Karitas v narodu, ki zna držati skupaj

Pogovor z direktorjem Karitas Kosova, albanskim duhovnikom Viktorjem Sopijem, ki mu je od nekaj nepovezanih pisarn za razdeljevanje pomoči uspelo neverjetno: ustvariti mrežo z 970 zaposlenimi, tesno sodelovanje z 20 evropskimi Karitas ter pridobiti spoštovanje večinskih muslimanov, srbske manjšine, lokalnih in državnih oblasti. Aprila je s sodelavci (izvršnim direktorjem Alfredom Pjetrijem in vodjem oddelka oskrbe na domu Palom Aftijajem) prvič obiskal Slovensko Karitas, se srečal z ljubljanskim nadškofom in malteškimi vitezi. Kako vam je uspelo od nekaj nepovezanih pisarn ustvariti mrežo Karitas z 970 zaposlenimi, priljubljeno med prebivalstvom? Nekje v začetku leta 2007 je bil za novega škofa tedanje apostolske administrature Prizren imenovan mons. Dodë Gjergji. On me je povabil, naj prevzamem vlogo ravnatelja Karitas Kosova, in veliko sva se pogovarjala o moji viziji. Spraševal sem se, kaj storiti v tako majhni državi po letih nemirov, kako zastaviti delo Karitas, da postane vidno znamenje služenja narodu iz čiste človekoljubne, bratske ljubezni, da postane oporišče osamljenega, zanemarjenega človeka, ki ne potrebuje samo kosa kruha, temveč si želi začutiti toplino srca, roko sočloveka, ki bo imel čas prisluhniti mu in ga podpreti v njegovih okoliščinah. Karitas do takrat ni uspelo storiti kaj vidnega, zato sem moral začeti vse od začetka. Ni bilo lahko nekaj spremeniti in ob tem nobenega sodelavca ne odpustiti. Z isto ekipo sem začel na novo v upanju, da bo resnična ljubezen do sočloveka prepričala njih in državne institucije, da postane Karitas srce te skupnosti, ki s svojimi programi lahko ogreje vsakega. Pomagala vam je osebna izkušnja ... Odraščal sem v družini, kjer je bila dobrodelnost vedno doma, po tem smo bili znani. Sredi družbenih nemirov v prejšnji državi smo sami organizirali pomoč ljudem, v vsaki izjemni situaciji smo mislili na bližnjega, na soseda. To navdušenje sem želel prenesti vsem dobrim ljudem, ne da bi jim vsiljeval svojo vero. In ljudje so kmalu vzljubili tako Karitas, kljub temu da so se vedno zavedali, da je v ozadju Katoliška Cerkev, kajti s takim nevsiljivim pristopom to ni bila ovira. Skupna vrednota albanskega ljudstva je vedno bila, da gradi svojo istovetnost na svetlih likih svojih prednikov, med katerimi so mnogi bili kristjani. Med njimi je predvsem Gjergj Kastrioti Skenderbeg, albanski krščanski knez, narodni junak v obrambi pred Otomani, nato papež albanskega rodu Klemen XI. (Albani), tudi sv. mati Terezija izhaja iz katoliške albanske družine in drugi. Pri širitvi mreže Karitas sem videl, da za nas ni ustrezen italijanski model po pastoralno-župnijski osnovi. Zato sem vzel nemški model, ki ni vezan na lokalne cerkvene strukture. Veliko sem se posvetoval s škofom in sodelavci, prepričeval sem razne institucije, imeti sem moral neskončno potrpljenje in sprejeti boleče zavrnitve. Včasih sem tako dolgo čakal, da bi se najraje zjokal, ker nekdo ni razumel, da gre za interes človeka v stiski, da mnogi pričakujejo srce, ki jih bo razumelo in imelo rado. Potem je bilo treba sprejeti na stotine obiskov raznih lokalnih in državnih inšpekcij, ki so preverjale, kaj počne Karitas. Ne boste verjeli, toda pri ocenjevanju od 1 do 10 niti ena ocena naše Karitas ni bila manjša od 9! Inšpektorji so se na terenu pre-pričali, da delamo v dobro človeka, kar so zapisali v svoja poročila, ki so javno objavljena. To je bil res Božji prst, ki je v nadaljevanju omogočil razcvet mreže Karitas. Ali imate poleg zaposlenih tudi prostovoljce? Imamo 500 aktivnih prostovoljcev, na katere lahko računamo kadar koli. Kot sem dejal, imamo samo eno škofijo (prizrensko-prištinsko), 25 župnij in 40 duhovnikov, vključno s tistimi v pastoralnih misijah v tujini. Pri razdeljevanju materialne pomoči, ki jo redno prejemamo iz Bavarske, smo organizirani po naših štirih dekanatih, takrat na pomoč priskočijo tudi drugi župljani. S kakšnimi projekti dobrodelnosti se najbolj ukvarjate? Takoj moram povedati, da velik del kosovskega prebivalstva dela v tujini. Množice naših delavcev vseh profilov so se dobro znašle po Evropi, obenem pa se vsi ti ljudje niso povsem ločili od svoje domovine, ki jo po svojih močeh podpirajo in vanjo vlagajo. Med njimi je veliko katoličanov. Samo v Švici ima naša škofija tri pastoralne misije, ki skrbijo za več kot 25.000 registriranih kosovskih katoličanov. Samo v Švici! Kje je še Nemčija, Hrvaška, ZDA, Avstrija … Tam pastoralno delujejo albanski katoliški duhovniki, s katerimi sodelujemo. Problem je, da narašča število ostarelih oseb – to so starši, stari starši, sorojenci izseljencev, ki jih ne morejo vzeti s seboj zaradi številnih razlogov. Zato je največji projekt Karitas skrb za te ostarele, nemočne in osamljene ljudi, imenujemo ga Home Care (skrb na domu), ki deluje po vsej državi. Zato ne samo, da jim pomagamo s koščkom kruha, ampak z njimi delimo svoj čas, da začutijo človeško bližino in ljubezen, da nekdo v domovini skrbi zanje, kljub temu da so njihovi otroci morali oditi s trebuhom za kruhom. Ta naš projekt osrečuje mnoge. Pri vzpostavitvi nam je v začetkih pomagala nemška Karitas, ki je sprva ustanovila štiri centre Home Care. Ljudje so kmalu začutili, kako dragocena je ta pomoč, in sedaj je ta Karitasin program znan po vsej državi. Poudarek ni le na materialni pomoči, temveč na novem načinu soočanja z osamljenostjo: deliti drug z drugim svoj čas, pogovarjati se, podpirati, prinašati upanje, tudi prejemniki pomoči med sabo. Po začetni fazi dela z nemško Karitas smo isti model vzpostavili v 10 občinah po državi, s katerimi smo podpisali sporazum o negi bolnih in ostarelih na domu. Ta pobuda tako navdušuje, da se ji tudi druge nevladne organizacije želijo pridružiti kot partnerji. Razvijamo še pobudo za mlade Youth Job (mladinsko delo), ki pa je hoja z mladimi: spodbujati jih in podpirati, da se ukvarjajo z mikro projekti, umetnostjo ali obrtno dejavnostjo, da odkrijejo svoje talente in se usposobijo za samostojno življenje. Prav tako smo mnogim uredili študij v tujini, največ v Italiji, prek njihove Karitas. Danes so to že zdravniki, inženirji, različni strokovnjaki po Evropi in tudi doma. Izjemen projekt je pošiljanje hudo bolnih bolnikov na zdravljenje v tujino, zlasti otrok, ki jim uredimo vse potrebno in poiščemo dobrotnike. Na našem sedežu v Uroševcu (Ferizaju) pa smo dokončali gradnjo našega velikega dnevnega centra Karitas, kamor prihaja več kot 200 uporabnikov dnevno. Tam delajo zobozdravniki, specialisti, medicinske sestre, imamo vrtec za 250 otrok, vzgojno-izobraževalni center, kjer ljudi opismenjujemo. Poseben projekt imamo za ženske. V povprečju pomagamo okoli 10.000 osebam mesečno. Kakšno je sodelovanje z oblastmi, vedoč, da Vatikan še ni priznal neodvisnosti Kosova? Že vseskozi čutimo, da smo kot narod proevropski, vedno smo čutili močno podporo Svetega sedeža. Leta 2018 smo dobili svojo samostojno škofijo (prizren-sko-prištinska) in kot Cerkev uživamo splošno podporo prebivalstva in oblasti. Vatikan nas sicer še ni priznal kot državo, kar pa si zelo želimo, saj bi radi napredovali na poti evropskih integracij. Pri tem nas združuje velika ljubezen do svetlih likov naše krščanske preteklosti, med katerimi so tudi albanski katoliški mučenci komunistične diktature, ki jih je papež Frančišek leta 2016 razglasil za blažene, kar je bila velika podpora Svetega sedeža. Kdaj bo Vatikan priznal Kosovo, je politično vprašanje, toda Sveti sedež že sedaj podpira albansko ljudstvo. Verjamemo, da bo v prihodnosti Vatikan lahko brez izsiljevanja tujih interesov pri-znal samostojnost Kosova. Naši politiki so bili lepo sprejeti pri svetem očetu, tako predsednica Osmanijeva kakor tudi vsakokratni premier. Kot krajevna Cerkev se ne vmešavamo v politična vprašanja in tudi nimamo nobenega vpliva na vlado. Imamo pa svobodo delovanja. V vseh 25 župnijah je verouk, vsa pastorala, bogoslužja, procesije, prazniki …Kosovska Karitas ne bi mogla delovati po vsej državi brez dobrega sodelovanja z oblastmi, ki so izjemno hvaležne za naš projekt Home Care. Večinsko prebivalstvo je vendarle muslimansko, kakšni so medverski odnosi? Ravno ko se pogovarjava, moj brat duhovnik vodi tridnevno konferenco medverskega dialoga in ekumenizma v Prištini. Škof ima redna srečanja z islamsko skupnostjo. Toda rad bi poudaril posebnost albanskega značaja: naše ljudi onkraj vseh verskih in političnih razlik veliko bolj povezuje zelo močna težnja po narodni povezanosti, skupnosti, enotnosti. Ta vrednota je za nas nedotakljiva. Nobeni vplivi, interesi, notranja ali politična in ideološka trenja ne zamajejo te žeje naroda po enotnosti, skupni istovetnosti in uveljavitvi v skupnosti evropskih narodov. Zato smo tako povezani. Povezuje nas tudi živ zgodovinski spomin na svetle zgodovinske katoliške osebnosti, ki so pustile sled tudi v naši kulturi in književnosti. Poleg že omenjenih so nenadomestljivo vlogo odigrali duhovniki, ki so prispevali k oblikovanju albanske pisave in jezika, kot je frančiškan, pesnik, učitelj, publicist in politik Gjergj Fishta (1871–1940). Še bolj pa škof Pal Engjëlli, znan kot avtor albanske krstne formule iz leta 1462 (»Jaz te krstim v imenu Očeta …«),ki velja za najstarejši zapis v albanskem jeziku. Albanski narod sploh ne more govoriti o svoji zgodovini brez teh svetlih katoliških likov, saj bi sicer izničil temelje svojih začetkov in to vsi spoštujejo. Zato so tudi muslimani veseli, kadar srečajo duhovnika, imajo zaupanje, hvaležni so, da delujemo tudi med njimi in da nismo ravnodušni do njihovih težav. Vemo, da so bile na severu Kosova napetosti s srbsko manjšino. Ali Cerkev oz. Karitas lahko prispeva k mirnemu sožitju …? Že odkar delam na mestu ravnatelja Karitas, poudarjam, da se mora vsak človek na Kosovu počutiti enakovrednega ne glede na svojo narodnost. Smo Karitas, ki sprejema, Karitas, ki ljubi. Na severu je veliko pripadnikov srbske manjšine, ki se čutijo osamljene ali živijo v strahu. Nekaj pomoči so prejemali iz sosednje Srbije, toda ta je bila pogosto premajhna. Zato sem vztrajal, da znotraj strukture naše Karitas čim prej ustvarimo oddelek srbske narodnosti. V začetku smo seveda naleteli na težave, toda osebno sem se pogovarjal z Bobanom Mirkovićem in drugimi predstavniki Srbov v Mitrovici, njihovem središču, in jim predstavil Karitas kot univerzalno dobrodelno ustanovo, ki ni narodnostno izključujoča. Ponudil sem jim možnost, da ustanovimo poseben oddelek Karitas za srbsko manjšino. Bili so prijetno presenečeni. Prepoznali so čisto, nepristransko krščansko ljubezen v služenju in navdušili so se. Mirković in drugi Srbi so postali moja desna roka za področje celotnega severnega Kosova in danes aktivno delujejo in sodelujejo tudi na mednarodnih konferencah Karitas. Nekoč smo imeli projekt pomoči kmetom z motokultuvatorji in priključki za traktorje. Delili smo jih tudi Srbom in televizija je predvajala prispevek o tem. Neki Albanec mi je ob tem očital: »Kako lahko dajete Srbom namesto nam?« Najprej sem ga pomiril, da je videl samo del projekta, na severu smo pomagali Srbom, na jugu Albancem. Nato sem ga vprašal, ali se mu kdaj ne zgodi, da se ne strinja s svojim bratom. Seveda, je odgovoril. Toda ali je on kljub temu nesoglasju še vedno človek, ki mu želiš, da živi dobro? Seveda, je odgovoril. Enako velja za ljudi druge narodnosti! In je takoj razumel, kaj počne Karitas. Vseskozi ozaveščamo, da je v središču delovanja človek kot tak ne glede na nacionalnost. Človek je Božja podoba, Božje bitje, naš brat. S tem posredno izvajate tudi prvotno poslanstvo Cerkve, ki je oznanjevanje evangelija … Seveda, kaj pa nas uči evangelij? »Kar koli ste storili enemu od teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili«; »jokajte s tistimi, ki jočejo«, to je evangelij. Mi ničesar ne počnemo mimo evangelija. Toda evangelij ni samo oznanjevanje z besedo, oznanjaš tudi s svojim pristopom, življenjem, s svojimi vrednotami. Kakšne možnosti za sodelovanje pa vidite s Slovensko Karitas? Ta obisk je naš prvi stik, smo na začetku. Zame bi bilo veliko že to, da je Slovenska Karitas navzoča na Kosovu, da ljudje vidijo, da nas Slovenci podpirate. Konkretno bi bilo že sedaj mogoče kakšen majhen projekt izvajati prek slovenskega veleposlaništva v Prištini. Nedavno sem se srečal s kosovskim predsednikom vlade, ki me je spodbudil, naj razvijemo delovanje na severu Kosova, v Mitrovici. Toda tja ne moremo brez konkretnega projekta. Lahko bi začeli s projektom v podporo mladim in njihovim skupnim hrepenenjem ali v podporo našim srbskim bratom, ki so zmedeni in še niso povsem dojeli, da albanski narod ni proti njim, temveč je skupaj z njimi pri graditvi boljšega življenja za vse. Treba je priti na Kosovo in srečati to množico navdušenih mladih ljudi, ki so polni želje po življenju, ustvarjanju, sodelovanju za boljši jutri. In še za konec: ste hribovita dežela, je mogoče pri vas tudi smučati? Seveda, v Brezovici! Krasno mestece na neverjetno lepi gorski lokaciji na Šarplanini, le 25 minut vožnje od sedeža naše Karitas. Prihodnjo zimo pridite smučat in nas obiščite! Ne bo vam žal.

Dostop do članka (47174)

Karitas v narodu, ki zna držati skupaj

Karitas v narodu, ki zna držati skupaj

Kako vam je uspelo od nekaj nepovezanih pisarn ustvariti mrežo Karitas z 970 zaposlenimi, priljubljeno med prebivalstvom?

Aretirali napadalca na redovnico

SV. JURIJ V PREKMURJU – Počastili zavetnika župnije

Prispevek je dostopen samo za naročnike Družine.