Izid tematske številke, ki jo je uredil zgodovinar in predsednik vladne komisije za reševanje vprašanj prikritih grobišč dr. Jože Dežman, je bil povod za aktualno temo 13. številke Družine. Njen del je tudi anketa, v kateri smo naslovnikom, ki imajo zaradi svoje (nekdanje in sedanje) javne funkcije pred očmi skrb za celotno nacionalno skupnost, zastavili vprašanje: Kaj si želite od spominskega leta 2025, ko se spominjamo 80. obletnice konca druge svetovne vojne in komunističnega prevzema oblasti na Slovenskem? 

»Cerkev moli za vse«

FOTO: Bogomir Štefanič

Dr. Andrej Saje, predsednik Slovenske škofovske konference

Osemdeset let od konca 2. svetovne vojne vidim kot novo priložnost za ovrednotenje med- in povojnih tragičnih dejstev. Ob vprašanju pokopa izkopanih pod Macesnovo gorico moramo hkrati izpostaviti, da so ob tem nujne še odločitve, kot so obsodba komunističnih zločinov in priznanje storjenih zločinov. Kosti pobitih ne morejo počivati v miru, svojci pokojnih in nedolžnih žrtev pa jih ne morejo v miru pokopati, če ni vzporedno priznana resnica o zgodovinskih dejstvih in jim ni povrnjena pravica in čast. Slediti morajo še popis vseh ubitih in pogrešanih, izdaja mrliških listov in predvsem to, da se jim izbriše madež izdajalstva in etiketa drugorazrednosti, po kateri naj ne bi bili vredni človeškega pokopa in spomina, kakor je to sprejet standard v vseh civiliziranih družbah. Kosti umrlih vznemirjajo vest in kličejo h konkretnim dejanjem!

Katoliška Cerkev podpira vse pobude za iskanje resnice in pravice, ki sta nujna koraka za nadaljnji spravni proces.

Katoliška Cerkev podpira vse pobude za iskanje resnice in pravice, ki sta nujna koraka za nadaljnji spravni proces. Katoličani so bili tako na eni kot na drugi strani vojskujočih se strani. Cerkev moli za vse: za žrtve, rablje, svojce, oblastnike in tiste, ki danes delijo pravico. K molitvi in dobrim delom želi pritegniti vse svoje člane in druge ljudi. Naj nas pri tem vodi Božji Duh, da bomo ob iskanju resnice in pravice lahko ob konkretnih korakih odgovornih drug drugemu odpustili in ustvarili pogoje miru za sedanji in prihodnji čas. 

»Proces sprave počasi krpa rane«

FOTO: Tatjana Splichal

Borut Pahor, nekdanji predsednik republike

Druga svetovna vojna je Slovence neusmiljeno prizadela dvakrat. S tujo okupacijo in državljansko vojno. Slovenci nismo bili edini narod, ki se je v času druge svetovne vojne in okupacije spopadel z okupatorjem in tudi znotraj sebe, je bil pa naš narod eden tistih, za katerega je imel ta državljanski spopad dramatične razsežnosti med drugo svetovno vojni in po njej. Tudi ni bil edini, ki po koncu vojne ni dočakal politične svobode in demokracije. To je veljalo za večino narodov in držav v Srednji in Vzhodni Evropi. Toda tam je bila ta neusmiljena usoda bolj ali manj povezana s sovjetsko okupacijo, Slovenci pa smo bili žrtve avtentične komunistične revolucije, ki je izkoristila vodenje osvobodilnega boja proti okupatorju za revolucionaren prevzem oblasti. Po vojni se je z izvensodnimi povojnimi poboji totalitarni režim znesel nad političnimi nasprotniki in za pol stoletja ohromil vsestranski razvoj.

Proces sprave počasi krpa rane, v simbolnem in stvarnem pomenu. Kot duhovni, vrednostni proces se nikoli ne sme končati.

Ta nacionalna tragedija vse do slovenske politične pomladi, prvih demokratičnih volitev in osamosvojitve ni imela moralne katarze. Ne glede na to, kako so se generacije po vojni soočale s tem intimno, v javnem diskurzu o tem ni smelo biti svobodne besede. Šele nova, demokratična in suverena Slovenija je vzpostavila pogoje, da se je mnogokrat mučno, počasi in ne brez ideoloških pristranosti oblikoval zrel čustven konsenz slovenstva, da je potrebno bratomorno vojno razumeti kot glasen zgodovinski opomin za prihodnost in popraviti njene krivice, ne da bi povzročali novih. Proces sprave počasi krpa rane, v simbolnem in stvarnem pomenu. Kot duhovni, vrednostni proces se nikoli ne sme končati.

Ta zgodovinski opomin zdaj ne bi mogel biti bolj glasen. 80 let po koncu druge svetovne vojne se znova temeljito preureja globalna geopolitika. Po koncu hladne vojne in mirnem prehodu v multilarizem se vrača politika moči in interesnih sfer, ki devalvira pomen mednarodne pravne in politične ureditve, ki je zagotavljala globalen mir in varnost. Danes smo Slovenci v tem vrtincu zgodovine precej na varnem. Smo suverena država, vključena v EU in NATO. Toda danes ni mogoče izmeriti globine sprememb, ki jih utegne prinesti nova doba. Čeprav imamo v tem svetu svoj glas, ni odločilen. Ne moremo vsiljevati svoje volje, čeprav smo jo dolžni izpostaviti in si prizadevati za njeno uveljavitev.

Naj se proti naši volji zgodi kaj še tako usodnega, nikoli, nikoli in nikoli več brat ne sme dvigniti roko na brata Slovenca.

Toda na koncu vseh koncev je zgodovinski opomin konca 2. svetovne vojne, časa med njo in po njej, za Slovence v tem času pomemben zlasti zato, ker nam veleva, da pazimo na našo narodno in državljansko skupnost. Da pazimo eden na drugega. Naj se proti naši volji zgodi kaj še tako usodnega, nikoli, nikoli in nikoli več brat ne sme dvigniti roko na brata Slovenca. Drug od drugega smo odvisni in samo povezani lahko uspemo. Če ne bi bilo tako, ne bi imeli svoje države, ne bi bili v EU in Natu in ne bi imeli upanja in vere, da se bomo v morebitnem preizkusu zgodovine zrelo odrezali kot narodna in državljanska skupnost.

»Demokracija ni zahteva po enotnosti ali celo enoumju«

FOTO: Bogomir Štefanič

Dr. Ernest Petrič, nekdanji predsednik ustavnega sodišča

Vprašujete, kaj si želim ob spominjanju na tisti čas največje kataklizme v zgodovini človeštva, ki pa je hkrati bil čas, ko se je uveljavljal nov svetovni red, temelječ na suvereni enakopravnosti držav, in ko se je tudi v mednarodno pravo začelo uveljavljati spoštovanje človekovega dostojanstva in varstvo temeljnih človekovih pravic in svoboščin. To je tudi bil čas, ko se je kot eno temeljnih načel mednarodnega pravnega reda uveljavila prepoved uporabe oborožene sile v odnosih med državami, z izjemo pravice držav do individualne in kolektivne samoobrambe. Prepoved uporabe oborožene sile v mednarodnih odnosih je posebej aktualna danes, zato si želim, da bi ta temelj sedanjega svetovnega reda ohranili in obranili potem, ko smo priča tudi v Evropi flagrantni, surovi agresiji Ruske federacije zoper Ukrajino.

Želim si, da bi človeštvo šlo po poti sodelovanja z zavestjo o skupni odgovornosti za izzive, ki so pred nami na našem skupnem planetu.

Človeštvo je pred velikim tveganjem, da se ta temelj sodobnega mednarodnega reda zruši in da bomo znova prešli v svet prevlade močnejših držav, ko bodo te mogle in smele iz teh ali onih razlogov s silo uveljavljati svojo voljo zoper šibkejše. Želim si, da bi človeštvo šlo po poti sodelovanja z zavestjo o skupni odgovornosti za izzive, ki so pred nami na našem skupnem planetu.

Ob obletnici konca druge svetovne vojne, ki je vendarle bila zmaga nad pretnjo totalitarizma, da bi ta prevladal v svetu, pa še posebej želim, da bo v naši domovini prevladalo spoznanje, da demokracija ni zahteva po enotnosti ali celo enoumju, pač pa sobivanje različnosti in reševanje problemov in nesoglasij z dialogom, s soočanjem mnenj ter da bo v naši politiki kraljevalo znanje, meritokracija in poštenje ter zavest o skupni odgovornosti za našo usodo.

Izjave so bile v skrajšani obliki najprej objavljene v 13. številki Družine.