Pripravila Helena Brataševec, ilustriral Damijan Stepančič

Vsi se zavedamo, da je znanje, ki da pridobivamo iz knjig, le mrvica vsega védenja, pa čeprav se zdi, da šolske obveznosti skoraj popolnoma zapolnjujejo dneve naših otrok. Starši in vzgojitelji lahko opozarjamo na znanja in veščine, ki jih pridobivajo v različnih vsakodnevnih situacijah, in pogled na svet je čisto drugačen.

Edinstvena vloga proste igre

Igra je za otroka »prosti čas«, ko mu nihče ne ukazuje (no, vsaj starši ne) in lahko dejavnosti izvaja po svojih željah in sposobnostih. Stroka v zadnjem desetletju poudarja pomen proste igre, ki ni omejena s pravili odraslih. Ta spodbuja zdrav razvoj možganov, otrok odkriva svoja močna področja, krepi socializacijske veščine in se sprošča. Vsi, ki se ukvarjamo z otroki, se premalo zavedamo, da potrebujejo tišino in da jih pustimo pri miru.



Delo pomembno oblikuje osebnost

Delo v delavnici, na vrtu ali kuhinji, montaža pohištva po navodilih ali ločevanje perila za pranje – vsa opravila poleg telesnih zmogljivosti krepijo tudi duševne sposobnosti: vztrajnost, potrpežljivost, prilagodljivost, redoljubnost … Delo, v katerega so vložili veliko truda in je dobro opravljeno, daje otroku prepotrebno zdravo samozavest, zadovoljstvo in zavedanje, da zmore s prizadevanjem preseči samega sebe.



V skupnosti postanejo vse dejavnosti še bolj učinkovite

Človek je družabno bitje in za svojo rast in razvoj potrebuje spodbudno okolje sebi enakih. V skupnosti se uči, kaj je sprejemljivo in kaj ne, kako se postaviti zase, poskrbeti za šibke, spoznava, da v svetu vlada določena hierarhija in upošteva pravila skupnosti. Otrok, ki odrašča v zdravi družbi, se težko razvije v egoista in tirana, postane pa strpen, prijazen, discipliniran, empatičen in vztrajen.

Uspeh in poraz

Uspeh je eden od dejavnikov, ki nas spodbudijo, da določeno ravnanje privzamemo kot navado. Nasprotno menimo, da je poraz znamenje naše manjvrednosti, slabega znanja, značajskih lastnosti. Če uspemo otroku dopovedati, da je neuspeh dejansko vir za spremembe, smo ga rešili malodušja in občutka manjvrednosti. V času, ko mora počivati z zlomljeno nogo, se lahko nauči prijazno sprejemati goste, izdelovati makrame, natančno zlagati perilo ali popraviti črpalko za akvarij. Tako je telesna omejenost neprecenljiva izkušnja.

Učni tipi

Če vemo, kateri od učnih tipov je značilen za našega otroka, mu lahko učenje olajšamo

Vsak človek ima sebi lasten način učenja, v splošnem pa strokovnjaki opredeljujejo tri učne tipe: vidni, slušni in gibalni. Seveda čisti tipi ne obstajajo, vedno gre za kombinacijo vseh treh pristopov, a eden izstopa.

Osebe vidnega tipa dobro opazujejo, radi berejo in cenijo urejenost, znanje srkajo tudi iz slik in različnih prikazov.

Slušni tipi uživajo v glasbi, radi pojejo, se gibljejo v naravi, stvari se učijo po korakih, med tihim branjem premikajo ustnice, veliko si zapomnijo, če poslušajo.

Gibalni tipi: največji delež oseb pripada prav temu tipu. Če vaš otrok med učenjem pesmice na pamet koraka po sobi, je to zanesljiv dokaz, da mu gibanje pomaga pri učenju. Osebam tega učnega tipa veliko pomeni dotik, ritem, stvari radi praktično preizkušajo, veliko povedo s kretnjami. Branje jim ni v veselje.