Dorothy Terheyden je Američanka, ki se je septemba 2009 s prijatelji odpravila na romanje v Medžugorje.

Večera, ko se je v njeni domovini zgodila tragedija, se spominja takole: »Zvečer 11. septembra sem ravno povečerjala in se odpravljala v cerkev k molitvi, ko je k naši skupini prišel vodič in nam rekel: Nekaj strašnega se je zgodilo pri vas! Ko nam je povedal šokantno novico, so se mi zamajala tla pod nogami. Stekla sem v hišo, da bi na televiziji videla, kaj se je zgodilo, vendar nisem mogla razumeti, kaj govorijo, ker so bila poročila v hrvaščini. Gledala sem goreči stolpnici, pravo razsežnost tragedije pa smo lahko izvedeli šele preko prevajalcev.

Ko sem brezciljno tavala po mestu, je resničnost napada globlje prodrla vame. Dom se je zdel tako daleč. Počutila sem se osamljeno in zmedeno. Nekaj strašnega se je zgodilo v ZDA in zdelo se je, da se je nevidni varovalni zid okrog našega naroda sesul. Kako se je to lahko zgodilo? Smo v nevarnosti? In ker so bili vsi leti odpovedani – kje je najbližja ladja?«

Z njenimi domačimi je bilo vse v redu. Zagotovili so ji, da molijo za njihovo srečno vrnitev in čeprav je bilo vse groza letenja, je bila prepričana, da bodo leteli na krilih teh molitev. Naslednji dan so se odpravili domov.

»Na poti v Dubrovnik sem se spraševala, kaj mi je romanje prineslo. Sem zrasla v veri? Priča nisem bila nobenemu čudežu in čeprav nam je vodič zatrjeval, da ti čudeži niso razlog za naše romanje, sem bila vseeno razočarana. V Dubrovniku smo čakali eno uro in izvedeli, da je let odpovedan. Morali smo se vrniti nazaj v Medžugorje. Pomislila sem, da je naša Gospa začutila mojo praznino. Čutila sem, kot da bi mi rekla: Pridi nazaj, spravi to v red.«

»Tisti večer se je Marija prikazala Ivanu. Ivan je rekel, da še nikoli ni bila tako žalostna. Globoko je čutila izgubo tolikih ljudi v Ameriki. Bila je priča vsemu. Ivan je rekel, da je držala roko na srcu in govorila: Mir, mir, mir. Od nas je želela, da pridemo k njej in z njo delimo svoja čustva. Vedela je, kako nas je ameriška tragedija prizadela in da vsi delimo trpljenje tistih družin, ki so izgubile svoje drage.«

»Ko sem končno zapustila Medžugorje, sem vedela, da bom to izkušnjo vedno nosila s seboj. Čutila sem klic, da molim za spreobrnenje grešnikov ter za varnost in dostojanstvo vseh ljudi na svetu.«