Prvo berilo: Božja modrost prebiva med izvoljenim ljudstvom, Sir 24,1–4.8–12;
Ps 147;
drugo berilo: Vnaprej nas je določil za posinovljenje po Jezusu, Ef 1,3–6.15–18

Iz svetega evangelija po Janezu (Jn 1,1–18)

V začetku je bila Beseda in Beseda je bila pri Bogu in Beseda je bila Bog. Ta je bila v začetku pri Bogu. Vse je nastalo po njej in brez nje ni nastalo nič, kar je nastalo. V njej je bilo življenje in življenje je bilo luč ljudi. In luč sveti v temì, a temà je ni sprejela. Bil je človek, ki ga je poslal Bog; ime mu je bilo Janez. Prišel je zaradi pričevanja, da bi namreč pričeval o luči, da bi po njem vsi sprejeli vero. Ni bil on luč, ampak pričeval naj bi o luči. Resnična luč, ki razsvetljuje vsakega človeka, je prihajala na svet. Beseda je bila na svetu in svet je po njej nastal, a svet je ni spoznal. V svojo lastnino je prišla, toda njeni je niso sprejeli. Tistim pa, ki so jo sprejeli, je dala moč, da postanejo Božji otroci, vsem, ki verujejo v njeno ime in se niso rodili iz krvi ne iz volje mesa ne iz volje moža, ampak iz Boga. In Beseda je meso postala in se naselila med nami. Videli smo njeno veličastvo, veličastvo, ki ga ima od Očeta kot edinorojeni Sin, polna milosti in resnice. Janez je pričeval o njej in klical: »To je bil tisti, o katerem sem rekel: Ta, ki bo prišel za menoj, je pred menoj, ker je bil prej kakor jaz.« Kajti iz njegove polnosti smo vsi prejeli milost za milostjo. Postava je bila namreč dana po Mojzesu, milost in resnica pa je prišla po Jezusu Kristusu. Boga ni nikoli nihče videl; edinorojeni Bog, ki biva v Očetovem naročju, o nam je razlóžil. 

Video razlaga za otroke

Tam se začne dan

Piše: Jure Sojč

Vsak od nas pozna temo. Ne le temo noči, ampak tisto temo, ki se včasih naseli v človeku: strah, osamljenost, zamere, občutek, da nas nihče ne razume. Tudi v družinah, v vaseh, v skupnostih se včasih zgodi, da se ljudje drug od drugega oddaljimo in se zapremo. Prav v tak svet pride beseda evangelija: »Luč sveti v temi.«

Slišali smo eno najlepših in najglobljih besedil Svetega pisma: prolog Janezovega evangelija. Cerkveni očetje v egipčanski Aleksandriji so to besedilo tako ljubili, da so verjeli, da že samo pobožno branje te himne zdravi svet. Te besede nam povedo, kakšen je naš svet in kakšen je Bog. Luč sveti. Bog je navzoč. Njegova svetloba ni ugasnila. Evangelij pa nadaljuje z resnimi besedami: »Luč sveti v temi in tema je ni sprejela.« To ni idilična božična slika, ampak pošten opis življenja.

Ta stavek lahko razumemo na dva načina. Po eni strani pomeni: tema luči ne more premagati. Zlo nima zadnje besede. Tudi kadar se zdi, da je vse temno, Božja luč ostaja. Po drugi strani pa pomeni tudi nekaj bolj bolečega: da se tema luči ne odpre. Kot ko sije sonce, mi pa zagrnemo zavese. Luč je tam, a je ne sprejmemo. Bog ne vsiljuje svoje svetlobe. Pride tiho, ponižno in čaka, ali mu bomo odprli.

Razlago evangeljskih odlomkov pripravlja duhovnik mariborske nadškofije Jure Sojč. FOTO: osebni arhiv

Kje zmaga luč

Tako tudi mi živimo: razsvetljeni in hkrati ranjeni. Vemo, kaj je dobro, a včasih izberemo drugače. Kolikokrat se zgodi, da nekoga ne vidimo več kot človeka, ampak kot težavo. Da se v družini ali med sosedi nabere tišina, zamera ali brezbrižnost. Tam se začne tema. Ne z velikimi dejanji, ampak z zaprtim srcem.

Kdaj je torej tema zares premagana? Na to lepo odgovori zgodba o rabinu, ki je učence vprašal, kdaj se konča noč in začne dan. Eden je rekel: »Ko na daljavo ločiš kravo od jelena.« Drugi: »Ko ločiš češnjev cvet od jabolčnega.« Rabin pa je odgovoril: »Svetlo je takrat, ko v obrazu drugega prepoznaš Božjega otroka – brata ali sestro.«

Tam se zgodi prava zora in zmaga luč. Ko drugega ne vidim več kot nasprotnika, tujca ali breme, ampak kot človeka, ki ga Bog ljubi. Takrat luč ni le močnejša od teme, ampak je tudi sprejeta.

Bog ne vsiljuje svoje svetlobe. Pride tiho, ponižno in čaka, ali mu bomo odprli.

Evangelist Janez nam Jezusa predstavi kot resnično Luč, ki prihaja od Očeta, da razsvetli naša srca in naš razum. Ne zato, da bi svet obsodil, ampak da bi ga ozdravil. Ne z močjo, ampak z ljubeznijo. Morda danes ne moremo razsvetliti vsega sveta. Lahko pa storimo eno majhno stvar. Da nekoga pogledamo drugače. Da naredimo korak sprave. Da v drugem prepoznamo brata ali sestro. Tam se začne dan. Tam luč zares premaga temo.

Tam se zgodi prava zora: ko drugega ne vidim več kot nasprotnika, tujca ali breme.