V nedeljo je minilo sto let, ko je sveti Pij X. izdal odlok 'Quam singulari Christus amore', s katerim je dovolil otrokom, ki so že dopolnili sedem let, da lahko pristopijo k prvemu svetemu obhajilu, poročajo pri vatikanskem radiu. Ni bilo več potrebno poznati celotnega katekizma, po novem odloku je bilo dovolj doseči leta razsodnosti, ko so otroci že zmogli razločevati, da hostija ni navaden kruh, ampak Kristusovo telo.

To je ena izmed številnih reform, ki so značilne za čas papeževanja Pija X. (1903-1914), ki se je leta 1835 kot Giuseppe Melchiorre Sarto rodil v kraju Riese v pokrajini Treviso v Benečiji. Pij X. je do sedaj zadnji papež, ki je bil razglašen za svetnika. Do omenjenega odloka so k prvemu svetemu obhajilu lahko pristopili mladostniki med dvanajstim in štirinajstim letom.

Predsednik združenja Sarto, Luka Baggio, pojasnjuje, da je bilo občutno znižanje meje starosti za prejem prvega svetega obhajila gotovo eno od najpomembnejših dejanj Pija X. Še danes ga ravno zaradi te pobude, pa tudi zaradi tiste o pogostem prejemanju svetega obhajila, imenujejo 'papež Evharistije'. Če morda večji del kristjanov ni takoj razumel pomena reform, kot je bial prenova rimske kurije oziroma vodsta Cerkve, ureditev zakonika cerkvenega prava, pa so takoj brez dvoma razumeli reformo o prvem svetem obhajilu.

Na to pomembno stoletnico je opozorila tudi Beneška škofovska konferenca 1. junija letos s pastoralnim pismom o primerni starosti za prijem prvega svetega obhajila. Kot so zapisali, je ta obletnica priložnost, da se spomnimo papeža sv. Pija X., Benečana, ki je bil dober človek, hkrati pa trden in odločen izpeljati prenovo cerkvenega življenja. Obenem je to priložnost, da ponovno razmislimo o odločilnem pomenu uvajanja otrok v krščanstvo, posebno v današnjem času, ko opažamo pospešen razvoj sekularizacije in verske indiferentonsti.

Škofje so v pismu vernike povabili, naj bodo nenehno pozorni in naj otrokom omogočijo krščansko vzgojo, vse od najrosnejših let njihovega življenja, naj vodijo otroke po poti postopnega spoznavanja Jezusa in k vedno bolj živi povezanosti z njim tako, da jim omogočijo jasno in veselo izkušnjo krščanskega življenja znotraj naših cerkvenih skupnosti. Višek otrokove povezanosti s Kristusom se uresničuje ob zakramentalnem srečevanju z njim v Evharistiji, zato je uvajanje otrok v Evharistijo veliko pomembnejše kot pripravljati jih na prvo sveto obhajilo. Uvesti jih v krščansko in cerkveno življenje pomeni, da začnejo hraniti svoje krščansko življenje z držami, ki so značilne za liturgično življenje in se izražajo v evharistiji: bratsko sprejemanje, poslušanje Božje besede, izpoved vere, darovanje samega sebe, razpoložljivost za služenje. Pri uvajanju otrok v krščansko in cerkveno življenje pa je najpomembnejša dejavna udeležba staršev in celotne družine, ter goreča zavzetost vse župnijske skupnosti.

Prakso uvajanja otrok je potrebno soočiti s časi, ki se spreminjajo, pa tudi z možmi in ženami, ki jih srečujemo. Sveti Pij X. nas spominja, da mora pri vseh metodah in pripravah ostati v ospredju temeljni namen našega vzgojnega prizadevanja: postavljati v ospredje srečanje z Božjo ljubeznijo, ki se je razodela v križanem in vstalem Kristusu, ki je postal za nas kruh življenja v Evharistiji, da bi mi postali deležni življenja vstalega Gospoda, ki prenavlja vse naše življenje in nas nareja za prepričljive priče Božje ljubezni v svetu.