Župnija Dol pri Ljubljani je izdala knjigo Alojzija Grebenca Pod križem svete Helene, o župniji Dolsko.

Zgodovina Dolskega in okolice

Najprej je bila Cerkev sv. Helene v Dolskem podružnica pražupnije Mengeš, nato del osamosvojene župnije Dol ter slednjič od preureditve cerkvenih struktur konec 18. stoletja najprej lokalija in nato samostojna župnija. Imela je vsa potrebna poslopja, od osrednje cerkve, do več podružnic, župnišče, gospodarsko poslopje in vrt. »Dobro vodenje župnijskega gospodarstva je bilo ne le zagotovilo sredstev za vzdrževanje cerkvenih poslopij in duhovnika, temveč tudi zgled župljanom. To se je dogajalo, odvisno pač od zanimanja in sposobnosti vsakokratnega duhovnika,« je v spremni besedi zapisal dr. Bogdan Kolar.

V teku stoletij so se menjavali zemljiški in cerkveni gospodje. Vsak od njih je na svoj način vplival na dogajanje v kraju. Njihovi posegi so služili interesom lastnikov posesti oz. patronov župnije in skupnosti. Z bolj ali manj rednimi vizitacijami so nosilci cerkvene oblasti vzdrževali cerkveni red in skrbeli, da so bila v kraju opravljena vsa cerkvena opravila, ki so jih narekovale potrebe ali jih je predpisovala cerkvena zakonodaja. V prvem obdobju so pri organiziranju cerkvenega življenja in gradnji poslopij v Dolskem imeli pomembno vlogo člani nemškega viteškega reda, ki so prav na tem območju zbrali večji obseg posesti.

Četrta Grebenčeva knjiga


Župnijska cerkev sv. Helene v Dolskem

Župnik Alojzij Grebenc, ki je pred to knjigo napisal že tri obsežne o sosednji župniji Dol pri Ljubljani, je v zanimivem pisanju prikazal različne vsebine dogajanja v kraju, ki ima za posebno zavetnico sv. Heleno. Ne gre le za predstavitve cerkvenih stavb, od cerkva do različnih znamenj, kar vse sodi v krajevno zgodovino. Vrstijo se dogodki iz širše in ožje okolice, orisi posledic vojnega dogajanja in političnih sprememb. Pred nas stopajo preizkušnje, ki so zaznamovale zgodovino posameznikov, družin in župnije, naravne nesreče in bolezni, v marsikaterem primeru sadovi človeške zlobe, a tudi izredna dejanja dobrodelnosti, ki so se pokazala ob časih preizkušenj. Iz opisov lahko občudujemo veliko požrtvovalnost skupnosti za ohranjanje materialnega in duhovnega bogastva prednikov, za ohranjanje kulturne dediščine in pri uresničevanju novih pobud.

Jurij Vega in dr. Janez Janež

V sliki in besedi predstavljeni zgodovinski poti pod okriljem sv. Helene izstopajo izjemni posamezniki, ki so svoje življenje tesno povezali z župnijo, cerkvijo sv. Helene in podružničnimi cerkvami. Pri tem mislimo v prvi vrsti na tiste, ki so ohranili zapise, s pomočjo katerih je bilo mogoče pripraviti pričujoče besedilo. To so bili kronisti v župniji in ob podružničnih cerkvah, zapisnikarji različnih združenj, pisci matičnih in drugih župnijskih knjig.

Kipa Jurija Vege v Zagorici nad Dolskim in zdravnika dr. Janeza Janeža v Dolskem

Izročilo se je ohranilo v spominu družin in posameznikov, ki so svojo izkušnjo zaupali zbiralcu gradiva in s tem omogočili, da je zapis življenja dobil trajno veljavo. Izstopali so rojaki, ki so sloves Dolskega ponesli po svetu in ostali povezani z rojstnim krajem, pa naj gre za vojaškega strokovnjaka Jurija Vego, ki je s svojim znanjem obogatil cesarski Dunaj, za duhovnika-kateheta, ki je rodovom mladih pomagal, da so se pripraviti na življenje in sprejeli svojo odgovornost v družbi, ali pa za zdravnika-misijonarja dr. Janeza Janeža, ki je v hvaležnosti, da si je rešil življenje, vse svoje moči in sposobnosti namenil tistim, ki so ga najbolj potrebovali.

Za imeni se skrivajo usode posameznikov

Knjiga ni strogo znanstveno delo, je pojasnil avtor v uvodu, ampak je zbirka najrazličnejših podatkov, ki so se ohranili v zapisih in so last župnijskega arhiva, katerega velik del se nahaja v Nadškofijskem arhivu v Ljubljani.

Dodal je, da ima kot ljubitelj zgodovine veliko možnosti spoznavati te kraje in ljudi daleč nazaj v čase, ki so že zdavnaj minili, a so dogodki teh minulih časov še vedno živo prisotni. »Prisotni v arheologiji, v arhitekturi, v versko-kulturnem izročilu, ki se prenaša iz roda v rod. Številni rodovi prednikov so se zvrstili pod križem Svete Helene. Matične knjige ohranjajo njihov čas potovanja od tod do večnosti. Župnija ima srečo, da ima ohranjene vse originalne matične knjige. Najstarejšo rojstno-krstno knjigo od leta 1627, ko je bila še del matične župnije Dol in potem naprej od ustanovitve samostojne lokalije in nato župnije. Prav tako poročno in mrliško knjigo. Listanje po teh knjigah dobesedno obuja številne farane in spomin na njihova dela zlasti za skupni blagor.


Podružnična cerkev sv. Križa v Križevski vasi

Za zapisanimi imeni in priimki se skrivajo usode posameznikov, njihove radosti in veselje, njihovo delo in trpljenje, njihove žalosti in bolečine. Njihova vera in zaupanje v Boga nad nami jim je dajala moč, da so vztrajali v zvestobi svojemu poslanstvu. Obdelovali so rodovitno zemljo, ki jim je dajala kruh za preživetje. Bili so boljši in slabši časi, tudi lakota in nalezljive bolezni. Reka Sava jim je v najstarejših časih pomenila okno v svet. Drugo okno se je odprlo s prihodom železnice. Za duhovno hrano pa je skrbela Cerkev. Mati prafara v Mengšu, ki je v svoj objem sprejela tudi redovnike križnike, ki so se trajno zapisali v kraj s svojo komendo prav v Dolskem. Stoletja dolgo so posredovali oznanilo krščanske vere, kulture in omike.«