Pred godom sv. Klare, v soboto, 9. avgusta, ob 820-letnici svetničinega rojstva in na dan potrditve njenega Vodila, sta se kontemplativni skupnosti sester klaris v Nazarjah s slovesnimi zaobljubami pridružili Nataša Martinovič, ki je dobila redovno ime s. Marija Joana, Lurške Matere Božje in Petra Suhoveršnik z redovnim imenom s. Marija Pavla svetega Križa. Med mašo, ki jo je ob somaševanju provincialov frančiškanov p. Staneta Zoreta in minoritov p. Milana Kosa ter številnih drugih duhovnikov daroval celjski škof Stanislav Lipovšek, sta »vpričo Cerkve, škofa, dveh prič in božjega ljudstva«, kot je to določeno, »v roke opatinji materi Mariji Katarini izpovedali slovesne zaobljube in se »z vsem srcem popolnoma izročili Troedinemu Bogu in Redu ubogih sester sv. Klare«.

Sestri klarisi Marija Joana in Marija Pavla tik predno sta naredili slovesne zaobljube (foto Ksenja Hočevar)

Po dobi preizkušnje v redovnem življenju, to je po noviciatu in več letih začasnih zaobljub – ta ne sme trajati več kot šest let – sta s. Marija Joana iz Nazarij in s. Marija Pavla iz Nove Štifte pri Gornjem Gradu naredili slovesne ali večne zaobljube. Obred redovnih zaobljub v do zadnjega kotička polni samostanski kapeli, mnogi pa so ga spremljali prek zaslona v nazarški župnijski cerkvi ali pod velikim šotorom med samostanom in cerkvijo, je imel več delov. Po evangeliju je opatinja s. Katarina poklicala sestri po imenu, na klic sta odgovorili: »Tukaj sem, Gospod, poklical si me.« Nato je škof zaobljubljenki vprašal, kaj želita in odgovorili sta, da želita narediti zaobljube v redu sv. Klare. Sledil je nagovor škofa Lipovška, v katerem je poudaril, da so redovne zaobljube dveh sester klaris praznik ne le za samostansko skupnost in za njuni družini, ampak za vso Cerkev na Slovenskem.

Poleg številnih sorodnikov, prijateljev, župljanov in prijateljev sester klaris so obred večnih zaobljub čisto ob klavzurni pregradi spremljali tudi starši ter brat in sestra obeh zaobljubljenk (foto K. H.)

Prstan in trnjeva krona kot znamenji dokončne podarjenosti

Obred se je nadaljeval s škofovim izpraševanjem, »če sta se s. Marija Joana in s. Marija Pavla zares pripravljeni darovati se Bogu in živeti po zaobljubah po Vodilu Reda ubogih sester sv. Klare v popolni in izključni ljubezni do Boga in do Cerkve«, nato pa sta zaobljubljenki legli na tla, duhovniki pa so zapeli litanije vseh svetnikov. Glavni del obreda so bile slovesne zaobljube obeh sester, po izpovedi zaobljub pa so starši obeh sester položili na oltar list z daljšim besedilom obljub, nato sta zaobljubljenki rekli: »Gospod, sprejmi me po svoji besedi in bom živela, ne pusti, da bi bila razočarana v svojem pričakovanju.« Po zaobljubah ju je škof blagoslovil in jima izročil dve znamenji: prstan in trnjevo krono. »Prstan s podobo Križanega kaže na dokončno podarjenost našemu Odrešeniku v ljubezni, ki se uresničuje v zvestobi; le ta pa združuje tako razum, kakor tudi čustva in voljo.« Krona pa je, kot je zapisano v spremnem besedilu obreda, »znamenje kraljevskega dostojanstva, saj nista postali nevesti kogarkoli, temveč nevesti kralja vesoljstva«.

(več o slavju slovesnih zaobljub in tudi kdo sta pravzaprav s. Marija Joana in s. Marija Pavla pa v tiskani izdaji Družine. V tiskani izdaji Družine bomo predstavili tudi zakonca Suhoveršnik – njun sin Janez je letošnji novomašnik, hči Petra pa nova klarisa s slovesnimi zaobljubami …)

Blagoslov ob koncu maše je zbranim podelil novomašnik Janez Suhoveršnik, starejši brat s. Marije Pavle. V tiskani izdaji Družine boste lahko prebrali, kaj pravijo starši Suhoveršnik, ki so v slabem mesecu spremljali sinovo novo mašo in hčerine večne zaobljube v kontemplativnem redu. (foto K. H.)


Ob koncu slavja so slavljenkama zapeli mladi iz Nazarij. Pesem je zložil, kot je ganjeno povedala s. Katarina, pred 35 leti Jože Dovžan, ko je za kratek čas bival v frančiškanskem samostanu v Nazarjah in od blizu spremljal gradnjo klavzurnega samostana klaris.

KDO SO SESTRE KLARISE?

Dan začnejo opolnoči – z molitvijo

S slovesnimi zaobljubami sta se s. Marija Joana in s. Marija Pavla pridružili desetim sestram z večnimi zaobljubami v samostanu v Nazarjah, pet sester klaris živi v samostanu v Dolnicah pri Ljubljani, sedem pa v samostanu v Turnišču. Dan sestre klarise začno z njegovim začetkom – opolnoči oziroma petnajst minut prej, ko vstanejo k molitvi in se zberejo v kapeli. Koralno petje bogoslužnega branja imajo do dveh. Nato spet ležejo k počitku, že pred šesto uro pa v kapeli spet molijo in premišljujejo. Ob pol sedmih imajo sveto mašo s hvalnicami. Po maši imajo tiho zahvalo in dnevno molitveno uro do pol devetih. Po zajtrku se lotijo študija duhovnosti, prevajanja, imajo pevske vaje in opravljajo razna ročna dela: perejo, šivajo, vrtnarijo, pečejo hostije … do poldneva, ko je spet čas za enourno molitev. Po kosilu molijo še popoldansko molitveno uro. Ob dveh imajo t. i. rekreacijo, čas za sprostitev, pogovor; vmes pomivajo posodo ali delajo kaj drugega. Po razvedrilu pa med delom molčijo ali molijo rožni venec. Ob petih se odpravijo v kapelo in molijo do sedmih zvečer. Po večerji se »razvedrijo« ob raznih ročnih delih in po sklepni molitvi ležejo k počitku. Opolnoči pa se spet začne nov dan. Že vrsto let imajo neprekinjeno 24-urno adoracijo: vsaj ena sestra v kapeli vedno moli.

Živijo od lastnega dela in darov dobrotnikov, ki jim po božjem navdihu preskrbijo, kar potrebujejo. Prag samostana prestopijo samo v »izrednih« razmerah, zaradi nujnega obiska zdravnika in podobno, sicer pa živijo »zaprte« za samostanskimi zidovi. Nekaj sto kvadratnih metrov vrta je ograjenih z visokim zidom, obiskovalcem pa se ob določenem času pokažejo le skozi rešetke. Vsaka sestra ima majhno skromno celico z ležiščem iz ličkanja, s klečalnikom, stolom, križem in Marijino podobo.

Nimajo ne televizije ne časopisov

Oblečene so v temnorjav habit, ki je znamenje preprostosti, in prepasane z belim pasom s štirimi vozli, znamenji štirih zaobljub: čistosti, pokorščine, uboštva in klavzure. Četrti vozel – klavzura – je, kot pravijo, njihov posebni privilegij, da morejo in smejo biti vedno z Gospodom. »Klavzura je dar. Odtrga nas od nepomembnosti in nas tesneje poveže s Kristusom. Samota v klavzuri je najboljše okolje, kjer lahko prisluhnemo božjemu klicu in se prepustimo božjemu delovanju,« pravi s. Katarina. Nimajo televizije, ne radia, ne posvetnega časopisja; popolna odsotnost hrupa, razvad, užitkov in odvečnih besed je, kot pravijo sestre, nežno božajoča in odpira dušo božjemu šepetu. Držijo se reda, red pa drži nje in jim daje moči. Ali sestre z umikom v klavzuro bežijo pred odgovornostjo in težo sodobnega sveta? »Take, ki iščejo udobnost ali ki bi pribežale k nam s težavami, z razočaranjem, pri nas ne bi mogle zdržati dolgo. Takšna samota je mučna, zoprna in v njej ni mogoče živeti,« pravi s. Katarina in pristavi, da se v klavzuri sestre srečajo s svojo omejenostjo in slabotnostjo, ne zapirajo pa se vase. »Tu živimo v vzajemnosti, v živem sožitju z drugimi, v trpljenju in preizkušnjah, bolezni in smrti. Še več, imamo privilegij, da smemo biti nenehno z Jezusom, ki je že skoraj dva tisoč let jetnik naših tabernakljev; smemo biti ob njem, z njim in zanj. Živi Bog biva med nami! In me naj bi bile ob njem uboge osamljene reve, ki si ne upamo sprejemati resničnosti?!«