Simpozij je zaključil p. Andraž Arko s predavanjem o filmski umetnosti v procesu kateheze. FOTO: Tatjana Splichal



Med 8. in 11. februarjem je bil 51. katehetski simpozij pod skupnim naslovom Umetnost – zrcalo in gibalo naših duš. Simpozija, ki je bil prvič v zgodovini v virtualni obliki in združen za katehistinje in katehiste vseh škofij, se je ob večerih udeleževalo okrog tristo poslušalcev. Simpozij sta v ponedeljek, na kulturni dan, s predavanji odprla pisatelja Peter Svetina in Nataša Konc Lorenzutti, v torek je s. Magda Burger predstavila smernice novega Pravilnika za katehezo, v četrtkovem večeru pa je kot zadnji od predavateljev frančiškan p. Andraž Arko predstavil filmsko umetnost kot dober pripomoček v katehetskem procesu. Vsak večer je z molitvijo in kratkim nagovorom uvedel eden od nadškofov: prvega Marjan Turnšek, ki je predsednik Slovenskega katehetskega urada (SKU), organizatorja Katehetskega simpozija, drugega Stanislav Zore, sinočnjega pa Alojzij Cvikl. Vse večere so za brezhibno tehnično povezavo in vsebinsko tehtnost budno spremljali sodelavci SKU: Franc Zorec, Slavko Rebec in Simona Jeretina.

Duhovnik Milan Knep: »Zgodba pritegne vse: otroke, ostarele in vse vmes«

Prvi večer sta imela besedo pisatelja: dr. Peter Svetina je govoril o pisanju in razumevanju literature, mag. Nataša Konc Lorenzutti pa o vlogi človeške ustvarjalne besede v približevanju Božji. Povezovalec večera duhovnik Milan Knep je o pisanju zgodb in sploh pomenu zgodbe v procesu kateheze uvodoma dejal, da zgodba pritegne vse, otroke in ostarele in vse vmes. Zato je po njegovem toliko bolj nenavadno, da moramo pomen zgodbe v katehezi posebej izpostaviti, znova ovrednotiti, kot da nismo čisto prepričani, ali ni mogoče zgodba nekakšna vsiljivka, ki spodriva za katehezo kakšno drugo, bolj bistveno prvino. »Že sto let in več opozarjamo, da oznanjevanje in kateheza potrebujeta bolj svežo govorico in drugačno podobo o Bogu. V resnici pa ni poglavitni problem ne eno ne drugo, marveč je velika pomanjkljivost kateheze v tem, da je v njej zgodba povsem odsotna. Bolj zaupamo teoretični predstavitvi nauka kot zgodbi, iz katere bi nauk vere šele naknadno razbrali,« je dejal Knep, kar sta predavatelja Svetina in Lorenzuttijeva v predavanjih le podkrepila ter ob branju svojih zgodb razkrivala, kaj je pomembno pri njihovem nastajanju in še bolj pri izbiranju in podajanju zgodb otrokom in mladim v procesu kateheze.

s. Magda Burger: "Kateheza v evangelizacijskem poslanstvu Cerkve«

Drugi večer je s. Magda Burger, strokovna sodelavka Slovenskega katehetskega urada, predstavila Pravilnik za katehezo, ki je v izvirniku izšel junija 2020. Izdala ga je Kongregacija za evangelizacijo v Rimu, v vseh teh mesecih pa se ga prevaja v različne jezike, se ga študira in predstavlja katehetom – katehetski simpozij Cerkve na Slovenskem je ena od teh predstavitev, je povedala.

Da je bil po vsakem pomembnem pastoralnem dogodku v Cerkvi izdan tudi pravilnik za katehezo, je povedala s. Magda: »Prvi je izšel v sedemdesetih letih kot odgovor na smernice II. vatikanskega koncila, po 26 letih je izšel Splošni katehetski pravilnik kot odgovor na izid Katekizma Katoliške cerkve. Pravilnik, ki ga obravnavamo na letošnjem simpoziju, pa je izšel 23 let po prejšnjem, in sicer kot odgovor na papeževo encikliko Evangelii Gaudium ter obe sinodi: o družini in o mladih.«


Drugi večer je s. Magda Burger, strokovna sodelavka Slovenskega katehetskega urada, predstavila Pravilnik za katehezo, ki je v izvirniku izšel junija 2020. FOTO: Tatjana Splichal


Novi Pravilnik ima tri dele, je katehetom prek video povezave pojasnila s. Magda. Prvi del nosi naslov »Kateheza v evangelizacijskem poslanstvu Cerkve« in že v prvem delu se pojavijo izrazi, ki so nekakšna rdeča nit vsega dokumenta: evangelizacija – kateheza; inkulturacija – kultura; kerigma; katehumenatski model in mistagogija. »Evangelizacijo Pravilnik opredeli kot vso oznanjevalno dejavnost Cerkve navznoter in navzven. Kateheza pa je del evangelizacije in mora nujno vsebovati misijonarsko razsežnost, saj je poklicana, da oznani kerigmo vsem,« je dejala s. Magda. »Kerigmo Pravilnik imenuje tudi prvo oznanilo. Prvo, ker je temeljno in edino.«

Drugi del Pravilnika ima naslov »Katehetski proces«, v njem pa razloži Jezusovo oz. Božjo pedagogiko. "Jezus je svoje učence izzival z vprašanji, jim razlagal več kot drugim, jih uvajal v molitev in jih v majhnih skupnostih pošilja oznanjat evangelij," je dejala s. Magda. Za vsebinsko podlago oznanjevanja Pravilnik postavlja v ospredje Katekizem Katoliške cerkve in njegov Kompendij.

Kateheza v krajevnih Cerkvah pa je naslov tretjega dela. "Ponovno je poudarjen pomen občestva kot subjekta in nosilca kateheze. Izpostavljena je razlika med katehezo, ki pospešuje pripadnost Kristusu, in med poučevanjem vere, ki posreduje znanje o identiteti krščanstva in krščanskega življenja," je dejala s. Magda in iz Pravilnika izpostavila še nekaj sodobnih izzivov, kot so: znanost in tehnika, bioetika, teorija spola in okoljsko vprašanje.

p. Andraž Arko: »Ko film ni več umetnost, ampak 'posel'«

Tretji, zadnji večer katehetskega simpozija (v četrtek, 11. februarja) so simpozij sklenili s predavanjem frančiškana p. Andraža Arka o filmski umetnosti v procesu kateheze. V uvodu je povedal, da je sicer res, da je iz filmske umetnosti doktoriral na Teološki fakulteti, a za film se je navdušil že mnogo prej - na prelomu tisočletja, ko je bil še študent na Pedagoški fakulteti, je začel pisati filmske kritike na straneh Mladega vala v Družini in to delal 15 let; odkar je župnik župnije Bežigrad, je s tem delom prenehal. Pri založbi Družina je izšla tudi njegova knjiga Filmski izziv z analizo 22 filmov, primernih za uporabo pri katehezi in pastorali (knjigo v teh dneh dobite za simbolično ceno, prispevek bo avtor namenil misijonom).


p. Andraž Arko: »Če se gleda film v veroučnih ali samostanskih prostorih, morda na duhovnih vajah, je pomembno, da filmsko vsebino ovrednotimo. Film ni za zabijanje prostega časa.« FOTO: zajem zaslona


Ob naslovu predavanja se je predavatelj vprašal, do kakšne mere film sploh je umetnost, saj za holivudsko industrijo, od koder prihaja produkcija, ki jo spremlja in gleda večina, film ni umetnost, ampak bolj »posel«. Sodobni filmi so po njegovih besedah odraz časa in kulture, po drugi strani pa kulturo z določenimi obikami vedenja, poplitvenih odnosov tudi sami ustvarjajo. Sploh v času, ko je film postal globalno dostopen. »Pri nas smo jih pred 30 ali 40 leti dobili z enoletno zamudo, pa še po te smo morali v videoteko. Danes so dostopni na spletu, hitro pridejo tudi v kinodvorano.« To pa po besedah p. Andraža prinaša določeno past, saj film sodobi človek uporablja za zapolnitev prostega časa, »polnjenja praznine«. »Praznina pa je tudi veliko tega, kar sodobni film prinaša,« je dejal p. Andraž in opomnil na dve stvari. Prvo je porast reciklaže filmov s superjunaki (Terminator, Rambo, Vojna zvezd ...). »Potrebujemo svet, v katerega bomo pobegnili. Ko smo bili majhni, smo čas zapolnili z branjem pravljic, ko odrastemo, pobegnemo v fantazijski svet filmov. Fantastika nas iz turobnega vsakdana prestavi v fiktivni svet s superheroji. Sočasno z junakom odrešujemo svet tudi mi in to je dober občutek.« Drugo, kar je izpostavil p. Andraž, pa je porast grozljivk. »Potrebujemo dražljaje. Strah je tisti, v katerem se počutimo žive.« Pri tem je mimogrede opomnil še na porast pornografije v filmih in organizatorje katehetskega simpozija izzval, da kdaj pripravijo seminar za katehete tudi na to temo. »Mladi to gledajo, dostopno jim je povsod. gre za pandemični problem, kateheti pa se teme raje ogibamo,« je bil iskren predavatelj in povedal primere iz svoje katehetske prakse, ko so z mladimi gledali tudi filme z »žgečkljivimi prizori«, edini pogoj za udeležbo je bil, da ostanejo tudi na pogovoru po koncu filma. »Ker mladi to danes to tako in tako gledajo, pomembno je, da znajo ločiti zrno od plev; da jih primemo za roko in pokažemo pravo pot ...«, je dejal predavatelj.

Film kot katehetski pripomoček

P. Andraž Arko je udeležencem ob prizorih iz več filmov, igranih in animiranih, pokazal, kakšne teme so primerne za prikaz posameznih katehetskih vsebin. »Film v kontekstu kateheze ne sme biti zgolj za druženje,« je dejal predavatelj: »Če se gleda film v veroučnih ali samostanskih prostorih, morda na duhovnih vajah, je pomembno, da filmsko vsebino ovrednotimo. Film ni za zabijanje prostega časa.« Po besedah predavatelja je film sicer lahko razvedrilo, a pomembno je, da v pogovoru, posebej z otroci in mladino, »izpostavimo in ovrednotimo teme, ki jih film prinese.« Posebej je poudaril, da je film lahko dober katehetski pripomoček, pri tem pa opozoril na nevarnost, da film zapolni ves čas, namenjen katehezi, časa za pogovor in debato pa zmanjka. Zato sam pri katehezi otrok, pa tudi birmancev ali na srečanju mladinskih in zakonskih skupin že dolgo uporablja samo izseke iz filmov, ki so nekakšna vstopna točka v temo, o kateri govorijo.

Pri debati po predavanju, ki jo je vodil Slavko Rebec, sta sodelovala še katehistinja Fani Pečar in jezuit p. Primož Jakop.

Videoposnetki vseh treh večerov katehetskega simpozija so na ogled na speltni strani Slovenskega katehetskega urada, v pisni obliki pa bodo kot običajno izšli v Zborniku.

Več v tiskani Družini.