Prvo berilo: Bog pričakuje od nas usmiljenje, 2 Mz 22,20-26;
Ps 18;
drugo berilo: Služimo Bogu in pričakujmo njegovega Sina, 1 Tes 1,5-10

Iz svetega evangelija po Mateju (Mt 22,34-40)

Tisti čas so farizeji slišali, da je Jezus saduceje prisilil k molku, in so se zbrali na enem kraju. Eden izmed njih, učitelj postave, ga je preizkušal z vprašanjem: »Učitelj, katera je največja zapoved v postavi?« Rekel mu je: »Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem, z vso dušo in z vsem mišljenjem. To je največja in prva zapoved. Druga pa je njej enaka: Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe. Na teh dveh zapovedih stoji vsa postava in preroki.«

Video razlaga za otroke

Dve zapovedi, ena ljubezen

Piše: Jure Sojč

Učitelj postave vpraša Jezusa: »Katera je največja zapoved?« Jezus odgovori: »Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem, z vso dušo in z vsem mišljenjem.« Nato doda: »Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe.« Vprašali so ga po eni zapovedi, dobili so dve. Obe iz Stare zaveze. Dve pa, ker ne moremo ljubiti Boga in prezirati človeka, ki ga je ustvaril.

Daj drugemu prostor za pojasnilo, obžalovanje in spremembo, ki ga želiš zase.

Jezus trikrat reče: »z vsem«. Ne samo z nedeljskim počitkom. Tudi s ponedeljkovimi skrbmi, sredinimi odločitvami in sobotnimi izleti. Ljubiti Boga pomeni odpirati mu vse življenje: želje, misli in izbire. Ta ljubezen raste v molitvi, poslušanju njegove besede in zaupanju. Potem pa pride preizkus: kako ravnam z ljudmi? Zakaj bi ljubil človeka, ki me je prizadel? Chesterton je zapisal: »Sveto pismo nam pravi, naj ljubimo svoje bližnje, pa tudi svoje sovražnike; verjetno zato, ker so na splošno isti ljudje!«

Najbližji nas včasih najbolj ranijo. Toda ali človek izgubi svojo vrednost, ko me prizadene? Bog ga je ustvaril po svoji podobi. Njegova krivica je resnična. Ni pa vsa resnica o njem. Tudi jaz ne želim, da bi me kdo opisal samo z mojim najslabšim dejanjem. Zakaj bi potem tako opisal drugega? Kakor samega sebe pomeni: daj mu prostor za pojasnilo, obžalovanje in spremembo, ki ga želiš zase. Zapoved ljubezni do bližnjega stoji v poglavju, ki se začne: »Bodite sveti, kajti jaz, Gospod, vaš Bog, sem svet.« Kje se torej začne svetost? Tudi doma, pri mizi, v pogovoru. Tam, kjer bi najraje izrekel ostro besedo. Če hočem biti blizu Bogu, se moram učiti njegovega pogleda na človeka.

 Razlago evangeljskih odlomkov pripravlja duhovnik mariborske nadškofije Jure Sojč. FOTO: osebni arhiv 

Srce in roke

Sveto pismo pravi: »Ne sovraži svojega brata v svojem srcu.« Nato naroči, naj bližnjega opomnimo, in prepove maščevanje. Ljubezen torej zna tudi spregovoriti. Ko je mogoče, zberi pogum: »To me je zabolelo. Rad bi razumel, kaj se je zgodilo.« Morda je bil nesporazum. Morda drugi sploh ne ve, kako te je ranil. Pogovor lahko odpre vrata spravi. Če zamero hranimo, pa bo rasla. Ali ljubiti pomeni zamolčati krivico? Ne. Ali pomeni takoj spet zaupati? Tudi ne. Lahko postavim mejo in drugemu želim dobro. Sprava potrebuje oba. Za odpoved maščevanju pa lahko prvi korak naredim jaz.

Neka gospa mi je pripovedovala, da ji je soseda očitala: »V cerkev hodiš, moža pa puščaš lačnega.« Odgovorila ji je: »K Bogu grem po ljubezen, da jo potem postrežem možu.« Dober odgovor. Mož to ljubezen tudi okusi v kosilu, v potrpežljivosti in lepi besedi. Jezus pove dve zapovedi, ker ljubezen potrebuje oboje: srce, obrnjeno k Bogu, in roke, odprte za bližnjega.