Kardinal Zuppi je imel po potovanju v Moskvo minuli teden v Rimu več srečanj. Včeraj se je pogovarjal z ukrajinskim veleposlanikom pri Svetem sedežu in kot je na družbenem omrežju Twitter sporočil ukrajinski diplomat Andrij Jurash, sta se pogovarjala o »posledicah« Zuppijevih obiskov v Kijevu in Moskvi in o vlogi Svetega sedeža pri človekoljubnih vprašanjih, »predvsem o izpustitvi ukrajinskih zapornikov in vrnitvi ukradenih ukrajinskih otrok«.

»Da, s papežem sem se že srečal«

Papežev posebni odposlanec se je minuli teden v Moskvi pogovarjal z visokimi cerkvenimi in državnimi predstavniki, med drugim z moskovskim patriarhom Kirilom I. in enim od zunanjepolitičnih svetovalcev predsednika Vladimirja Putina, Jurijem Ušakovom. Kardinal Zuppi je bil na prošnjo papeža Frančiška v začetku junija tudi v Kijevu, kjer je preučil možnosti za človekoljubno delovanje in možne poti za dialog ter se srečal z ukrajinskim predsednikom Volodimirjem Zelenskim.

Zdaj so prednostna naloga otroci, ki morajo imeti možnost, da se vrnejo v Ukrajino.

»Da, s papežem sem se že srečal,« je predsednik Italijanske škofovske konference na začetku svojega nagovora ob sinočnji predstavitvi knjige Il grido della pace (Klic miru) ustanovitelja Skupnosti sv. Egidija Andree Riccardija potrdil vprašanje navzočih časnikarjev.

Pojasnil je, da je zdaj prednostna naloga »ukvarjanje z najbolj prikrajšanimi, kot so otroci, in ugotoviti, ali zanje lahko sprožimo mehanizem in podpremo človekoljubno plat tega vprašanja. Upamo, da bomo začeli z najmlajšimi, najbolj ranljivimi. Otroci se morajo imeti možnost vrniti v Ukrajino.« Naslednji korak bo torej preverjanje, kje otroci v tem trenutku sploh so, »nato pa bomo videli, kako jih lahko vrnemo, začenši z najšibkejšimi,« je dejal Zuppi.

Uporabna knjiga

Predstavitev knjige je vodil Marco Impagliazzo, predsednik Skupnosti sv. Egidija. Kardinal je poudaril, da je »Riccardijeva knjiga danes zelo uporabna, saj nam pomaga razviti zavest o trenutku, v katerem živimo, kaže nam sposobnost tkanja mreže, ki je 'globina zgodovine', in razumevanje, da je treba rešitve za vojno iskati v kompleksnosti današnje stvarnosti«. Dodal je, da je vojna »vedno poraz za vse«, zato je po njegovih besedah nujno, da »tudi Cerkev danes pomaga znova začeti izgradnjo občestva, da bi se premaknili od 'jaz' k večjemu 'mi'«.

Premagati je treba idejo o vojni kot videoigrici, saj to vodi v njeno neizprosno sprejemanje, v nesprejemljivo poznavanje vojne, malodane v njeno rehabilitacijo. (Andrea Riccardi)

»Vojna ni videoigrica«

Po besedah Andree Riccardija je napočil čas, da »znova premislimo o tem, kaj je mir«. Vojna pa je, tako Riccardi, »grda, ker na koncu pristaneš pod zemljo«. Danes je vojna strašljiva, »toda morda ne dovolj«, zato je treba »premagati idejo o vojni kot videoigrici, saj to vodi v njeno neizprosno sprejemanje, v nesprejemljivo poznavanje vojne, malodane v njeno rehabilitacijo«.

Problem, je nadaljeval Riccardi, je torej »znova odkriti občutek groze nad vojno in spodbudo za mir«. Toda kje je mirovno gibanje, se sprašuje italijanski človekoljub? »Ne vem, ne vidim ga,« je njegov odgovor, »vendar je v gibanju toliko drobcev in poklicani smo, da jih znova sestavimo, da bi obnovili občestvo, 'mi'«. Zato s politične strani »potrebujemo daljši premislek in širše vizije, potrebujemo večje naložbe v diplomacijo. Lotiti se moramo zgodovine in spomina, kot sta zgodovina druge svetovne vojne in holokavsta. Presežimo razpravo o sporu. Gojiti moramo kulturo miru in ta kultura mora prevladati med ljudmi,« je svoj nagovor sklenil Andrea Riccardi.