Prvo berilo: Gospod Bog je usmiljen in milostljiv, 2 Mz 34,4b–6.8–9;
Ps Dan 3;
drugo berilo: Milost Jezusa, ljubezen Očeta, občestvo Duha, 2 Kor 13,11–13

Iz svetega evangelija po Janezu (Jn 3,16–18)

Tisti čas je Jezus rekel Nikodému: »Bog je svet tako ljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogúbil, ampak bi imel večno življenje. Bog namreč svojega Sina ni poslal na svet, da bi svet sodil, ampak da bi se svet po njem rešil. Kdor vanj veruje, se mu ne sódi; kdor pa ne veruje, je že sojen, ker ne veruje v ime edinorojenega Božjega Sina.« 

Video razlaga za otroke

Večnost se začne sedaj

Piše: Jure Sojč

Razlagati Sv. Trojico ni preprosto. Sv. Avguštinu pripisujejo zgodbo o otroku, ki je skušal preliti ocean v majhno jamico v pesku. Nemogoča naloga. Podobno je z našim razumom pred Božjo skrivnostjo. Kako je lahko 1 + 1 + 1 = 1? Za razum pretežko. Potrebna bo ljubezen.

V evangeliju so me posebej nagovorile besede: »Bog je namreč svet tako ljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje.« Ta stavek bi lahko ponavljal v nedogled. Ni naključje, da ga je Primož Trubar v Katekizmu iz leta 1550 zapisal kar trikrat. Kasneje ga je imenoval »povzetek vsega evangelija«. V teh nekaj besedah so zajeti vzrok odrešenja, smisel zgodovine in odgovor na vprašanje, zakaj sploh obstajamo. Če pogledamo natančneje, opazimo nekaj zelo zanimivega. Besedi »ljubil« in »dal« govorita o Božjem dejanju, o nečem, kar je Bog že storil. To je trdna točka: Bog je ljubil. Bog je dal. To ni odvisno od nas.

Razlago evangeljskih odlomkov pripravlja duhovnik mariborske nadškofije Jure Sojč. FOTO: osebni arhiv

Toda potem pride drugi del: »kdor vanj veruje … ima večno življenje«. Evangelist uporabi sedanji deležnik »kdor veruje«, »verujoči«, kar vero predstavi kot živo in trajajočo držo. Ne gre le za to, da sem nekoč veroval, ampak da verujem. Da živim iz te vere danes. Vera ni le spomin na neki trenutek v preteklosti. Vera je odnos. Je zaupanje, ki se ponavlja, raste, se poglablja. Je nekaj, kar človek živi.

Ne razlagaj, pač pa ljubi

Zato tudi beseda »imeti večno življenje« ni usmerjena le v prihodnost. Ne pomeni samo, da bomo nekoč živeli. Pomeni, da že zdaj živimo iz Boga. Večno življenje se začne v sedanjosti, v odnosu z Njim. Kaj pa pomeni verovati? Ali je to le misel, prepričanje? Sveto pismo uporablja besedo, ki pomeni veliko več. Verovati pomeni zaupati. Pomeni izročiti se. Vera ni le v glavi, ampak v življenju. To lepo vidimo tudi nekaj vrstic kasneje: »Kdor veruje v Sina, ima večno življenje; kdor pa ne veruje, ne bo videl življenja.« Tam, kjer bi pričakovali nasprotje vere, ne stoji »dvom«, ampak nepokorščina. To pomeni, da vera vedno vključuje tudi odgovor človeka.

Povabljeni smo, da ne rešujemo skrivnosti Boga, ampak da vanjo vstopimo.

Na praznik Svete Trojice smo povabljeni, da ne rešujemo skrivnosti Boga, ampak da vanjo vstopimo. Bog ni samota. Bog je občestvo. Človek, ustvarjen po Božji podobi, postane resnično živ šele takrat, ko v ljubezni vstopi v to občestvo, ki ga živi v Cerkvi. Teologa Karla Rahnerja je neki župnik vprašal, kako naj vernikom najbolje razloži skrivnost Sv. Trojice. Rahner je odgovoril: »najbolje tako, da ne razlagaš«. Bog ne potrebuje našega razumevanja, ampak našo ljubezen. Ljubezen objame, še preden razume.