Foto: Tatjana Splichal

V začetku septembra Združenje mobiliziranih Gorenjcev v redno nemško vojsko v času med letoma 1943 in 1945 že tradicionalno pripravlja romanje in srečanje na Brezjah, ki je bilo letos jubilejno, že 25. po vrsti. Mašo v spomin na vse pokojne prisilno mobilizirane Gorenjce je minuli petek v baziliki Marije Pomagaj daroval župnik v župniji Gorje dr. Matej Pavlič. Njegovi pridigi lahko v celoti prisluhnete TUKAJ.

Foto: Tatjana Splichal


Žrtve nemškega okupatorja

Dolga leta je pri nas vladal molk o prisilni mobilizaciji v nemško vojsko, leta 1991 pa je poznejši dolgoletni predsednik društva prisilnih mobilizirancev Alojzij Žibert izdal spomine na vojni čas, ki so bili prvi v Sloveniji objavljeni spomini prisilnega mobiliziranca v nemško vojsko. Z ustanovitvijo društev v Celju, Kranju in Mariboru so začeli mobiliziranci sami zbirati podatke in urejati dokumentacijo za pridobitev statusa žrtev vojnega nasilja in vsaj posrednega osebnega zadoščenja in priznanja države, da so bili kot prisilni mobiliziranci žrtve nemškega okupatorja.

Foto: Tatjana Splichal


Nemogoča delitev na črno in belo

»V slovenskem zgodovinopisju o gorenjskih, koroških in štajerskih fantih, ki so bili prisilno mobilizirani v nemško vojsko, izvemo zelo malo. Sam sem se začel zavedati te teme, ko mi je prišlo v roke pisanje Alojzija Žiberta, ki sem ga tudi osebno poznal iz rojstnega Kranja. Častitljiv gospod, verodostojen, vedno spoštljiv, prava stara šola, ki je z vso iskrenostjo popisal svoje spomine nemškega vojaka. Takrat mi je šele prišlo v zavest, da zgodovina pravzaprav ni tako črnobela, kot si morda kdo želi ali še danes prikazuje. Prav mobiliziranci v nemško vojsko kažejo, kako kompleksno je bilo stanje med 2. svetovno vojno na Slovenskem, sploh v nemški okupacijski coni. Kako je zgodovino nemogoče deliti na črno in belo, kajti zgodovina so samo odtenki sive barve,« je pridigo začel dr. Pavlič. Ob njem je somaševal p. dr. Viktor Papež.

Poglabljanje zaupanja v Boga

O usodah teh ljudi se je več ali manj šepetalo po družinah, je nadaljeval maševalec: »Tudi v moji družini, kajti oče moje mame je bil ravno tako mobiliziranec v nemško vojsko. Kakšne čudne ali pa čudovite zgodbe, ki so v teh fantih krepile zaupanje v Boga! Prav ob teh ljudeh sem spoznaval, kako se je v njihovem življenju prek te težke, travmatične izkušnje, nasilja in hkrati še krivičnega položaja, v katerem so se znašli, ko so se morali bojevati za tujo silo, poglabljalo zaupanje v Boga.«

Foto: Tatjana Splichal


Bog piše naravnost prek krivih črt zgodovine

Vsi prisilni mobiliziranci, ki jih je Pavlič osebno poznal, so bili ljudje globoke vere. »Zanimivo, kako Bog piše naravnost prek krivih črt zgodovine. Prisilni mobiliziranci so čiste žrtve, proti svoji volji so morali prijeti orožje, znašli so se v strašni dilemi, a je bila izbira domala nemogoča. Več 10.000 mladih fantov je bilo vpoklicanih v nemško vojsko, 16.000 se jih je kot težkih invalidov vrnilo domov. In morda so se tako razveselili domače dežele, toda v osvobojeni domovini, če je bila to res svoboda, so jih čakale nove preizkušnje, krivice, zasliševanja, šikaniranja, označba nemškega vojaka, pa tudi praktične težave – nepriznavanje statusa vojnega invalida, vse do danes to še ni urejeno, ker ni prave politične volje, in druge težave,« je poudaril dr. Pavlič.

Foto: Tatjana Splichal


Ideja ni več od človeka

»V sistemu, v katerem ne štejejo ljudje in osebe, temveč le ideje, ki jih vsiljujejo ljudem, tam je posameznik brez pravic in nič ne velja. Vsi trije totalitarizmi 20. stoletja so si med seboj podobni in imajo isto miselno strukturo, da je ideja več od človeka. Papež Frančišek nam zadnja leta večkrat poudarja: ideja ni več od človeka, človek je na prvem mestu. In spoštovanje vseh žrtev in njihovega trpljenja je osnovni postulat, ki ga moramo vedno znova ponavljati v Sloveniji,« je še dodal.

Foto: Tatjana Splichal


Bolečina v srcih ljudi je povsod enaka

»Šteje bolečina v srcih ljudi, ki je povsod enaka, na levi, desni ali kateri koli strani, in temu se ne smemo odreči: zagovarjanju spoštovanja trpljenja, prestanih krivic, bolečine, pristnega čustvovanja, ki so ga ljudje med seboj doživljali. Kaj pa so želeli ti fantje v času vojne vihre? Želeli so preživeti, to je bilo vse. Kdor je imel to milost, je ohranil tudi veliko človeškega v sebi. Zato naj bo danes, ko se zahvaljujemo za vse, ki so preživeli vojno vihro kot prisilni mobiliziranci v nemško vojsko, ko molimo za večni pokoj tistih, ki so ostali pokopani v tujini, obnovimo v sebi pripravljenost in zavest, da bomo v našem okolju vedno zagovarjali pravico spoštovanja do žrtev, pa najsi bo kdor koli, in njihovih družin, vse skupaj pa izročamo tudi v Božje roke z iskreno prošnjo, naj Gospod, ki razblinja sence iz naših življenj, vse presvetli, naj ovrednoti, kar je bilo resnično človeško, kajti to je tudi resnično Božje,« je pridigo končal dr. Matej Pavlič.