Pred dnevi se je kralju Karlu X. prvič poklonil njegov praprapravnuk Jean-Philippe Carpentier. Kostanjevico je obiskal prvič in ob pogledu na grobnico praprapradedka so ga preplavila močna čustva: »Ta sveti kraj, umeščen v srce Slovenije, je veliko več kot nekropola: je svetišče spomina, "mali Saint-Denis", kjer počivajo izgnanci moje rodbine, združeni v veri in vdanosti pred preizkušnjami zgodovine,« je dejal Carpentier. 

Ob njegovem obisku smo se pogovarjali z Mirjam Brecelj, knjižničarko Škrabčeve knjižnice in vodjo ogledov frančiškanškega samostana. 

Gospa Brecelj, kako ste vi in bratje frančiškani doživeli obisk praprapravnuka Jean-Philippe Carpentierja?  

Za nas je bila najava njegovega obiska veliko presenečenje, saj nismo imeli podatkov, da je še živ kdo od potomcev francoske veje Burbonov. Za obisk si je najbolj prizadevala Tatiana Dumas Rodica, ki je slovenska častna konzulka v Franciji in je seveda v stiku z Jean-Philippom Carpentierjem, častnim konzulom Luksemburga. Z gospo Dumas Rodica smo bili veliko v stiku lansko leto, ko je tudi na njeno pobudo in z njenim prizadevanjem v času olimpijskih iger avgusta 2024 v Franciji prišlo do podpisa Sporazuma o sodelovanju zlasti na področju turizma in kulture med Mestno občino Nova Gorica in občino Saint-Denis v Franciji. 

Mirjam Brecelj, Samo Turel, Jean-Philippe Carpentier, Tatiana Dumas Rodica (slovenska častna konzulka v Franciji). FOTO: Ana Rojc 

Dejstvo je namreč, da je v grobnici Frančiškanskega samostana na Kostanjevici pokopan zadnji kralj Francije iz dinastije Burbonov, Karel X., ostali kralji in kraljice pa v baziliki v Saint-Denisu v Parizu. Obisk praprapravnuka Karla X., Jean-Philippa Carpentierja, pa je bil uresničen na njegovo izrecno željo, da bi rad prišel na njegov grob, oziroma se poklonil spominu svojih prednikov. Ta želja je seveda nam pomenila skoraj ukaz, ker je bila tako zelo čustvena in globoka, da je ne bi smeli prezreti in ne uresničiti.  

Niste imeli podatkov o tem, da je Carpentier res njegov potomec. Kako ste sprejeli njegovo družinsko drevo, ki ga je prinesel?  

Karikirano rečeno, nam je to družinsko deblo naše znanje in vedenje postavilo na glavo. Sicer nam ni še vse jasno, ampak današnji tehnologiji tudi z raziskovanjem preko DNA gre zaupati in verjamemo, da so to dejstva. Gospod Jean-Philippe Carpentier je rekel, da je bilo v njihovi družini dejstvo, da je daljni potomec Karla X. vedno znano in so za to vedeli vsi, niso pa imeli nikakršnih dokazov. Z omenjeno analizo pa so do teh dokazov tudi prišli, torej do izvora skupnega prednika.  

Družinsko deblo dinastije Burbonov. FOTO: Ana Rojc 

Je bil Carpentierjev obisk za vas osebno poseben trenutek?   

Zagotovo. Ko srečaš nekoga, ki je tako zelo hrepenel po prihodu na grob svojega prednika, ko ga vidiš pred sarkofagom v vsej ponižnosti in skromnosti, te pretrese. Da resnično seže do srca, se boste prepričali, ko boste prebrali njegovo izjavo. 

V kripti, pred sarkofagom, je rekel tole: »Ta sveti kraj, umeščen v srce Slovenije, je veliko več kot nekropola: je svetišče spomina, "mali Saint-Denis", kjer počivajo izgnanci moje rodbine, združeni v veri in vdanosti pred preizkušnjami zgodovine.« 

In ne bom lagala, če rečem, da ga je še posebej ganilo to, da se nad grobnico (ki je pod prezbiterijem cerkve) vsak dan darujejo svete maše tudi za pokoj njihovih duš.  

Kako pomembna je po vašem mnenju grobnica Burbonov za kulturno in turistično podobo Nove Gorice?  

Kostanjevica, s Frančiškanskim samostanom, je srce in duša Nove Gorice. Saj se na njej srečujejo in prepletajo duhovnost, vera, kultura, zgodovina. Seveda je s turističnega vidika najbolj prepoznana ravno grobnica Burbonov, saj po številnih odmevih obiskovalcev sodeč, je dejstvo, da je v njej pokopan zadnji kralj Francije iz dinastije Burbonov in edini, ki ni pokopan v baziliki Sv. Denisa v Parizu, svetovni fenomen. Sami se verjetno tega sploh ne zavedamo, ker se nam zdi samo po sebi umevno, ampak tudi od turistov se lahko veliko naučimo. Potencial, ki ga ima Kostanjevica za kulturno in turistično podobo Nove Gorice je neprecenljiv in po mojem mnenju še vedno premalo izkoriščen ali cenjen. Že to, da Kostanjevico obiskujejo ljudje iz celega sveta, je dovolj prepričljivo.  

Jean-Philippe Carpentier pri grobnici. FOTO: Ana Rojc 

Kako se obiskovalci običajno odzovejo, ko izvedo, da je zadnji francoski kralj pokopan prav tu, v Sloveniji?  

Zelo različno. Z velikim zanimanjem opazujem predvsem goste iz Francije. Ko jim pripovedujem to zgodbo, s predpostavko da o tem delu svoje zgodovine oni vedo veliko več od mene, ostajam največkrat najbolj presenečena prav sama. Praviloma so za to izvedeli slučajno, ker je tako zapisano v programu turističnih agencij ali pa jim je kdo za to povedal. Redki so tisti, ki "vedo eno stran več kot knjiga", ampak to so izjeme in ne pravilo. Odprtih ust jih pusti že sama zgodba, ki je seveda resnična, navdušuje jih okolje, v katerem je zadnje počivališče Burbonov, prevzeti so nad lepoto obnovljene in restavrirane cerkve in nad mirom, ki ga doživljajo. 

Nikoli ne bom dovolj hvaležna frančiškanom, ki so me sprejeli in mi zaupali to skrb, ki pa ni samo moja. (Mirjam Brecelj) 

Kaj vam pomeni dejstvo, da prav vi skrbite za del evropske zgodovine, ki počiva na Kostanjevici?

Predvsem veliko čast in odgovornost. Nikoli ne bom dovolj hvaležna frančiškanom, ki so me sprejeli in mi zaupali to skrb, ki pa ni samo moja. Brez njihovega zaupanja, sodelovanja, odprtosti in iskanja rešitev, nisem nič. Kaj pomaga, če imaš kup talentov, uresničiti pa jih ne moreš? Zato mi je vedno zelo pomembno, da ljudje pridejo, se srečajo z vsem bogastvom, ki je na Kostanjevici in potem odidejo. Drugačni, kot so prišli. Če se je v njihovem srcu zganilo samo malo hvaležnosti za ta čudoviti košček naše domovine, ki je skupen vsem, je namen dosežen. In ni lepšega plačila, ko ob odhodu ljudje odidejo drugačni. In se vrnejo. S prijatelji, sodelavci, družinskimi člani ali pa kar tako, sami, ker je na Kostanjevici tako lepo. In ker želijo, da za to izvedo tudi drugi.