Kamnik: 800 let Frančiškove Hvalnice stvarstva – Sončne pesmi
Kamnik: 800 let Frančiškove Hvalnice stvarstva – Sončne pesmi
Prihodnje leto bo torej 800 let od njegove smrti, italijanski parlament je pred kratkim celo sprejel sklep, da 4. oktober spet postane dela prost dan. Letos pa praznujemo 800 let Frančiškove Hvalnice stvarstva, Sončne pesmi, v kateri sveti oče Frančišek nagovarja vse stvarstvo kot brat in sestra. S sestro pozdravlja celo smrt!
Ta jubilej so Frančiškovi bratje in sestre po vsem svetu proslavili na različne načine. Pri frančiškanih v Kamniku je daroval slovesno sveto mašo predsednik Slovenske škofovske konference, novomeški škof msgr. dr. Andrej Saje, v nedeljo, 5. oktobra dopoldne. Slovesnost so povzdignili tudi ministranti, blizu 40 jih imajo, in glasbeniki ter pevci na koru in seveda občestvo v cerkvi.
FOTO: Marko Vrabec
V pridigi je škof Andrej Saje povedal: »Frančišek je Hvalnico stvarstva zapel skoraj slep in bolan, pa vendar poln veselja in hvaležnosti. V Hvalnici stvarstva Frančišek povzdiguje sonce, luno, veter, vodo, ogenj, zemljo, celo smrt – vse prepoznava kot brate in sestre. Ne gre le za pesniški ali umetniški način izražanja, temveč tudi za globoko duhovno vizijo, zrenje. Vse je povezano, vse ima svoj smisel in je dar Boga Stvarnika.
Tudi papež Frančišek (2013–2025) je v svoji drugi okrožnici Laudato si’, pri kateri je naslov vzel prav iz Frančiškove hvalnice, poudaril, da smo vsi povezani: človek, narava, družba in Bog. Področje ekologije, kot jo razumemo danes, ne zadeva samo ozkih strokovnih vprašanj, povezanih z okoljem, temveč je duhovna naloga vsakega kristjana: varovati dom, v katerem živimo, graditi in spoštovati odnose, biti hvaležen za vsak dar življenja in celo za sestro smrt, kot jo Frančišek opiše v omenjeni hvalnici.
V svetu, ki je pogosto zaznamovan z brezbrižnostjo in uničevanjem, nas hvalnica uči drugačnega pogleda: vse je dar, vse je priložnost za hvalo. Kdor zna reči »hvaljen, moj Gospod«, vstopa v logiko sprave in miru. To je pogled, ki ga danes tako potrebujemo – za odnose v družini, za naš narod in za ves svet.
Hvaležnost za življenje in za vse, kar zastonjsko prejemamo od Boga, je ključ do zadovoljstva in sprejemanja vsega, kar nam je v življenju dano, mi je pred kratkim rekla neka zdravnica. Brez hvaležnosti se tudi ni mogoče čuditi lepotam narave niti ne resnično verovati, ker manjkajo ključni elementi zavedanja darov, obdarovanosti in Darovalca.
Ko je Frančišek začel svojo duhovno pot, je zaslišal klic: »Frančišek, popravi mojo Cerkev!« Sprva je mislil obnavljati podrte cerkvice, a je kmalu spoznal, da ga Gospod kliče k obnovi žive Cerkve – občestva ljudi.
Ta klic velja tudi za nas danes. Cerkev danes ne potrebuje obnovljenih zidov, ampak predvsem obnovljena srca osebno verujočih. Potrebujemo ljudi, ki znajo graditi mostove, kar poudarja papež Leon XIV., ki širijo mir in odpuščanje, ki si ne zatiskajo oči pred revnimi in obrobnimi. Potrebujemo ljudi, ki namesto prezgodnje asistirane smrti bližnjemu v bolezni in onemoglosti ponujajo sočutje, podporo in pomoč.«
FOTO: Marko Vrabec
Po končani pridigi in izpovedi Vere so šli škof Saje in somaševalca, rektor cerkve pater Ciril A. Božič in jezuit p. Stanko Rozman skupaj z ministranti v ladjo cerkve, kjer so skupaj z občestvom zmolili celotno Sončno pesem, ki je potem odmevala med sveto mašo na različne glasbene načine, navdahnjene ob in s svetim Frančiškom: O, moj Bog, dopusti mi, da bom tvoj glasnik miru; V raju blaženem kraljuješ; Res je prijetno, kadar v srcu čutim; O, moj Bog, bodi zahvaljen.
Za orglami je bila Andreja Pogačar Špenko; flavta: Tea Bela Kočar Špenko; trobila: Miha Škrlep; pevci sv. maše 8.30 in 10.30 - povabljeni v združeni zbor in seveda tudi ljudsko petje, saj so bila vsa besedila pesmi na ekranu.
V samostanski obednici sta se p. Cirilu, p. Franciju in škofu Sajetu po končanih svetih mašah v župnijski cerkvi v Kamniku in v Tunjicah pridružila novi kamniški župnik Matej Nastran in duhovni pomočnik, nekdanji »triglavski župnik« France Urbanija, ki je praznoval svoj god ter seveda tudi naši samostanski sodelavki, Pavla Markuš in laiška misijonarka Marija Anžič. Tako je tudi drugi del praznovanja odmeval v razpoloženju pesmi Res je prijetno…



