhajati v 'Oznanilu' kot podlistek v nadaljevanjih roman 'Pod svobodnim soncem' F. S. Finžgarja. Prav 'Oznanilo' in pozneje 'Družina' ste nam, tudi mladim, takrat pomagala broditi skozi težke čase in krepiti samozavest ob vsesplošnem javnem podcenjevanju in šikaniranju vsakogar, ki ni skrival, da je veren. Kot študentki stomatologije na medicinski fakulteti so mi veliko pomenile zelo življenjske pridige legendarnega p. Romana Tominca pri frančiškanih in bolj filozofsko naravnane pridige dr. Jožefa Pogačnika, poznejšega nadškofa, v stolnici. Od ust do ust pa smo zvedeli za študentske večere prof. Antona Trstenjaka v frančiškanski avli. Vse to nam je nadomeščalo verski tisk.

Ko se je verski tisk dobesedno boril za svoj prostor pod soncem, sem smatrala za greh, če ne preberem vsega od A do Ž.

Pozneje, ko sva si z možem Mirkom ustvarila družino in so bili naši trije fantje že šolarji, je bila revija 'Ognjišče' res nadvse primerno branje. V vsem tem času, ko se je verski tisk dobesedno boril za svoj prostor pod soncem, sem smatrala za greh, če ne preberem vsega od A do Ž. Pozneje, hvala Bogu, se je verska periodika vedno bolj širila in množila, da je zdaj res nemogoče vse prebrati. Ko sem bila v najglobljem breznu svoje dolgoletne bolezni, sem se tolažila ob branju 'Prijatelja'. Zdaj mi veliko pomeni revija 'Tretji dan', kjer se bogatim ob razmišljanjih mlade slovenske katoliške inteligence. Duhovno me napaja 'Beseda med nami', v Sveto pismo pa se, kot članica biblične skupine, poglabljam tudi s pomočjo revije 'Božja beseda danes'. Jasno da se na mizi znajde še marsikaj verskega, od Mohorjevih knjig dalje.

Zelo rada preberem vse, kar nam škofje napišejo ...

Središče družinskega branja pa je vsekakor 'Družina'. Najprej jo na splošno prelistam in po možnosti poslušam predstavitev na Radiu Ognjišče ob četrtkih dopoldne. Seveda se ve, kaj najprej poiščem, namreč članke sina Bogomirja Štefaniča, ki je eden od urednikov pri 'Družini', in sicer za področje 'Kristjani v javnosti'. Te strani zaznamujem na prednji strani in potem 'Družina' ne gre z mize, dokler ne preberem skoraj vsega od A do Ž, kar je zame nekoč veljalo za verski tisk. Z velikim veseljem preberem vse, kar sin Bogomir napiše, pa tudi drugi naši prijatelji in znanci nam govorijo, da jim njegovo pisanje veliko pomeni. Da seveda ne govorim o neprekosljivem pisanju urednika J. Zadravca glede obširnosti in kakovosti njegove rubrike 'Vera in kultura', katere prebiranje nas literarno in umetnostno vsestransko izobražuje in nudi kulturne užitke. Zelo rada preberem vse, kar nam škofje napišejo, pa kako živi Cerkev po svetu, kaj je posebnega v domačih župnijah, na kaj nas bo opozoril prof. J. Gradišnik glede slovenščine in, kot zrno popra, kakor bi rekel maestro Boccaccio, komentar tedna, ki pa ga skušava z možem ujeti že v četrtek na Radiu Ognjišče.

Verski tisk mi pomaga k zasidranju življenja od najbolj tuzemskih korenin do najvišjih duhovnih presegajočih obzorij.

Res, verski tisk mi pomaga k zasidranju življenja od najbolj tuzemskih korenin do najvišjih duhovnih presegajočih obzorij. Zame človek ni presežno bitje (to so odvečni delavci, odvečne količine…), ampak tvorno presegajoče bitje, ki se z apostolom Pavlom steguje za neminljivo krono; in moj Bog ni osebni Bog (to so predmeti za osebno rabo itd.), ampak Bog – Oseba, ki nas brezpogojno ljubeče sprejema in je vreden vse ljubezni.

Podprite Družino!

Članek, ki ga brez omejitev berete, za vas posebej ustvarja uredništvo spletnega medija Družina.

Medtem ko so članki tednika Družina, prilog in revij tudi v digitalni obliki dostopni samo naročnikom, želimo, da bi bile naše dnevne novice o družbi in Cerkvi še naprej brezplačne in prosto dostopne vsem na spletu.

Zato vas prosimo, da nas podprete z darom v sklad za razvoj.

Tako boste bistveno pripomogli, da se bo glas slovenskih katoličanov slišal tudi na spletu in preko družabnih omrežij.

Družina d.o.o., Krekov trg 1, 1000 Ljubljana
SI56 02014-0015204714, odprt pri NLB

Sklic: 00  76805



Hvala že v naprej za vaš prispevek!

Uredništvo spletnega medija Družina 

Kupi v trgovini

Novo
Izpostavljeno
39,90€ Poglej izdelek: Pot v samoslovenstvo
Nalaganje
Nazaj na vrh