»Moderne in bogate države, kamor sodi tudi Slovenija, so sposobne v polnosti zagotavljati človekove pravice in ohranjati dostojanstvo starejših, bolnih, oviranih, onemoglih in obrobnih, tako da zagotavljajo kvaliteto njihovega življenja na dostojni ravni,« je generalni tajnik Peter Tomažič konec junija zaključil izjavo oziroma pismo poslanskim skupinam, na katerega sta se odzvali le opozicijski NSi in SDS (z njunima poslanskima skupinama se je Slovenska karitas, ki je želela tematiko obravnavati zlasti z vidika sociale, solidarnosti in konkretnih pripomb na člene zakona, tudi srečala), pri koalicijskih so naleteli na gluha ušesa.

Neprimeren in strokovno neutemeljen predlog

Po Tomažičevem mnenju je predlog zakona, ki legalizira pomoč pri samomoru, pogojno evtanazijo in izvajanje nalaga javni mreži, neprimeren, strokovno neutemeljen in vodi v izničenje prednostne naravnanosti družbe, države in skupnosti k dejavni solidarnosti za dvig kakovosti življenja ranljivih skupin. Njegov sprejem je zato lahko zelo škodljiv za starejše, umirajoče in dolgotrajno bolne, saj Slovenija nima ne zakona ne urejenega delovanja dolgotrajne in paliativne oskrbe ter spremljanja umirajočih. Patronažna služba je preobremenjena, tudi področja negovalnih bolnišnic, paliativnih oddelkov, paliativnih mobilnih timov in sistematične podpore svojcem so nerazvita in neurejena.

Nedostopna dolgotrajna in paliativna oskrba

»Velikemu številu državljanov je dolgotrajna in paliativna oskrba nedostopna, čeprav je ena osnovnih človekovih pravic. Zaskrbljujoče so tudi izkušnje evropskih držav, o katerih nam poročajo partnerske evropske Karitas in druge inštitucije, saj so po mnogih letih izvajanja sorodnih zakonov zaznane zlorabe, pasivna družbena spodbuda k samomoru in vse več oseb s težavami v duševnem zdravju, mlajših in socialno ogroženih ali socialno izključenih oseb, ki se 'odločajo' za asistiran samomor,« pismo začenjajo v Slovenski karitas.

Predlog odpira polje možnih zlorab

Prepričani so, da predlog zakona z ohlapnimi in nemerljivimi vstopnimi kriteriji odpira polje možnih zlorab in nalaga izvajanje celotni javni mreži inštitucionalnega varstva in zdravstveni stroki, čeprav je to v nasprotju z njihovim temeljnim poslanstvom. Predlog tudi ne upošteva napredka medicine, ki lahko tudi v najhujših oblikah bolezni odpravi skoraj vsako objektivno bolečino in komunikacijsko ali drugo oviro, ostalo pa rešuje ustrezna in celovita paliativna oskrba.

Predlog želi dajati vtis, da prinaša osebno svobodo, toda ...

Zato je Slovenska karitas poslance pozvala k zavrnitvi ali vsaj kritični presoji zakonskega predloga, ki želi biti napreden in daje vtis, da prinaša osebno svobodo, čez leta pa se bo pokazal kot inštrument, po katerem bodo zaradi »socialne bolečine«, kot posledica nezadostne skrbi države in družbe, posegali zlasti bolni, težje ovirani in starejši, ki bodo »odvečni«, socialno izključeni, osamljeni v omejitvah in predvsem revni.

Glasen klic po ustrezni pomoči in človeški bližini

Sodelavci Karitas, navaja Tomažič, z dolgoletno izkušnjo pri svojem delu povedo, da je želja po končanju življenja največkrat glasen klic po ustrezni pomoči in človeški bližini: »V javnosti se večkrat zavajajoče s čustvenimi zgodbami predstavlja in uveljavlja mišljenje, da bo zakon zlasti preprečeval nesmiselno, neizogibno in neznosno trpljenje umirajočih. Pri tem se ne upošteva dejanskega stanja in napredka strok v zadnjih 20 letih, saj sta predvsem medicina in tehnologija tako napredovali, da lahko tudi v najhujših oblikah bolezni odpravita skoraj vsako neznosno bolečino, hude težave z dihanjem ali komunikacijske in različne druge ovire in težave.«

Delo Hospicev pri nas skoraj onemogočeno

Slovenska karitas se zaveda tudi sprememb, ki jih lahko pri osebi povzroči močno zdravljenje bolečine ob koncu življena, a s skrajno nego in ljubeznijo ohranjamo dostojanstvo človeka ne glede na morebitne spremembe osebnostnih lastnosti ali zmanjšanje kognitivnih sposobnosti. Ostale stiske ali »socialno bolečino« pa lahko ob resni in konkretni podpori družbe in države uspešno rešuje socialna, dolgotrajna in paliativna oskrba ter človeška bližina svojcev ali prostovoljcev, v najhujših primerih pa dajejo odgovor Hospici, katerih delo je pri nas skoraj onemogočeno. Dodatno se na podlagi Zakona o pacientovih pravicah lahko že zdaj na željo pacienta zaključi neučinkovito agresivno zdravljenje na račun kakovosti preostalega življenja.

Selitev v povezanost z darovanjem organov

Predlog zakona dejansko skuša uzakoniti in družbeno uveljaviti državno izvajanje samomora ali evtanazije za bolne, starejše in trajno ovirane na podlagi osebne odločitve o življenju ali smrti v vsakem trenutku po osebni presoji posameznika. Praksa v državah, kjer so uveljavljeni taki mehanizmi pomoči pri samomoru, kaže, da se upravičenci v nadaljevanju izvajanja zakona odločajo vse manj avtonomno in vse bolj spodbujeno in družbeno pogojeno. »Dejavnost« se seli tudi na področje odstranjevanja bolnih in invalidnih otrok, oseb s težavami v duševnem zdravju in dementnih ter v povezanost z darovanjem organov, opozarja Tomažič.

Neomejena širitev polja »upravičencev«

Po mnenju Slovenske karitas predlog zakona neomejeno razširja polje »upravičencev« za državno pomoč pri izvedbi samomora s postavljeno definicijo upravičenosti v 6. členu: »doživlja zanj neznosno trpljenje, za katerega ne obstaja za pacienta sprejemljiva možnost lajšanja« in »ali druge okvare zdravja, katere zdravljenje ne daje utemeljenega pričakovanja na ozdravitev ali izboljšanje zdravja«. Po 2. odstavku 5. člena pa lahko upravičenec namesto asistiranega samomora zahteva celo evtanazijo iz »moralnih, verskih in drugih utemeljenih razlogov«, torej je predlog zakona skrajno odprt in brez resnih varovalk.

Pasivno nagovarjanje ranljivih skupin k (samo)odstranitvi

Po Tomažičevem mnenju vstopni kriteriji in postopki izvajanja asistiranega samomora ali pogojno evtanazije v predlogu ugotavljajo zlasti procesne napake. Pri vseh mnenjih gre predvsem za ugotavljanje pravilnosti postopka in prisebnosti upravičenca, ne pa za objektivno vsestransko, strokovno in multidisciplinarno presojo stanja bolnika. »Predlagan način izvajanja, ki naj bi bil dostopen v vseh bolnišnicah in celotni javni mreži inštitucionalnega varstva, je (samo)promocijski in pasivno nagovarja ranljive skupine k (samo)odstranitvi, poglablja individualizacijo in spreminja družbeno zavest o potrebnosti medgeneracijske, družbene in družinske solidarnosti, kar vodi v degradacijo odnosov in razgradnjo skupnosti,« je prepričan Tomažič.

Konflikt temeljnih vrednot in doživljanje nazorskega pritiska

Obenem je predlagan način po njegovem nazorski pritisk na zdravstveno osebje, javne inštitucije in tudi zasebne izvajalce inštitucionalnega varstva v javni mreži. Tudi če ne želijo, se drugi sostanovalci, uporabniki inštitucij in zdravstveno osebje težko izognejo stiku s takšnimi njim vrednostno skrajno nasprotnimi dejavnostmi, odločitvami in vsebinami, pa tudi stiku z izvajalci postopkov in s prostori izvajanja, kar lahko v njih vzbuja negativne občutke, konflikt temeljnih vrednot in doživljanje nazorskega pritiska, izpostavlja Tomažič.

V nasprotju s temeljno držo zdravstvenih in socialnih delavcev

»Predlog vpeljuje izvajanje svoboščine v vsej javni mreži, kar je v nasprotju s temeljno držo zdravstvenih in socialnih delavcev, ki ohranjajo življenje in zvišujejo njegovo kakovost. Po predlogu se mora asistiran samomor ali evtanazija izvajati v vseh javni in tudi istovrstnih zasebnih ustanovah, ki imajo koncesijo in delujejo v javni mreži zlasti zaradi sinergije s poslanstvom reševanja, ohranjanja in krepitve življenja, ne pa z namenom odstranjevanja ljudi,« nadaljujejo v Slovenski karitas.

Brez upoštevanja posledic samomora na okolico

Po njihovem predlagani zakon tudi zanika in razvrednoti delo zdravstvenih in socialnih delavcev ter duhovne oskrbe, saj za življenje ranljivih oseb uveljavlja ekonomsko in kratkoročno »cenejšo« alternativo, ki pa ne upošteva neprecenljive in neizmerljive vrednosti vsakega človeka ne glede na njegove lastnosti, stopnjo zavedanja, ekonomsko koristnost, premoženje in sposobnosti. Hkrati tudi ne upošteva hudih posledic vsakega samomora na okolico, kar jasno opredeljuje psihiatrična stroka, ter družbenih in ekonomskih posledic spreminjanja vrednostnega sistema solidarnosti v gospodinjstvih.

Poraz družbe, države, zdravstva in socialnega varstva

»Zagotovo se vsi strinjamo, da je dolgotrajno in neznosno trpljenje nedopustno in nehumano za človeka in vsako živo bitje. Karitas razume in ne obsoja osebnih odločitev posameznikov, ki se ob pomanjkanju oskrbe, velikih duševnih stiskah, osamljenosti ali drugem trpljenju odločijo za samomor. Vendar pa vsak samomor, s pomočjo ali brez, in tudi evtanazijo jemljemo kot poraz družbe, države, zdravstva in socialnega varstva v humanosti in sposobnosti aktivne solidarnosti,« so v imenu 9700 prostovoljcev in 122 zaposlenih v njihovi mreži še zapisali na Slovenski karitas.

Ko vsi sistemi dobro delujejo, je nagibov po prekinitvi življenja malo

Ko vsi sistemi – zdravstvo, asistenca, dolgotrajna in paliativna oskrba, pa tudi podprta solidarnost v gospodinjstvih in medgeneracijska solidarnost – dobro delujejo, je nagibov po prekinitvi življenja zelo malo, nadaljujejo v Karitas, kjer že zdaj prispevajo in želijo v prihodnje v še večji meri k prijaznemu okolju za starejše, neozdravljivo bolne, invalide in druge ranljive skupine. Zato pozivajo vse poslance k zavrnitvi ali vsaj kritični presoji zakonskega predloga ter oblikovanju in podpori zakonom, ki gredo zlasti v razvoj in krepitev dolgotrajne in paliativne oskrbe, spremljanja umirajočih, podpore svojcem in razvoja hospicev ter paliativnih oddelkov.